Šrilanški kralj je mrtev. Naj živi kralj!

Pred tremi meseci je bil šrilanški predsednik Mahinda Rajapaksa trdno v sedlu. Počutil se je dovolj samozavestno, da je razpisal predčasne volitve dve leti pred koncem svojega mandata. Vse je kazalo, da nima resnega nasprotnika in da mu bodo volitve prinesle še tretji 6-letni mandat. A kmalu po razglasitvi volitev je svojo kandidaturo naznanil tudi Mathripala Sirisena, bivši zdravstveni minister v Rajapaksovi vladi, okrog katerega se je zbral velik del opozicije. Na volitvah pred dobrima dvema tednoma so se Rajapaksove sanje o tretjem mandatu razblinile.

Rajapaksa je bil populističen voditelj, ki je svojo podporo utemeljeval na mešani ekonomski in socialni politiki, s katero je pritegoval tuje investitorje, hkrati pa je skušal vzdrževati zadovoljstvo revne raje. Obenem je ekonomsko in politično moč koncentriral v roke ozke elite. Spogledoval se je z budističnim nacionalizmom, kar je pihalo na dušo večinsko budističnemu prebivalstvu. Dokončno je porazil upor tamilskih tigrov na severu otoka. In vodil je, za otok, ki leži le nekaj kilometrov južno od indijskih obal, precej nenavadno zunanjo politiko. Kako je vse to vplivalo na nedavni volilni izid in kaj ta pomeni za otoško državo? Prisluhnite nadaljevanju oddaje.

Šrilanka se je po osamosvojitvi kot mnoge bivše kolonije spogledovala s socialističnim gospodarskim modelom. Večina šrilanškega prebivalstva se je takrat kot tudi danes preživljala s kmetijstvom. Omenjen gospodarski model se je zato osredotočal predvsem na agrarno gospodarstvo. Kot opiše Linus Jayatilake, sindikalist in vodja Gibanja za zemljiško reformo, se je to zaključilo z zmago kapitalistične Združene nacionalne stranke na volitvah leta 1977:

Da bi se soočila z uporom mladine v državi, je vlada v obdobju med 1972 in 77, ki jo je vodila Sirimavo Bandaranaike iz Šrilanške stranke za svobodo, uvedla zemljiško reformo. Omejili so lastništvo zemlje na približno 20 hektarov, to pa je bil tudi zaključek te reforme. V plantažni ekonomiji so uspeli nacionalizirati plantaže čaja in kavčukovca. Upravljali so jih državni organi, natančneje ljudska razvojna komisija in državna plantažna korporacija, ki sta bili neposredno pod nadzorom vladnih organov. S tem so se pojavili resni problemi razrasta birokracije in razvoja v resnici ni bilo. Naslednja vlada pod vodstvom Juniusa Richarda Jayewardene, ki je na oblast prišla leta 1977, je zopet začela s privatizacijo teh plantaž. Ta nova ureditev je ostala nespremenjena do danes. Plantažna ekonomija pa se je podrla.

Še pred obdobjem privatizacije, to je bilo v 60-ih, je vlada uvedla izboljšana semena, gnojila in ostale pridobitve zelene revolucije. S tem so uničili lokalno, tradicionalno kmetijstvo, ki je na otoku prevladovalo leta. Danes so vsa semena produkt profitnih podjetij. Največje lokalno podjetje se imenuje CIP, sicer pa situacijo nadzorujejo mednarodna kmetijska podjetja.

Po prihodu desne Združene nacionalne stranke na oblast se je začel val liberalizacije celotnega gospodarstva. Ta politika se je v naslednjem desetletju prelevila v državno strategijo, ki je ni zavrla niti levosredinska Združena ljudska koalicija za svobodo, ki je oblast prevzela leta 1994, naslednjič pa pod vodstvom Rajapakse leta 2005. Prodana je bila ključna državna infrastruktura, kot je telekomunikacijski ponudnik Sri Lanka Telecom in letalski prevoznik AirLanka. Upor organiziranega delavstva v odziv na te politike v obliki splošne stavke leta 1980 je bil neuspešen, od česar si še do danes niso opomogli. Nadaljuje Jayatilake:

