"Člani človeške družine" ni "naša rešitev"

Recimo, da je bil trenutek slabosti ali dobrovoljnosti - kar je isto. Zadosti sem imel lajnanja o praznini, o tem, da kapitalizem še ni zadosti razpadel, da še vedno mislimo preveč kapitalistično s kapitalističnimi kategorijami, da skratka prehitro, skoraj spontano nudimo rešitve za kapitalistične krize, tudi in predvsem za sodobno. Opazil sem Socialistično alternativo in jo v tem duhu z najboljšimi recenzentskimi namerami pograbil, da bi z besedami Michaela Lebowitza na nek način pozitivno prispeval k političnemu boju.

Opravičujem se za tole izpoved, ki je meni in verjamem da tudi vam odvečna, ampak je žal potrebna, ker taisti duh prispevanja k političnemu boju teži radikalno proti omenjeni knjigi in njenemu projektu, ki sta mimogrede vsaka na svoj način podnaslovljena kot Resnični človekov razvoj. Mislil sem, da je to floskula, pa ni. Hoče biti teoretski koncept. Problem je v tem, da tu ne gre za ekonomsko teorijo in/ali ukrepe, ki bi jih površno in populistično povzeli s to sintagmo, ampak gre za sam temelj nove družbe: človekov razvoj kot jedro socializma. Kapitalizem po Lebowitzu temu načelu ne ustreza: je sprevržen, ni mu do razvoja, samo do profitov. V tem svojem delovanju pohablja delavce tako v procesu produciranja presežne vrednosti kot tudi »z nenehnim ustvarjanjem novih potreb, da bi se ta presežna vrednost lahko realizirala«.

Okej, kapitalizem je seveda beden, ampak prvi Lebowitzev problem je že v moraliziranju - neprave in prave potrebe, pohabljeni delavci, ekološko uničenje sveta in tako dalje - ki mu služi kot podlaga za konstruiranje svoje socialistične alternative. Njena izhodiščna razlika je v razločitvi sebičnega interesa in skupnostnega interesa. Kapitalizem temelji na prvem, saj posamezni kapitalisti zasledujejo svoje lastne interese v pogojih konkurence, kar naj bi nazadnje rezultiralo v bogastvu narodov; sovjetski in jugoslovanski socializem prav tako temeljita na sebičnem interesu, ki ga je v Sovjetski zvezi predstavljala država in v Jugoslaviji posamezne delovne skupine, ki so težile k maksimiziranju dohodka. »Prenovljeni socializem« pa bi kot prvi družbeni sistem temeljil na skupnostnem interesu.

To pomeni, da v takšnem sistemu produkcija pomeni nekaj povsem drugega kot v omenjenih sistemih, ki so vsi osredotočeni na produciranje blaga, torej na proizvajanje produktov, ki so prvotno namenjeni drugemu, kar pomeni, da proizvajalec in porabnik nista ista oseba. Ljudje so si odtujeni, ne nastopajo drug drugemu neposredno, pač pa njihovo medsebojno občevanje določa blago, kar je Marx označil za blagovni fetišizem. Problemi teorije fetišizma na stran, Lebowitz v socialistični alternativi vidi neposredno občevanje ljudi, produkcijo za druge ljudi, torej odpravo fetišizma. Kot pravi Lebowitz: »ko produciramo neposredno in zavestno za druge, s tem ne le zadovoljujemo njihove potrebe, temveč produciramo tudi sebe kot bogata človeška bitja«. Vsak človek zadovoljuje potrebe drugega in s tem tudi svoje - medsebojna solidarnost ali nastanek »članov človeške družine«, ki imajo »svoje skupno bistvo« v svojem »svobodnem izkazovanju življenja«.

