"Vsevedna znanost" o moških in ženskah
Pred slabimi tremi tedni so v Dnevnikovi rubriki »Življenjski slog« razkrili znanstvena »dejstva«, ki nas poučijo, kako so v resnici preprosti medčloveški odnosi, še posebej tisti med moškimi in ženskami. Kot kaže je evolucijski biologiji končno uspelo razvozlati misterij spolne privlačnosti. V članku s sugestivnim naslovom »Vsem moškim so všeč dolge noge« namreč izvemo, da so moškim všeč lepe ženske, medtem ko so ženskam všeč bogati moški. Avtorica prispevka Anita Vošnjak se nanaša na različne znanstvene raziskave, pri čemer je njen ključni vir raziskovalka z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU. Po mnenju znanstvenikov imajo omenjene preference povsem razumno razlago: vodilo posameznikove izbire (če je ta izraz še sploh primeren) je njegovo oziroma njeno potomstvo.
Moške privlači ženska lepota, ker je ta »statistično dokazano« povezana z njenim dobrim zdravjem, to pa jo naredi za primerno nosilko potomcev. Potemtakem je privlačnost določenih telesnih lastnosti, kljub zgodovinsko spreminjajočim se standardom lepote, biološko pogojena. Splošno merilo lepote predstavlja telesna simetrija, pri ženskah je še posebej pomembno skladno razmerje med obsegom pasu in bokov, poleg tega tudi dolge noge, majhna stopala in dolgi lasje. Te lastnosti naj bi nakazovale na optimalno koncentracijo spolnih hormonov med odraščanjem in visoko koncentracijo estrogena. Izhajajoč iz Dnevnikovega članka, naj bi moškim poleg videza bila pomembna tudi mladost in spolna neizkušenost ženske, saj naj bi ta zmanjšala tveganje, da bi moški skrbel za tujega potomca.
Ko govorimo o moških, so stvari nekoliko drugačne. Ženske pri izbiri moškega predvsem zanima njegova ambicioznost in premoženje, ki ji sporočata, da bo ta zmožen zagotoviti eksistenco zanjo in njune potomce. Sicer se ženske za moške s tipično »moškimi« telesnimi lastnostmi, ki kažejo znake večje izpostavljenosti testosteronu, odločajo predvsem takrat, ko si želijo spolnih avantur. A ker »že zaradi biološke pogojenosti ženske vlagajo v potomstvo veliko več kot moški«, za dolgoročne zveze raje izbirajo moške z bolj »ženskimi« obrazi, ki nakazujejo na »prosocialne« lastnosti teh moških in bodo najbrž zaradi tega bolj predano skrbeli za njune potomce. Kot vidimo, tokrat nismo izvedeli ničesar novega, saj je znanost le potrdila tisto, kar je človeštvo »vedelo« že od nekdaj. Spolni stereotipi so dobili znanstvene utemeljitve.
Avtorica članka poskuša na osnovi znanstvenih raziskav pojasniti spolno izbiro in spolno vedenje ljudi, a se pri tem ne brani raznih posplošitev in poenostavitev, za katere lahko predvsem upamo, da so posledica nedoslednega prevoda iz znanstvenega v neznanstveni – medijsko-populistični – diskurz. Še posebej problematično je vztrajanje na biološkem determinizmu, na osnovi katerega je človek predstavljen kot neke vrste stroj, ki zgolj opravlja svoje evolucijsko poslanstvo. V tem primeru, ki opisuje odnose med moškimi in ženskami, nas dosledno pozabljanje kulture med drugim pripelje do naturalizacije spolnih vlog in spolne razlike. V osnovi nas navedene znanstvene raziskave želijo prepričati, kako je v biološki naravi ženske, da se postavlja v materialno odvisnost od moškega. V nadaljevanju smo priča pripisovanju primarne starševske vloge ženskam in večjega libida moškim na osnovi njunih spolnih celic. Težnje k esenialističnemu razumevanju spola pa se nam kažejo tudi v nekritičnem enačenju ženskosti s tako imenovanimi prosocialnimi lastnostmi, ki se prenašajo celo na moške bolj feminilnega videza.
Pri vsem tem je zamolčano, da vstop v kulturo pomeni tudi vstop v simbolni sistem, v katerega so vpisana specifična razmerja moči in vrednotenja, ki nam sugerirajo razumevanje sveta. Pri tem ne skušamo zanikati, da je človek tudi biološko bitje, ampak le poudariti, da je njegova »naravnost« vedno že kulturna interpretacija te narave. A ker se to dimenzijo najraje pozablja, se naravo pogosto uporablja kot absolutni argument, preko katerega se legitimizirajo določena razmerja moči in se reproducira obstoječi družbeni red. Za naš primer je zgovorno, da je v družbi materinstvo tisto, kar žensko priklepa na zasebno sfero in hkrati moškemu omogoča nemoteno delovanje v javni sferi, kjer je skoncentrirana družbena moč. Na drugi strani pa promoviranje bioloških razlogov za moško izbiranje lepih žensk in žensko izbiro bogatih moških simbolno reproducira spolno razliko v obliki opozicije med telesom in razumom, v kulturi, ki telo podreja razumu. Kot vidimo, gre za diskurz v katerem je mogoče prepoznati težnje po reproduciranju neenakih razmerij moči med spoloma.
Za konec je potrebno tudi dodati, da gre za reproduciranje razmerij moči med spoloma z znanstvenim diskurzom, ki ima v zahodni družbi visoko legitimnost. Družbeni status znanosti, kot producentke objektivne resnice, ustvarja v javnosti učinek nezmotljive, skoraj »božje« besede, pri čemer se pozablja, da so znanstvene raziskave produkt konkretnih ljudi, konkretnega časa, konkretnih raziskav z izbranimi raziskovalnimi vprašanji in interesi, ki ne morejo biti povsem nepristranska in neodvisna od prevladujoče znanstvene paradigme in ne od dominantnega družbenega diskurza. Potrebno je ohraniti v zavesti, da je znanost vendarle del simbolnega sistema, ki ga reproducira. Glede na vse povedano, pa se kar samo ponuja vprašanje, kako bi znanost pojasnila privlačnost v primeru homoseksualnih razmerij.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
https://www.youtube.com/watch?v=7LJ6lybu634
znanost ima veliko za povedati tudi o homoseksualnih razmerjih. nekje tu nekaj govorijo tudi o homoseksualcih, ne vem točno na kateri minuti.
https://www.youtube.com/watch?v=J04bRx2MGi4
si si predavanje, na katerega se nanašaš sploh pogledala? ali avtorica predavanja res legitimizira obstoječa razmerja moči ali zgolj razlika razlike med spoloma, ki so (glede na raziskave in evolucijsko teorijo) naravno pogojene? recimo v mladini piše (glej: http://blog.kvarkadabra.net/2015/02/ali-lahko-od-novinarjev-pricakujemo....), da se avtorica predavanja (ki v tem komentarju z imenom in priimkom začuda niti ni omenjena) zaveda seksizma na univerzi in pravi, da je zgolj navajala izsledke raziskav (in teorijo, ki jih utemeljuje) take kot so. kako s tem legitimizira obstoječa razmerja moči? konkretne raziskave so morda problematične, imajo svoje kritike, rezultate lahko razlagamo drugače itd. ampak v principu je evolucijska teorija lahko resnična. ali naj jo zanikamo, samo zato, da bomo "politično korektni"?
popravek: ali avtorica predavanja res legitimizira obstoječa razmerja moči ali zgolj razlaga razlike med spoloma, ki so (glede na raziskave in evolucijsko teorijo) naravno pogojene?