Splošna stavka leta 1980 je bila uperjena proti tem neoliberalnim politikam. Vladna politika je bila odmik od države blaginje in uvedba bolj trgovskega, komercialnega gospodarstva. Zaradi teh politik je delavski razred v tranzicijskem obdobju eno po eno izgubil mnoge socialne pridobitve, ki si jih je izboril v prejšnjih letih. Na stavki leta 1980 so delavci zahtevali povišanje plač in uvedbo dodatka za življenjske stroške. Stavka je bila neuspešna, delavsko gibanje pa je doživelo poraz, od katerega se še vedno pobira. Trenutno je največji problem delavcev, tistih, ki delajo na plantažah, in vseh ostalih, da so delodajalci uspeli uvesti sistem nizkih plač, iz katerega se ne morejo povzpeti.

Danes je dnevna plača v industrijskem sektorju pod 500 rupijami, kar je približno 3 evre. To ostaja velik problem, ne le na podeželju, temveč tudi v mestnem delavskem razredu. Predvsem so na udaru mladi delavci v šiviljski industriji, kjer se mesečna plača giba okrog 10 000 rupij oziroma 70 evrov.

Glede na to, da je vodilna stranka v novi koaliciji deklarativno bolj gospodarsko liberalna od tiste, ki je vodila prejšnjo vlado, samo Jayatilakeja vprašali, kaj pričakuje od njihove politike. Bil je kratek:

V tej državi imamo samo eno ekonomsko politiko. Leta 2003 sta Mednarodni denarni sklad in svetovna banka sestavila politiko za Šrilanko. Ta se nadaljuje do danes in predstavlja politični in fiskalni načrt, ki naj bi bil uveljavljen v tej državi.

Taka politika je Šrilanko na lestvicah, ki merijo bruto domači proizvod, pognala na prvo mesto med južnoazijskimi državami. Hkrati jo je umestila na najnižje mesto po dohodkovni enakosti.

Šrilanška verzija internacionale.

Vračamo se v Južno hemisfero, kjer orjemo po šrilanški gospodarski, notranji in zunanji politiki. Prisluhnili smo njihovi verziji internacionale, na katero so korakali šrilanški delavci, ko so se upirali liberalizaciji gospodarstva. Ta vedno prinese zgoščevanja družbenega bogastva in moči v roke ozke elite. Režim Mahinde Rajapakse pa je bil na Šrilanki znan kot eden najbolj skorumpiranih. Državni denar je namenjal ohranjanju lojalnosti ozke elite, ki pa je bila v zadnjih letih vedno bolj skoncentrirana v predsednikovo družino. Poleg enega brata, ki je bil že od začetka obrambni minister, je predsednik po volitvah leta 2010 v kabinet kot ministra za ekonomski razvoj imenoval še drugega brata. Tretji je na istih volitvah poslal poslanec. V poslovne povezave z državnimi institucijami je bilo vpletenih še mnogo članov njegove razširjene družine.

To je spodbudilo višje strankarske kadre, ki pa s predsednikom niso delili priimka, da so premislili o svoji vdanosti režimu. Eden izmed takih je tudi novi predsednik Mathripala Sirisena, ki je kmalu po razpisu zadnjih volitev prestopil v opozicijski tabor. Sledili so mu tudi predsednikov svetovalec Faizer Mustapha, minister za industrijo in trgovino Rishad Bathiudeen in koalicijska stranka Šrilanški islamski kongres. Ti prestopi so za seboj potegnili nezanemarljivo volilno bazo in so zato bili eden najbolj odločilnih dejavnikov na zadnjih volitvah, ki pa ga Rajapaksa ob razpisu ni vzel v računico. A njihov motiv za prestop, to je, da so bili sami odrezani od korita, zbuja dvome o predvolilnih obljubah, da bo nova vlada povečala transparentnost delovanja države. Svojo izkušnjo z morebitno novo elito nam je zaupala Aaranya Rajasingam iz šrilanškega Centra za regionalne strateške študije:

Izjava

Opozicijo je podprla tudi največja tamilska stranka Tamilska nacionalna zveza. Tamilci, manjšina na severu in vzhodu otoka, so pod britansko oblastjo uživali enakovredno zastopanost kot večinsko budistično prebivalstvo. Z uvedbo bolj proporcionalnega sistema po osamosvojitvi so to izgubili, od leta 1983 pa so bíli vojno proti šrilanški vladi. Uporniško organizacijo tamilskih tigrov je dokončno vojaško porazil Rajapaksov režim leta 2009. A njihovo materialno stanje se tudi po vojni ni bistveno izboljšalo:

Izjava

Rajapaksa je zmago izkoristil za utrditev podpore v večinsko budistični državi. V svoji retoriki se je vedno bolj spogledoval z budističnim nacionalizmom. Aaranya Rajasingam pove nekaj več o izvoru in obliki tega nacionalizma:

Izjava

Nacionalizem pa se ni ustavil zgolj pri vprašanju Tamilcev. Naslednja tarča je bila druga največja manjšina, šrilanški muslimani:

Izjava

Tamilski uporniški komad.

Še vedno smo v Južni hemisferi, raziskali smo že gospodarske in etnične in politične odnose na tem indijskooceanskem otoku, zdaj pa še k zunanji politiki. Podpora manjšin opozicijskemu kandidatu, o kateri smo govorili pred glasbenim premorom je nedvomno prispevala k porazu Mahinde Rajapakse na zadnjih volitvah. Glasovi iz predelov države, kjer prevladujejo Tamilci in muslimani, se približno ujemajo z razliko med kandidatoma v volilnih rezultatih.

Pa je to raznoliko opozicijo, ki jo sestavljajo tako gospodarsko liberalne kot deklarativno komunistične stranke in tako bivši pripadniki Rajapaksovega režima kot tamilci in muslimani, res povezalo zgolj nasprotovanje vedno bolj avtoritarnemu, nacionalističnemu in megalomanskemu predsedniku? To je bil nedvomno velik faktor. A katalizator za takšno povezovanje je morda prišel od zunaj, natančneje iz severne sosede Indije.

Indija za nobeno ceno noče izgubiti svojega vpliva na Šrilanki, ki je strateško gledano njeno dvorišče. Otok je del indijske vizije nadzora nad indijskim oceanom od malaške ožine na vzhodu do vzhodne Afrike na zahodu. Je pa tudi del nenapisane kitajske strategije verige biserov. Biseri so v tem primeru obalne države med južnokitajskim morjem na vzhodu in Hormuško ožino na zahodu. Z gospodarsko in vojaško prisotnostjo ob obalah teh držav bi Kitajska lahko odrezala Indijo od indijskega oceana, zaustavila njeno strateško širitev in pridobila nadzor nad ključnimi pomorskimi potmi v smeri vzhod-zahod.

V ta namen Kitajsko državno podjetje Kitajski prekomorski pristaniški holding že nadzoruje pristanišče v pakistanskem Gwadarju (izg. Gaudarju), pospešeno vlaga v infrastrukturo v Bangladešu, Mjanmaru, Maldivih in seveda na Šrilanki. Rajapaksa se je bolj kot katerikoli prejšnji predsednik nagibal h Kitajski. Ta je od leta 2005, ko se je na oblast povzpel Rajapaksa, povečala svojo razvojno pomoč državi za 50-krat. Od takrat do leta 2012 je skupen znesek kitajske pomoči, večinoma v obliki posojil, znašal trikrat več od indijske finančne podpore v istem obdobju.

Poleg finančne odvisnosti sta indijsko diplomacijo razjezila lanskoletna obiska kitajskih vojaških podmornic v šrilanških pristaniščih, o katerih kljub dogovoru, ki veleva drugače, Šrilanka Indije ni obvestila. Tik pred volitvami je Šrilanko zapustil indijski diplomat, ki naj bi bil obtožen pomoči opoziciji pri konsolidaciji različnih družbenih skupin, ki so jo podprle. Indija sicer trdi, da je šlo za rutinsko menjavo. A dejstvo je, da je Maithripala Sirisena kmalu po nastopu oblasti naznanil, da je Indija prioriteta šrilanške zunanje politike in da bo njegov prvi obisk na tujem v severni sosedi.