Vsa ta socialistična svoboda in člani človeške družine imajo svoje pogoje: prvič, družbena ali kolektivna lastnina proizvodnih sredstev, drugič, univerzalen dostop do njih in s tem do upravljanja, in tretjič, »družbeno bitje«, ki smo ga omenili in čigar dejavnosti so »opredeljene s skupnostnimi potrebami, s skupnostnimi cilji«. Prva dva pogoja brez tretjega padeta nazaj v sebični interes, šele tretji je zares konstitutiven za novi socializem. Toda ta temelji na »skupnostnih potrebah in ciljih« - kaj na svetu bi to bilo, skupnostna potreba? Pri Lebowitzu povsem prazna kategorija, ki je posledica njegove moralistične 'teorije'. Nikjer nam namreč ne pove, kaj bi to bilo - in tega dejansko ne more, ker je 'koncept' zgrešen. Celoten njegov socializem temelji na tem vsebinsko praznem harmoničnemu ujemanju posameznikov kot družbenih bitij - vsi so člani vesele človeške družine.

Pokažimo dva primera neujemanja. Prvi, ki ga Lebowtiz kot marksistično formiran dogmatik ne bi sploh premislil, je svojevrstno ekonomsko razmerje, libidinalna ekonomija med Sadom in Sacher-Masochom, poznana zaradi sadizma in mazohizma. Običajno se zdita kot nekaj povsem skladnega, dejansko pa sta povsem nekompatibilna: Sade uživa v mučenju le v primeru, da žrtev ne uživa; in Masoch uživa v trpljenju le v primeru, če mučitelj ne uživa. Gilles Deleuze je Sada oklical za institucionalista, saj se sklicuje na (Naravni) red, ki ga z mučenjem rešuje, in Masocha za revolucionarja, saj z mučiteljem vzpostavi pogodbo, ki odpravlja obstoječi (očetovski) red. To sta dve nekompatibilni strani, ki dejansko pomenita pogoja revolucije, ki bi jo morali samooklicani revolucionarji premisliti: Sade kot odgovor na vprašanje, ali je revolucija sploh želena, in Masoch kot odgovor ali vsaj zasnutek odgovora na vprašanje, kako delati revolucijo; oboje pa dokazuje, da marksizem, kot je polemiziral že Michel Foucault, nikoli ni konceptualiziral samega boja.

In drugi primer: država. Lebowitz poudarja, da je država v službi kapitala in ima zato svoje omejitve - nobena stranka ne more sama po sebi sprevrniti kapitalizma. Namesto stare države kot sovjetske države-od-zgoraj se mora razviti nova država, država-od-spodaj prek samoorganizacije v delavskih svetih in lokalnih svetih. Ampak da bi do tega dejansko prišlo, moramo predpostaviti harmonično skladanje oziroma »socialistično solidarnost«, kar naj bi s socializmom šele nastalo. Zdi se mi, da to postaja nepremostljiva meja levičarskih politik: Lebowitz in Syriza na kratki rok predlagata ali uvajata levo-keynesianske ukrepe, kar je v funkciji stare države, ki prispeva k boljšim pogojem za uveljavitev socializma na srednji rok. Toda ta srednji rok se vedno izkaže kot verovanje v nenaden vznik harmonične nove države, pri Lebowitzu od spodaj prek svetov in pri Syrizi na robu oziroma evropski periferiji. Morda bi veljalo počasi opustiti vero v državo kot nek povratek k izvorni-še-ne-konstituirani harmonični celoti.

In Lebowitz s svojo Socialistično alternativo k temu zagotovo ne prispeva, če se vrnemo na naš začetek. To pomeni, da tudi izdaja takšne knjige ne prispeva k ničemur razen prikazovanju radikalne meje radikalno levičarskih politik in teorij. Primož Krašovec v spremni besedi omenja, da je doprinos te knjige v tem, da zagovarja spremembo produkcijskih razmerij in poudarja vlogo države, ampak to je na »levi sceni« prisotno že vsaj petdeset let; navsezadnje pa tudi sam Lebowitza bolj problematizira kot kaj drugega. Zato mi je projekt »Socialistična alternativa« toliko bolj nerazumljiv. Pojasnim si ga lahko samo z Genetovimi besedami: »Preveč ljudi misli, sem si govoril, ki do tega nimajo pravice. Niso je plačali s podvigom, tako da bi misel postala nujno potrebna za vašo rešitev«.