Naravno pogojene razlike med spoloma ne obstajajo, obstajajo samo družbeno pogojene. Diskurz, ki ne temelji na tem nima kaj početi na spletni strani progresivnega alternativnega medija kot je Radio Študent. Anonimnež, če že morate, pojdite s svojimi komentarji raje kam drugam. Lep pozdrav!
Na podlagi česa lahko kar tako zaključiš, da kakršnekoli(!) naravne razlike med spoloma ne obstajajo oz. da narava niti malo ne vpliva?
Saj to, da lahko obstajajo, ne pomeni, da jih je potrebno uporabiti za legitimirati obstoječ družbeni red. Niti ne pomeni, da ne moremo ustvariti družbenega reda, ki jih preprosto ne upošteva.
Za nekoga z za odtenek manj spornimi argumenti kot jih je imel 1. anonimnež bi se seveda dalo dodati: morda razlike obstajajo, vendar pa je trditi kot dejstvo da so te razlike takšne in da se manifestirajo tako kakor nas banalni mainstream mediji (na primer članek, ki ga zgornji prispevek kritizira) prepričujejo zelo grda zloraba znanosti in v končni fazi skregano z logiko.
Vendar pa že sam diskurz o razlikah med spoloma predvideva dve stvari: da obstajata dva spola in da je 'družbeni' spol posameznika vedno enak kot njegov 'naravni' spol, saj sta inherentno povezana. V 21. stoletju, ko vedno bolj začenjamo razumevati pojave kot je transeksualnost, tega v progresivnem diskurzu ne predvidevamo več.
Morda je 'problematika' mojih dveh komentarjev in tudi zgornjega prispevka ta, da so za popolne laike na tem področju malce nejasni saj kljub svoji preprostosti in strnjenosti predvidevajo določeno predznanje bralca. Veliko poant, ki sta jih anonimneža naredila kaže na pomanjkanje le-tega. Dodatna izobrazba pred komentiranjem je nujna, saj je nesmiselno kritizirati prispevek s toliko nižjega nivoja znanja in razmisleka, kot je nivo, na katerem je prispevek napisan.
Dosta više sa tim diskurzom.
Problem (v tem primeru) ni v tem, da ima znanost tovrstno legitimacijsko funkcijo, ki se napaja iz njenega posvečenega statusa v družbi, problem je preprosto v tem, da to, kar je servirala doktorica s SAZU-ja, ni znanost, ampak je nekaj takega kot "spontana filozofija znanstvenikov", o kateri je pisal že francoski uksoricidnež.
Humus, iz katerega tovrstna spontana filozofija raste, je sicer malo drugačna od tistega, ki ga je on analiziral, in sicer v sledečem: po Althusserju SFZ nastopi v trenutkih, ko znanost ne more premagati določene ovire in nastaja v času, preden se epistemološko dovolj izpopolni, da ji to uspe. V primeru doktorice s SAZU-ja pa niti ne gre za poskus premagovanja nekakšne ovire, temveč gre za ideološko avtomatizirano (kakopak ima tu neoliberalizem s sklopom degradiranja akademije, naravoslovne znanost itd. s subsumiranjem le-tega pod kapital ter temu primerno ključno vlogo) širjenje naravoslovnih znanstvenih postopkov na polje družbene realnosti, s čimer se doktorica s SAZU približa družboslovnim wannabe znanostim kot ideologiji. Včasih so tudi "teorije" diskurzov takšne wannabe znanosti. Fora, po mojem, je v tem, da je epistemološki prag, za razliko od utricidovih časov, toliko znižan, da se doktorici s SAZU-ja ni treba zatekati v filozofijo, ampak lahko prodaja svoja dognanja kot čisto znanost, čeprav gre, glede na družbeno funkcijo njenih ugotovitev, za paradigmo, ki je enaka spontanim filozofijam znanstvenikov in družboslovnim ideološkim vedam. Gre za svojevrstno mutacijo, pri kateri je potrebno biti zelo pozoren, preden kritiziramo znanstveni diskurz ali diskurz o znanosti, sicer se hitro zapletemo ravno v legitimiranje postopkov, o katerih teče beseda v prispevku, v nekakšno ideologijo. Vpliv znanosti ni takšen kot je bil pred petdesetimi leti in po mojem ni mogoče nasploh govoriti o njeni vlogi v zahodnih družbah, ko se gremo politiko in ko se gremo družboslovno teorijo.
Tako da ne mešajmo pojmov. Šele, ko razčistimo, kaj je znanost in kaj ni, se po mojem lahko pogovarjamo o svečeniški vlogi znanosti v naših družbah, in, magari, zavijemo v čisto filozofijo, morda po fenomenološko, ne vem, ne spoznam se na to.
Mimogrede, dolge noge so res kul, po določenih proporcih oblikovana stopala ravno tako, ampak ja, to nima veze s temo.
Oz., ja, tudi sam nisem poslušal predavanja raziskovalke z inštituta, temveč samo bral članek iz dnevnika. Torej ne morem kritizirati stališč raziskovalke, temveč stališča, izražena v omenjenem članku - v mojem komentarju se pač zamenja subjekt "doktorica s SAZU" s subjektom "članek z Dnevnika."
Tukaj je posnetek predavanja: http://videolectures.net/pms2015_fiser_kralj_izbira_partnerja/
Se vam zdi seksističen? Vreden kritike znanstvenega pristopa do tega področja?
"kakopak ima tu neoliberalizem s sklopom degradiranja akademije, naravoslovne znanost itd. s subsumiranjem le-tega pod kapital ter temu primerno ključno vlogo"
Ker seveda nobena teza ni popolna, če spotoma ne okrivi še neoliberalizma, lol.
@MS: problem ni v tem, ali to je znanost ali ni. problem je, da bojo neke feministke skočile v zrak takoj, ko bo nekdo ugotovil, da razlike med spoloma mogoče so - ne glede na znanstvenost ugotovitev ... in bodo takoj rekli, da se s tem reproducirajo obstoječa razmerja moči. meni se zdi simptomatsko že to, da so se nad "objektivizacijo" pritoževale samo ženske, čeprav bi se lahko tudi moški. simptomatsko je gotovo tudi to, da so - po mojem opažanju - vsi, ki so se strinjali, da je članek ali celo znanost, na kateri sloni, seksističen, volilci ali pripadniki neke skrajne politične opcije. to seveda ne pove nič o tem, ali je članek seksističen ali ne, pove pa nekaj o odzivu ljudi nanj, ki po moje mnenju ni bil racionalen, pač pa čustven.