Pa bo novi predsednik res zmožen zaustaviti pospešeno povezovanje s Kitajsko? Aaranya Rajasingam najprej pojasni razloge za simbiozo med Kitajskimi interesi in Rajapaksovim režimom:

Izjava

Na to kitajsko pomoč se novemu predsedniku morda ne bo potrebno zanašati v takšni meri kot staremu. A kitajske nedvomno svojih interesov na Šrilanki ne bo zanemarila. Pristanišče v Hambantoti, ki ga je omenila sogovorka, bo del naznanjene kitajske strategije izgradnje nove pomorske svilene poti. Ta vključuje izgradnjo logistične infrastrukture ter gospodarsko povezovanje držav jugovzhodne, južne in jugozahodne Azije, vzhodne Afrike in Evrope. Ko bo končano, naj bi imelo letno kapaciteto pretovora 20 milijonov kontejnerjev - skoraj dvakratno količino pretovora v največjem evropskem pristanišču v Rotterdamu. Brez kitajske podpore je razumljivo, da bi bila takšna kapaciteta povsem odveč in da projekt poslovno ne bi bil uspešen. Oddaljevanje od vzhodnoazijske sile zato ne bo lahko.

Rajapaksa je kitajskim velikim načrtom v južni Aziji prilagodil tudi svojo vizijo razvoja Šrilanke. Izgradnja omenjenega pristanišča, bližnjega povsem novega letališča in hitrih avtocest po državi pa je tudi del šrilanške vizije, da bo država postala eden izmed osrednjih centrov na trgovski poti med vzhodom in zahodom. Poimenovali so jo vizija petih središč. Ta središča naj bi bila pomorsko, letalsko, poslovno, energetsko in znanstveno oziroma tehnološko. Več, Linus Jayatilake:

Način razvoja, o katerem govori naša vlada, je izgradnja infrastrukture, kot so ceste, predvsem avtoceste in hitre ceste ter pristanišča, letališča in ostalo. Kar resnično hočejo, je teh pet središč. Ta so predvsem pomorsko središče, ki bi se navezovalo na kitajsko svileno pot. Letalsko središče, ki bi povečalo kapaciteto letališč v državi. Naslednje je središče znanja, ki bi se osredotočilo na ponudbo storitev. Zadnje je poslovno središče, ki si so ga po mojem mnenju tudi zamislili predvsem kot vzpostavitev storitvenega gospodarstva, ne bo pa toliko usmerjen v produktiven sektor.

A namesto avtocest bi Šrilanka verjetno v tem trenutku bolj potrebovala izboljšavo lokalnega cestnega sistema, namesto razvoja poslovnega in storitvenega sektorja pa reforme v kmetijstvu in industriji. Takšna strategija zato po mnenju Jayatilake ni primerna za državo, kakršna je Šrilanka danes, kljub temu pa jo podpira tudi nova vlada:

Kar želijo narediti, je izgradnja velikih mest in mestnih središč in premestitev stanovalcev nižjega razreda. Tam bi zgradili ograjene soseske, ki bi bile del teh velikih mest. Mislim, da bodo te politike bolj škodljive kot karkoli drugega. V kmetijstvu bodo vzeli zemljo in jo namenili velikim kmetijskim podjetjem za komercialno uporabo. To je tudi edini načrt, ki ga imamo za kmetijstvo. Ravno sem slišal oziroma bral v časopisu, da je trenutni premier, ki je tudi voditelj Združene nacionalne stranke, pred volitvami v nagovoru poslovnežem obljubil, da bodo nadaljevali z izgradnjo teh velikih mest, razvojem cest, pristanišč in letališč, promocijo pospešenega vstopa turizma in nekaterih drugih industrij v državo. To bo njihova politika, za katero bodo potrebovali podporo ljudi. Verjamem, da je v predvolilni kampanji potrebno govoriti o takšnih velikih načrtih. A revni del prebivalstva, torej 20 odstotkov najrevnejših, ki zaslužijo okrog 10 000 rupij na mesec, v takšnem gospodarstvu ne bo uspel preživeti.
Dvomim, da se je politika zmožna zavedati dejanskega stanja ruralne realnosti v tej državi, ki vlada tako na severu kot na jugu.