THOU & THE BODY: You Whom I Have Always Hated

Thrill Jockey, 2015

Her Strongholds Unvanquishable ...

Po prvem delu sodelovanja z naslovom »Released From Love«, ki ga je na valovih Radia Študent predstavil kolega Luka Bevk konec prejšnjega leta, se vračajo produktivni Thou in The Body. Drugi del z naslovom »You Whom I Have Always Hated« je izšel nedavno, med drugim tudi kot del paketa obeh izdaj pri založbi Thrill Jockey. Kakorkoli, na še eni kompaktni izdaji Thou in dvojec The Body nadaljujejo in poglabljajo svoje skupno delo, ki ni le diskografsko, temveč tudi koncertno. »You Whom I Have Always Hated« premore pet komadov in, kot je pri Thou pogosto v navadi, še eno priredbo – tokrat gre spet za Nine Inch Nails in komad »Terrible Lie« s prvenca »Pretty Hate Machine«.

Tako Thou kot The Body so vešči nosilci žlahtnega severnoameriškega underground sludge zvoka, ki mestoma prehaja tudi v bolj noiserske in drone konture. Povečini pa kar ohranja stik s pesemskim pristopom v širšem smislu. Ali je to dobro ali slabo, je seveda stvar perspektive poslušalca, vendar ostaja njihovo mojstrstvo neizpodbitno. Tako je tudi na pričujoči plošči, ki je v svoji glavnini usmerjena v usklajeno in skupno udarjanje, robato repetitivnost in akumulacijo moči prek številnosti. Tem se pridružuje vsaj za Thou nekoliko izrazitejša spektralna oziroma teksturna senzibilnost, ki je seveda eden od potencialov, ki jih nudi številčnejša postavitev. Njihov sludge je torej vsekakor ritmičen, na prvo in tako dalje, ampak hkrati pozoren na krajše hrupne vzcvete, piskanje in rohnenje, ki jih držijo na vajetih in jih sprostijo le toliko, da čutni vtis kljub vsemu obogatijo.

Pomemben aspekt celotne estetike Thou je pogosto neko skupnostno občutje, afirmacija relacij na postapokaliptičnem pogorišču tega trenutka. In te relacije so transgresivne, nekonformistične, obenem anarhične in zavezujoče ter v svoji občutljivosti za probleme seksualne interakcije, razširjene telesnosti in multitudne identitete vsekakor tudi queerovske. In ta komunalnost in akumulacija vsekakor pomembno zaznamujeta pričujoče sodelovanje z The Body, ki se ne izteče v površinsko razkošje, temveč predvsem v stopnjevanje moči, kolektivnega udara, ki povratno spreminja tudi vsako posamezno žival-človeka.

Neko ukvarjanje z razširjenim politično-socialnim-biološkim-magijskim človeškim biotopom pa je najti tudi v samih besedilih, ki v kombinaciji s sakralno-feminilnim in obenem provokativno asketsko-represivnim podobjem tematsko nekako napoveduje peto veliko ploščo Thou z delovnim naslovom »Magus«. Telesna agresija in agresija do telesa imata magijske in transformativne razsežnosti, sprejemanje čutne eksistencialne danosti ter njenega feralnega transgresivnega družbenega potenciala pa v sebi hkrati nosi eksplozijo in implozijo danega posameznika. Nanašajoč se na slike redovnic na naslovnicah obeh plat pa se lahko spomnimo, da tudi dvojcu The Body ni tuj, če parafraziramo Batailla, erotizem »solz in svetnikov«, kot so pokazali na izjemni plošči »All The Waters Of The Earth Shall Turn To Blood«.