Feminizem priznava razlike med spoli. Problem vidi le takrat, kadar se lastnosti in binarnost biološkega spola prenašajo na družbeni spol. Definitivno pa potrebujemo manj seksizma na vseh področjih in več moških feministov.
Vse raziskave, ugotovitve, dognanja, zaključki so smiselni samo takrat, ko je osnova za njih smiselna. Vsi "znanstveni" zaključki pa temeljijo na civilizacijski paradigmi lastnine. Težko je oceniti kaj je resnično tisto kar je za moške in ženske privlačno na bioloških osnovah, ker že osnovno razmišljanje postavi žensko v vlogo lastnine in neavtonomnega subjekta. Po raziskavah predcivilizacijskih (pred poljedelsko/živinorejskih) skupin, so ženske uživale precej drugačen status kot si ga danes sploh lahko mislimo. Mogoče res velja za moške, da jih privlačijo biološki atributi kot so mladost in dolge noge, za ženske pa enostavno ne vemo, ker jih v osnovi gledamo skozi prizmo civilizacije, v kateri jih skrbi premoženje in vložek v potomstvo. Če se ta skrb "prenese" na celotno skupino, kot naj bi bilo to v predcivilizacijskih združbah, potem tudi odločitve dobijo drugo logiko. Vsa debata okoli Dnevnikovega članka bi torej morala torej vsebovati besede: Civilizacijska (postcivilizacijska) znanstvena dejstva. Ne pa biološka, ali absolutna.
meni ta stavek ni jasen, mi ga lahko kdo obrazloži? "Pri tem ne skušamo zanikati, da je človek tudi biološko bitje, ampak le poudariti, da je njegova »naravnost« vedno že kulturna interpretacija te narave"?
meni se zdi, da srž debate ni kritika znanosti in konkretnih raziskav, ampak to, da se znanost daje v narekovaje, kot da je nekaj narobe z znanstveno metodo. kaj če bi ta ista znanost ugotovila, da bioloških razlik med spoloma ni. bi se feministke še vedno pritoževale? ali pa bi to isto znanost uporabile za legitimacijo svojih ciljev enakopravnosti? bi še kdo govoril o "spontani ideologiji" ali pa bi rekli "to, da smo ženske enakovredne moškim, je potrdila tudi znanost"?. znanost z etiko nima, ne sme in ne more imeti nobene povezave (ne govorim o znanstvenem preučevanju etičnega oz. moralnega vedenja, ampak o uporabi znanosti za legitimacijo obstoječih družbenih razmerij ali česarkoli drugega).
s svojimi vprašanji skušam pokazati, da ne govorimo o konkretnih dejstvih, ampak o tem, kaj znanost je in kaj njeni rezultati pomenijo in kaj ne pomenijo. ni pomembno, ali razlike med spoloma so ali niso, ali so biološko pogojene ali ne, pomembno je, da nekateri znanost jemljejo kot "diskurz", kot "socialni konstrukt" in ne vem še kaj. v tem je mogoče zrno resnice, sploh pri znanostih, ki obravnavajo človeka, ampak dost več od zrna pa tudi ne. naravni zakoni so neodvisni od njihovega preučevanja (pa da ne bi kdo omenjal kvantne mehanike, ki to pojmovanje obrne na glavo, ker to na tej ravni ne velja) in nesmiselno je zato obravnavati dejstva kot nekaj kar je odkril nek konkretni človek. to, da se zemlja vrti okoli sonca, bi lahko odkril tudi kdo drug kot kopernik, pa če bi bil neoliberalec ali pa komunist.
Razlika in enakovrednost se menda ne izključujeta? Razlika in politična enakost menda tudi ne?
Anonimnež:
* spontana filozofija, je bilo napisano, ne spontana ideologija.
Ker v članku v Dnevniku nisem zasledil izdelane znanstvene metode, ampak precej poceni aplikacijo neke, recimo, naravoslovne teorije na teren, ki ga ne pozna, ki ni njen teren, to je na teren družbe in konkretnih družbenih formacij (in seveda večina ved, ki jih najdemo na družboslovnih fakultetah, ni znanstvenih). Gre skratka za izrazito neznanstveno početje. Nekako podoben je primer, ki ga obravnava Althusser, Jacquesa Monoda, izvrstnega biologa, ki je zašel v čisto ideologijo, ko je začel govori o svetu idej in potrebi po znanstveniku, ki bi raziskal genetsko zgodovino razvoja človeških idej.
In ja, se strinjam, da znanost nima nič opraviti z etiko. In večinoma se ne strinjam z vsebino pisma Vstajniških socialnih delavk. V bistvu je bil moj komentar odziv na komentar 1+1.
Tako da, ko začneš karikirati, prosim najprej zdiferenciraj.
ampak 1+1 je bil tako očiten trol :D lol
sem doktoriral iz trollanja, tako da ...
Čeprav morda sprva namen ni bil takšen je po mojem mnenju skoraj bolje trditi, da je komentar ms-ja odziv na komentar Anonimneža kakor na moj komentar. Besedna zveza 'grda zloraba znanosti' v mojem komentarju se je (sicer zelo poenostavljeno in zbanalizirano) nanašala na večinoma podobne problematika, kot jih veliko bolj poglobljeno izpostavljša ms.
Anonimnež, tvoje nadaljne komentarje mi je težko nasloviti ker kljub temu, da obupno želijo dajati vtis logičnega razmišljanja temeljijo na toliko napačnih premisah in vsebujejo toliko nelogičnih zaključkov, da se nadaljna diskusija zdi zguba časa. Še enkrat te prijazno pozivam k dodatni izobrazbi!
Mislim, da gre tukaj v osnovi za globok epistemološki problem, ki ga ni mogoče zvest na nobeno postranskost tipa - "problem je samo v slabi razlagi, izzuzetosti iz konteksta, v poljudnem prilagajanju sicer neproblematične teorije, ipd." Ne gre tudi samo za "etični problem" potrjevanja obstoječih norm in če bi avtorica v raziskavi potrdila (na isti način) vsebinsko povsem druge teze, bi bilo to ravno tako (sicer manj in na drugačen način) problematično.
Po drugi strani pa tudi humanistična delitev na sfero kulture in svobode na eni ter narave in nujnosti na drugi strani (in derivati le te) ni sposobna razložiti ničesar in zapade v tip humanizma 19. stoletja, v aporije svobodne volje in determinizma, itd.
Kar me nadalje na sploh najbolj fascinira pri raznih znanstvenikih, ki poljudno razlagajo evolucijo (glej mnogo You tube predavanj), je to, da se mi zdi, da ne štekajo enih najbolj enostavnih in osnovnih poant evolucije - recimo te, da se stvari spreminjajo. Vsako evolucijsko "dejstvo" (kot statistična analiza nekega trenutnega stanja) je lahko v prihodnosti povsem predrugačeno,... In s tem, ko ti potrjuješ neko stanje kot določujoče (to majo moški radi, tega nimajo), s tem enostavno vstopaš v (neko mikro) evolucijo neke spremembe in reproduciraš (ali pa ne) točno te ugotovitve... Tko da, na nek specifičen način, gre tudi za preplet "etike" in "znanosti",...
Sej tudi problem stereotipov nasploh ni ta, da ne bi statistično držali, ampak ta, da še bolj potrjujejo lastno resnico v prihodnosti. Torej fora ni v tem, da te "raziskave" kdo kaj prireja, ampak enostavno že recimo enačenje nekih površnih anketnih odgovorov, ki so vsi podani na ravni zavesti ("rad imam dolge noge"), medtem ko je za posameznikovo zavest dojemanje njene evolucijska vpetost velik problem, skratka te primitivne metode raziskovanja z neko dejanskostjo evolucijskega vpliva na izbiro partnerja nimajo nikakršne veze...
Se pa te "splošne resnice", ki seveda so še preveč resnične (to vsi vemo) in ki zgolj potrjujejo resničnost, zelo dobro prodajajo, tudi v preobleki znanstvenih ugotovitev... Zakaj bi faking rabil znanost, da bi potrdila to, da stereotipi držijo?
Drugi problem je konstantno mešanje nekih povsem "metaforičnih izrazov" z naravoslovjem in statističnimi analizami, izrazov kot so lepota, bogastvo, družbeni vpliv, itd - kjer si vsakdo lahko predstavlja neke povsem druge konkretne stvari,...
Tudi recimo ločnica aktivno/pasivno (in vprašanje kdo zbira partnerja, kdo pa je predmet izbire) je enostavno vzeta iz novoveške filozofije in aplicirana na naravoslvoje, dejansko pa (vsaj pri evolucijski analizi izbire partnerja pri človeku) nima nobene razlagalne moči, pa nasploh pri sesalcih to s tem, kdo je aktiven in kdo ne pri paritvenih zadevah, to je zlo težko kam prit,...
In nenazadnje, ne bi smeli pozabit, da evolucija ni enostavno neka običajna "naravoslovna teorija", ni je mogoče izenačit z biologijo ali kakšno drugo strogo znanostjo z izdelano metodo, temveč je teorija, ki skuša razložiti nastanek vrst tudi z uporabo metafor, konceptov, ki bi jih bilo potrebno natančno definirat in razmislit njihovo vlogo (razlika, boj za preživetje, strukturno mesto, naravna selekcija, itd.),... Na tej ravni bi bilo mogoče iskat neke "zakone, neodivsne od opazovalca", ne pa na ravni floskul o feminilni obliki obraza, itd.
Skratka, po mojem bi lahko bila ta blamaža tukaj eden od znakov (tudi zato, ker sploh ni edina, ampak je to dost pogosta praksa danes v t.i. "poljudni znanosti"), da je treba it k nekim osnovam, premislit same predpostavke in spontano prakso, ki se dogaja, ko se skuša razlagat sovplivanje evolucije in tega, čemur ponavadi rečemo "kultura"... To bi se mi zdelo bolj smiselno, kot polariziranje na zagovornike čiste znanosti in čiste avtonomnosti človeške kulture.
A bi lahko prosim kdo v poplavi člankov na to temo prosim razložil evolucijsko psihologijo, njene hipoteze in raziskave na to temo? Težko rečemo, da je iz katerega koli članka na to temo, pozivov, komentarjev in kar je še tega jasno razvidno, kaj so sploh koncepti in predpostavke evolucijske psihologije (razen biološkega determinizma - ha ha). Po tem bo vsaka dilema odveč in vsi bomo zlahka zavrgli revijo, ki je sprožila to debato, v smeti, kamor tudi sodi zaradi slabega novinarskega dela.
To, da se ima nas, zaskrbljeno bralstvo, za popolne debile, je skrajno neokusno.
Sam pojav metaforičnih izrazov kot imen konceptov, ki operirajo na ravni nekega "lingvističnega nezavednega", verjetno sam po sebi ni problem, poznamo jih tudi pri "strogih" znanostih na eni strani, in na drugi, pri družbenih znanostih, vprašanje pa je verjetno, kako se jih osmišlja.
Kako za samo znanost ni problematično vprašanje metafore same po sebi, verjetno lahko ponazorijo neki zastavki v Lakoffovi Methapors We Live By: z nekimi prostorskimi metaforami, ki sugerirajo praznost, polnost, gornjost, spodnjost, operiramo na vsakodnevni ravni (ko, recimo, rečemo, da je nekdo čustveno prazen in podobno), in so marsikje nepogrešljive. Psihoanalitiki so problematizirali implikacijo "spodnjosti" v izrazu podzavest, niso pa, recimo, implikacijo "praznosti" v izrazu prazni označevalec, ker znotraj konteksta štima. Problem nastopi verjetno predvsem takrat, ko ti koncepti razlagajo neko relacijo med subjekti ali znotraj subjekta in ta naša občutljivost kaže na neko vprašanje etičnosti, ali vsaj-zgolj-političnosti, ki se tu zraven šunja.
Fora pa je imo v tem, da nekje v kontekstu lastnega znanstvenega področja, na podlagi celo določene aksiomatike, ki se na določeni točki utrdi, reflektiraš lastni pojmovnik in ga spreminjaš itd. Če bi šli v prevpraševanje vsake metafore, ki se v polju znanosti pojavi, bi verjetno zapadli v neskončno digresijo, saj se zdi, da so metafore nepogrešljive za znanstveno delo z naravnim jezikom. Morda bi bilo to možno na drugi ravni, recimo v poeziji, česar se je lotil tudi Detela, kjer pa je imo vprašanje metafore in dobesednosti dobilo čisto druge razsežnosti, razločenosti itd. Iz članka Branislave Vičar, ki ga lahko najdemo na googlu: "Izbrani pomen, kot pojasnjuje Detela, ne vzdrži koherentnosti »za vsak kontekst, v katerem si je mogoče zamisliti imenovane stvari in pojave« (Detela 2011a: 207); v tem smislu zahteva po odpravi metafor ni reduktivna, ampak »pomeni težnjo po razširitvi polja pomenov« (Komelj 2005: 137)." Tudi Detelovo vprašanje je etično in tudi politično, njegov projekt pa je verjetno mogoče poskušati izvesti samo znotraj poezije, ne pa tudi znotraj znanosti.
Tako, da bi v tem kontekstu ostal znotraj distinkcije na znanost in ne-znanost (seveda pa ne tudi na sfero narave kot sfero determinizma in kulturo kot sfero svobodne volje), saj je sama produkcija znanosti opredeljena tudi z neko lastno "evolucijo" epistemoloških prebojev: ko sem razločeval med naravoslovno znanostjo in družboslovno, je bilo to v kontekstu vprašanja doseganja nekega epistemološkega praga, ki ga imajo nekatere med prvimi in nekatere med drugimi ter kompetentnosti pri obravnavi vprašanj, ki je zajeto v tem primeru v članku v Dnevniku (in umaknil sem se od kritike predavanja čisto zato, ker nisem videl, koliko se te distinkcije in problema epistemologije avtorica predavanja zaveda, ker ga pač nisem gledal, nisem pa hotel reči, da gre izključno za vprašanje "slabega tolmačenja"). Tudi če gre za vpliv sovplivanja evolucije in "kulture." Ker premislit o osnovah, kakor sugeriraš, nikakor ni lahka, mogoče tudi ne izvedljiva naloga ravno zaradi tovrstnega prepada. V tem primeru so same lingvistične stranpoti že stvar "družbene realnosti", o kateri sem pisal. Skratka, metafora sama po sebi ni problem in ne verjetno nepogrešljiva: veliko bolj "brezdanje" je vprašanje konkretne rabe posameznih pojmov v konkretnih kontekstih, tako kot sugerira dialektika pesniško-znanstveno pri Deteli.
Veliko bolj pragmatično za razvoj znanosti je dejansko reči, da obstaja znanost in neznanost, pri čemer znanost zaznamuje tudi zmožnost reflektiranja lastne znanstvenosti, kar pa je vse rezultat tudi - družbenih bojev in stanja ideologije. Zakaj so, kot pišeš, te "znanstvene ugotovitve", ki potrjujejo prihodnost, te neke tavtologije danes tako popularne, verjetno so bolj popularne kot so bile 50 let nazaj?
1+1, potem pa prosim, da mi navedeš kako literaturo, da se izobrazim.
@jernej: v neki meri se strinjam, če prav razumem, da ima znanost o družbi, vselej normativno vlogo. torej s tem, ko pove, kako stvari so, pove tudi kako bi morale biti. najbolj očitno se mi zdi to recimo pri psihiatriji, ki določa, kaj je zdravo, kaj patološko, in pri izhaja iz družbenih norm, nadalje pa jih tudi določa. ampak to, kar je zdravo in patološko je v tem primeru določeno tudi z nekimi zunanjimi kriteriji (npr. subjektivno blagostanje oz. trpljenje, povzročanje škode drugim, statistična odklonskost) (drug problem je, koliko je npr. subjektivno trpljenje merljivo, ampak je to kljub vsemu zunanji kriterij v smislu, da patološkosti tukaj ne določa neka avtoriteta, ampak nekaj v "naravi"). na enak način ima recimo lepota v evolucijski teoriji zunanji kriterij. to je tisto, kar posameznik subjektivno doživlja za lepo, ko ga vprašamo, kaj mu je nekaj lepo. to ne pomeni, da vsi ljudje občutek lepega povezujejo z istimi objektivnimi znaki (npr. simetrija obraza) - ampak to je za evolucijsko teorijo povsem irelevantno. evolucijska teorija se vpraša, zakaj se je neka vrsta oz. njena značilnost ohranila skozi evolucijo in obstaja v nekem konkretnem okolju. en mehanizem v evoluciji je spolna selekcija (to je subjektivna izbira partnerja; za razliko od naravne selekcije, kjer narava "izbere", kateri geni imajo najboljše možnosti preživetja). tiste lastnosti, ki so bile s strani pripadnikov neke vrste v evoluciji večkrat izbrane, so imele večje možnosti za prenos svojih genov (na drugi strani imamo še tekmovanje med samci, ampak to nima veze z lepoto). mehanizem na ravni posameznika pa je spolno vzburjenje, ki se v veliki meri povezuje z zaznavanjem lepote (ali družbenega statusa ali česa drugega). telesna simetrija (kot nek znak lepote) ni lepa sama po sebi (torej ni objektivno lepa), ampak jo zaznavamo kot lepo zato, ker je za simetrijo potrebno pravilno prekopiranje genov (to pomeni čim manj mutacij, ki povzročajo nižji fitnes), to prekopiranje genov pa se povezuje z zdravjem oz. v evolucijskih terminih - s fitnesom (ne vem, kako to prevajajo pri nas), to je značilnost osebkov, ki imajo višje možnosti za reprodukcijo svojih genov. in če sedaj nekdo v družbi določi nek kulturno specifičen kriterij lepega, potem to dolgoročno ne more imeti neke normativne vloge. ker če bi recimo bil recimo kriterij lepega nekaj, kar se povezuje z nižjim fitnesom (neka telesna hiba, npr. ena noga bistveno krajša od druge), potem bi se taki geni osebkov, ki so izbirali take partnerje, sčasoma popucali iz genskega bazena in bi znova obstajali samo tisti, ki jih privlači telesna simetrija. normativna vloga znanosti o evoluciji ima torej omejen rok trajanja.
kriteriji izbire partnerjev, se, tako kot kriteriji naravne selekcije, seveda vedno spreminjajo, ker se okolje spreminja.
@bralstvo: o spolni selekciji pri ljudeh je pisal Buss v Evolution of Desire, mislim, da ima tudi en učbenik Handbook of evolutionar psychology. meni se zdi dober uvod v evolucijsko teorijo prvih par poglavij knjige The Mating Mind od Geoffreya Millerja. V naslednjih poglavjih sicer zaide v razne ad hoc hipoteze, ki so sicer zanimivo branje, vendar ne vem, koliko so bile empirično preverjene. Poleg njega je za poljudno branje zanimiv Pinker, ki pa tudi včasih pri svojih razlagah pretirava in ne upošteva antropologije. opiše pa osnovna načela naravne selekcije. Miller v omenjenem delu mogoče preveč želi razložiti s spolno selekcijo, Pinker pa z naravno selekcijo. Ne bi pa njunih del priporočal toliko za izobrazbo o konkretnih raziskavah oz. razlagah nekih specifičnih fenomenov (npr. zakaj imamo radi glasbo, zakaj se ukvarjamo s športom), ker premalo upoštevata antropologijo oz. kulturno/zgodovinsko specifičnost.
če tu ponovno repliciram na jerneja - evolucijski zakoni, neodvisni od opazovalca, so dobro znani (gre skoraj za matematične zakone, ki bi veljali tudi na nekem drugem planetu), problem se pojavi, ko poskušamo s temi zakoni pojasnit neke konkretne empirične izsledke oz. fenomene, ker eksperimentalno tega ne moremo preverit. evolucijska psihologija namreč izhaja zgolj iz korelacij in vedno si lahko izmislimo neko ad hoc hipotezo, ki se prilagaja podatkom, ni pa nujno resnična.
poskus odgovora na zadnja dva komentarja:
Najprej glede metafor. Mislim, da to z Althusserjevim ločevanjem na znanost in neznanost ni povsem neposredno povezano. Problem je, da imaš znotraj znanosti različne vrste metafor in to se mi zdi, da se pozablja, ko se govori o znanosti v ednini. Recimo:
matematična definicija naključnosti je zelo natančna: kolikor štekam, gre za lastnost neke serije (recimo številk), ki je ni mogoče skrčiti, zvesti na krajšo serijo, zapisati v obliki formule, funkcije (recimo generator računalniških kod mora vedno izbirati naključne serije številk - to obvaruje pred vdori, itd.),... In torej načeloma naj bi veljalo, da med matematiki je jasno, kaj naključje pomeni in da to nima veze z naključjem v vsakdanjem pomenu (nenaden dogodek brez vzroka, odklon, itd.),... Naključje je torej sicer metafora, ampak kot koncept izhaja iz trdne definicije, iz aksiomov (podobno je recimo s pojmi vzporednosti, naravnimi števili, za katere nekako vemo, da niso čist "naravna" itd.),...
Podobno neproblematične metafore so najbrž imena nekih enoznačnih objektov, procesov recimo "kisik", "fotosinteza", itd. Ne vem, načelo nedoločenosti, je najbrž že bolj problematično, ker obenem zadeva izhaja iz enačb, vendar pa samo ime deloma nakazuje neko ontološko lastnost objekta in buri domišljijo (in potem smo lahko hitro pri "svobodi", "mišljenju" delcev, itd.).
Evolucijska teorija pa je v tem smislu najtežja zgodba. "Boj za preživetje" - to je pač metafora in obenem osnova vsega. Zato se mi zdi problematično govorit v tem kontekstu o naravnem zakonu na isti način kot recimo pri gravitaciji. Prej kot za naravni zakon se mi zdi, da gre tu za nujen strukturni učinek, čist topološki, zato morda velja tudi na drugih planetih:): maš omejenost strukturnih mest, prevelik priliv na njih, posledično izumiranje in preoblikovanje, prilagajanje, itd - in temu daš neko ime. Vse ti bu se dalo opisat tudi z neko drugo metaforo. V vsakem primeru se mi zdi, da je Darwina mogoče problematične metaforičnosti rešit samo s čisto tavtologijo (tisti, ki so močnejši preživijo, pomeni samo to, da se moč definira glede na preživetje, da torej nima nobene vsebinske definicije,... In podobno, najbrž ne bi mogla met vsebinske definicije nekakšna evolucijska "lepota", razen - tisti, ki se množijo, so lepi in močni, zato, ker se množijo:) al kaj,...
Na sploh sem hotel rečt, da je problemaitčno Darwinovo teorijo evolucije sploh poimenovat znanost tudi zaradi te tavtološkosti, poleg tega pa ne bazira na neki zapleteni zaprti znanosti, temveč na nekem zelo zanimivem empirizmu v dobrem pomenu besede.... Na nek način bi ga bilo morda bolj smiselno kot z Einsteinom ali Kopernikom primerjat z Marxom (pred njima obstaja pač neka gromozanska ovira, ki preprečuje nastanek njunih "znanosti", ki pa postanejo gledano za nazaj povsem samoumevne, imajo efekt "kako da se tega ni spomnil noben prej", obenem pa ostaja, kljub tej samoumevnosti večji problem kako znanost prilagodit posamični empiriji, kako jo udejanjit, itd.
Glede odklona: iz Darwina ni mogoče izpeljat niti tega, da odkloni odmrejo niti tega, da so zametki nekih evolucijskih novosti, novih normalnosti (oziroma je mogoče izpeljat oboje). Skratka, v skrajni konsekvenci je poanta ravno ta, da je vse odklon. In posebej glede človeka, je treba upoštevat, da je njegovo "okolje" v zadnjem obdobju evolucije izrazito drugačno, da je hitrost evolucije podivjala in da neke telesne kvazi-prednosti (dolge noge) ne igrajo več realne vloge,... Težko je skratka ločit, kdaj je neka normalnost res dolčujoča, kdaj pa je ta določujočnost zgolj ideološki konstrukt, ki reproducira to normalnost. No, hecno je, da je tudi v tem drugem primeru ta "normalnost" določujoča:),... Na sploh hočem rečt, da se prepogosto pozablja zelo enostavna stvar, da smo imanentni evoluciji, ne pa, da gledamo na evolucijo kot na neko zunanjo stvar.
Pa še glede problematike evolucijske psihologije: tu se najbrž pojavlja veliko neumnosti zato, ker gre za presečišče dveh področij, ki se pač srečata v neki limiti, obenem pa se jemlje orodja iz obeh področij. Tisti, ki preučuje, se sreča s preučevanim objektom,... Podobna je recimo nevrologija, ravno pred kratkim recimo je bil en dogodek, se mi zdi, ko so iskali "svobodo" v možganih ali nekaj podobnega,... To so sicer čist zanimive smeri, vredne raziskovanja ampak je pa potrebna previdnost.... Monod je meni sicer kr zanimiv avtor in Althusserjeva kritika, če je ciljala samo na to, da biolog ne more ničesar povedat o genetski zgodovini razvoja človeških idej, je zame prekratka.
So pa to res teme, ki so pretežke za internetne komentarje, in se zavedam, da najbrž bluzim in se zapletam,... Ampak je pa ravno zato kr zabavno...
bom kar iz wikipedije kopiral definicijo naravnega izbora:
Natural selection is the gradual process by which heritable biological traits become either more or less common in a population as a function of the effect of inherited traits on the differential reproductive success of organisms interacting with their environment.
evo, jaz tu ne vidim nobene metafore. "boj za preživetje" je metafora, ki se uporablja v namene orisa za bolj laično javnost, čeprav očitno bolj neproduktivno in zavajajoče. ni nujno, da preživijo najmočnejši, najboljši oz. je ta "moč" opredeljena s tem, kdo ima najboljši reproduktivni uspeh oz. prenese največ svojih genov naprej. ni pa seveda vsebinsko definirana oz. jaz bi spet rekel, da pojma "moči" evolucijska teorija ne uporablja, ker je irelevanten (drugo je pri lepoti - pojem lepote je pomemben, če nas zanima psihologija evolucijskih mehanizmov). drugače povedano: evolucijska teorija lahko obstaja tudi brez pojma "moči". prav tako bi lahko obstajala brez pojma lepote - vprašanja v evolucijski psihologiji tipa "ali so vam lepše ženske s simetričnimi prsmi ali z asimetričnimi" se uporabljajo iz čist praktičnega razloga, ker težko empirično preverimo, ali imajo tisti, ki pogosteje izberejo partnerja s simetričnimi prsmi, res več potomcev. v principu pa bi lahko.
ali temu rečeš naravni zakon ali pa strukturni učinek pa ne vem, če je pomembno.
(btw, naravna selekcija ni edini mehanizem evolucije, že kratek pogled na wikipedijo razkrije še druge.)
lol, tip citira wikipedio. samodiskreditacija 101
dragi skeptik, mogoče bi bila vaša skepsa manjša, če bi citiral samega darwina, encyclopedio britannico ali papeža. v vsakem primeru bi bil citat isti. lahko pa bi ga tudi prevedel in ne bi napisal, da citiram wikipedio ali pa bi se poskusil spomniti iz glave. če nimaš kaj za povedat ...
Is There Anything Good About Men?
Roy F. Baumeister
denisdutton .com/baumeister.htm
Bi priporočal, da bi si tudi avtorica tega prispevka tole prebrala.
https://www.youtube.com/watch?v=qHbOKnbYUVg
O fetišu na ženske brez nog... Darvinisti sploh ne znate uživat!
@Humanist: Preletela sem vir, ki ga predlagaš, a imam težave z avtorjevim razumevanjem kulture ("I think it’s more accurate to understand culture (e.g., a country, a religion) as an abstract system that competes against rival systems") in patriarhata kot le enega izmed kulturnih podsistemov. Menim, da tovrstno razumevanje za tukajšnje potrebe ne zadostuje, saj govorimo o falo(go)centrizmu na simbolni ravni, na ravni jezika, kar je nekako osnovno sredstvo preko katerega razumemo, ustvarjamo, predstavljamo... svet. Na ravni religije in države, ki sta gotovo del kulture, je mogoče prepoznati delovanje tega simbolnega sistema.
Vendar, če prav razumem, si s predlogom želel namigniti, da razumem odnose med spoloma v obliki "boja med spoloma" in morda celo vidim moške kot "sovražnike". Žal mi je, če tako misliš, čeprav ne bi rekla, da v zgornjem prispevku promoviram sovražen odnos do moških. Prav nasprotno, o članku sem pisala, ker me zmoti dualističen pogled na moške in ženske ter obravnavanje teh kategorij kot diametralno nasprotnih - kar lahko privede do tako imenovanega boja med spoloma.
Sama menim, da cilj feminizma gotovo ne more biti zgolj preobrat moči in podrejanje moških, saj bi po tem takem feminizem sledil tej isti logiki, ki je privedla do razmerij, kakšna imamo - če hočeš, jim lahko rečeš nasprotujočih si -, v katerih se nekako vedno pojavlja zahteva po zmagovalcu in poražencu na drugi strani. Vsekakor je namera preseči tovrstno dualistično razmišljanje in iskanje načinov, kako razumeti spole in nasploh nasploh, brez da bi jih postavljali v hierarhična razmerja.
Se opravičujem: *in nasploh razlike
mirna, a lahko navedeš, kje v navedenih raziskav je bilo navedeno kaj o hierarhičnih razmerjih? ni mi namreč jasno, kako raziskave utemeljujejo žensko materialno odvisnost od moškega. oz. dalje, kako s tem utemeljujejo patriarhat? a bi lahko rekli da so vrste, pri katerih za potomce skrbi zgolj samica (ki potemtakem očitno ni odvisna od moških), matriarhalne vrste? te raziskave se niso nanašale na evolucijo partriarhata (obstajajo evolucijske razlage tudi tega, vendar v članku, ki si ga obravnavala niso bile navedene).
če gremo pa na raven jezika ... a so nemci feminističen/matriarhalen narod zato, ker v množini namesto moške oblike uporabljajo nemško? a lahko v tem primeru govorimo o "vulvocentrizmu" na ravni jezika?
Mene pri vsem tem zanima a govorimo zgolj o odnosu med moškimi in ženskami v zahodnjaških poljih ? Kaj pomeni biti moški ali ženska, vloge in simbolika povezana s tem drugod namreč pomeni nekaj čisto drugega.
Nisem gledal njenega predavanja (res se mi ne da). Ampak sodeč po tem prispevku v Dnevniku je zadeva učbeniški primer utrjevanja patriarhata. In v seksistični družbi je to problem. Napol pozorno branje da vedeti, da tekst predstavlja neko homogeno idejo ženske in jo predstavlja kot šibek, odvisen subjekt. Bo očitno treba malo razmišljat o odnosu med naravo in kulturo in se ukvarjat s feminističnimi teorijami.
Je pa res problem, da se o tem praktično nikjer (razen recimo na RŠ) javno ne polemizira. ZRC SAZU pa pričakovano molči.
@Mirna: Naslov članka je tak kakršnega je avtor dal, nisem želel namigovati, da vidiš odnose med spoloma kot sovražne. Pomembna je vsebina članka. V njem ovrže mit o patriarhatu kot o sistemu moške zarote, da drži ženske podrejene, kar je ena od premis feminizma in razloži zakaj so moški na vrhu večjih sistemov. In nasploh razlike med moškimi in ženskami in zakaj je do njih prišlo. Vem, da je članek dolg ampak ga ni dovolj samo preleteti.
po eni evolucijski razlagi je moška opresija oz. nasilje do žensk tretji mehanizem spolne selekcije (prva dva sta izbiranje s strani samice in tekmovanje med samci) oz. drugače povedano - moški, ki so bili skozi evolucijo nasilni do žensk, so imeli reproduktivne prednosti; to nasilje pa se je potem institucionaliziralo.
@love sex: nisi gledal predavanja in verjetno se nisi poglobil v evolucijsko psihologijo. bo očitno treba malo se ukvarjat v evolucijo, a ne? pač če razlike so take bile v evoluciji - in tudi (po razlagi, ki sem jo navedel prej) če patriarhat izvira iz evolucije, to nič ne pove o etiki. a je to tako težko ločit? za feminizem, enakost spolov, podgan in miši, ne rabimo nobene znanosti. samo treba se je pač naučit ločit med tem, kaj je in kako bi moralo biti. zgoraj se je že razvila lepa debata, zakaj so s tem problemi, ni treba, da gremo spet v to poenostavljanje.
in mislim, da vsak, ki lahko zase reče "vse, kar sem se naučil o evoluciji, sem izvedel v članku iz dnevnika", ne more ustrezno debatirati (ne govorim za nobenega konkretnega posameznika iz pogovora). pa ne želim izpast tu nekaj aroganten, menda je vse jasno, da riba ne more vozit bicikla, če nima nog.
ta tretja razlaga spolne selekcije mi ne pije vode. Moški so skozi evolucijo bili nasilni do drugih moških. Plemena so se borila proti drugim plemenom. Ženske iz svojega plemena se je ščitilo, iz drugih pa prej ugrabljali in posiljevali kakor ubijali. Več potomcev pleme ima, močnejše je. Moški niso tako pomembni, če umrejo, ker lahko en moški oplodi stotine žensk, zato pa grejo oni v vojno in opravljat nevarna dela. To je očitno, samo pogledaš novice, v katerih poudarjeno piše, umrle so tudi ženske in otroci.
Velik problem v današnjem času je, da so naši možgani še vedno prilagojeni na razmere, kot so vladale v časih plemenskih skupnostih, v predzgodovini. Zato pa je toliko problemov.
@anonimnež
"po eni evolucijski razlagi je moška opresija oz. nasilje do žensk tretji mehanizem spolne selekcije (prva dva sta izbiranje s strani samice in tekmovanje med samci) oz. drugače povedano - moški, ki so bili skozi evolucijo nasilni do žensk, so imeli reproduktivne prednosti; to nasilje pa se je potem institucionaliziralo."
A lahko to malo bolj podrobno razložiš?
Sicer pa ponavljaš poanto, ki je v članku iz Dnevnika. Paradigma funkcionalizma je razveljavljena, zanimiva je kvečjemu tistim, ki bi radi legitimirali odnose dominacije na podlagi "trde znanosti". Je politično sporna in reproducira idejo družbene nespremenljivosti. Očitno smo potem feministke anti-evolucijske, v vojni same s sabo. Drugič, ta razlaga ignorira obstoj egalitarnih (v odnosu do spola) družb in družb, v katerih so ženske bolj pomembne od moških. Ne preseneča, da ni mišljenja institucionalne, politične in kulturne transmisije patriarhata, ki temelji na zgodovini nasilja nad ženskami. Patriarhat je produkt nasilja, ne konsenza.
BTW, če je novinarka narobe povzela vsebino predavanja, bi lahko sledila replika, v kateri bi se pojasnilo, v čem je problem. Replike pa ni.
"Očitno smo potem feministke anti-evolucijske, v vojni same s sabo."
Ignorirate realnost, to se strinjam.
"Velik problem v današnjem času je, da so naši možgani še vedno prilagojeni na razmere, kot so vladale v časih plemenskih skupnostih, v predzgodovini. Zato pa je toliko problemov."
Wow, res te je fejlov izobraževalni sistem.
Nimaš argumentov, da bi to ovrgla?
@humanist: morda bi bolje kot "nasilje do žensk" tretji mehanizem opisal z izrazom "nadzorovanje žensk". npr. če (grdo rečeno) moški zapre žensko v kuhinjo, potem je bolj gotov, da bodo njeni potomci, hkrati tudi njegovi, ker s tem preprečuje drugim moškim, da jo oplodijo (btw, 10 % ljudi ne zmotno misli, da je njihov oče, tudi njihov biološki oče, kar pomeni, da je ženska seksala z nekim xy moškim, otroke pa ji pomaga vzgajati njen dolgoročni partner - če ima moški večji nadzor nad žensko, je ta % manjši). to seveda ne razloži vsega možnega nasilja med raznimi skupinami, plemeni, državami itd. evolucija seveda ne more razložiti vsega, skuša zgolj pojasniti del izvora nekih značilnosti družbe. to tudi ne pomeni, da je bilo povsod tako, ampak zgolj v določenih okoljih, kjer je to prinašalo reproduktivne prednosti. recimo v današnji zahodni družbi posameznik, ki bi omejeval žensko na ta način, verjetno nima toliko reproduktivnih prednosti zaradi raznih institucij, ki obsojajo nasilje in s tem posameznike, ki ga izvajajo.
bom poskušal še bolj podrobno razložit, če bom imel čas, da pogledam literaturo, sicer pa o tem piše sarah blaffer hrdy v knjigi "the woman that never evolved". ne pravim pa, da se s to razlago absolutno strinjam ali da to pomeni, da nasilje oz. omejevanje žensk s strani moških kakorkoli odobravam.
nasilje med moškimi pa razloži drugi mehanizem spolne selekcije, kot sem omenil zgoraj. in ne, to ne pomeni, da so evolucijski razlage edine možne razlage nasilja, pojasnijo pa delček tega. nasilje med moškimi se sicer pojavlja tudi pri drugih vrstah, npr. če vzamemo jelene za primer. alfa samec premaga vse druge samce (lahko tudi "simbolno", ni treba, da jih ubije) in s tem preprečuje drugim samcem dostop do samic. je pa pri različnih vrstah to različno, odvisno, ali gre za poligamno ali monogamno vrsto. oz. tudi neka vrsta je lahko hkrati monogamna in poligamna, odvisno od specifičnega okolja, dostopa do resursov (kjer je manj resursov, je potrebno daljše vlaganje v potomce, in tam se z večjo verjetnostjo razvije monogamija).
@love sex...: ne vem, kaj misliš s tem, da so ženske bolj pomembne od moških v nekaterih družbah. ta razlaga tudi ni absolutna in ne razloži vsega. egalitarne družbe so lahko egalitarne zaradi tega, ker tam ni bilo določenih evolucijskih pritiskov, ki bi favorizirali patriarhat oz. dominacijo enega spola nad drugim (imamo tudi vrste, kjer ženske "dominirajo" nad moškimi, npr. hijene, bogomolke, čebele - so pa te analogije bolj neprimerne, ker omenjene razlage veljajo za socialne živali, ki živijo v manjših skupnostih, recimo šimpanzi, razne opice).
jaz ne trdim, da je patriarhat produkt konsenza, kvečjemu nekih evolucijskih pritiskov (v določeni meri, ponavljam, to ni edina možna razlaga oz. ne razloži vsega). in ne razumem, kaj je spornega v tem, če ugotavljamo, kje je izvor nekih značilnosti vrste ali družbe. ali je potemtakem sporno tudi, če trdimo, da je patriarhat izključno produkt kulture? tudi to je lahko znanstvena razlaga. s tem, ko trdimo, da je to mogoče naravno, ne legitimiramo obstoječih razmerij v družbi. ali recimo s tem, ko rečemo, da se jeleni tepejo med sabo, legitimiramo nasilje med njimi? ali to nasilje ni vredno obsojanja? če bi jelenom lahko vcepili tak sistem etike kot ga imamo mi, potem bi se morda manj tepli med sabo ... ne vem, morda so ti primeri neumni ...
meni se ne zdi, da to pomeni, da je za obstoj človeka kot vrste nujen obstoj patriarhata. to bi bilo isto kot če bi z evolucijsko razlago obstoja homoseksualnosti upravičevali enakost homoseksualcev pred zakonom. kolikor pa spremljam medije, nisem še slišal, da bi kdo rekel, da moramo homoseksualcem ponuditi enake pravice kot vsem ostalim samo zato, ker ima to mogoče neke evolucijske razloge. se pa pojavljajo neumni argumenti, da se bo s tem znižala nataliteta ali ne vem kaj ... tudi če bi vsi postali homoseksualci in bi s tem vrsta izumrla - a je to razlog, da jim ne podelimo enakih pravic? po moje ni. a evolucijski razlogi za obstoj homoseksualcev reproducirajo idejo družbene nespremenljivosti? maybe i'm stupid, ampak jaz tega ne razumem.
replika od koga? ena replika od novinarke je bila že v mladini, glej http://blog.kvarkadabra.net/2015/02/ali-lahko-od-novinarjev-pricakujemo....
priporočam se še za kako čtivo ali predavanje o feministični kritiki evolucijske teorije, študijah spola ali karkoli vezanega na temo, ker imam očitno zelo naravosloven pogled na te teme. jaz sem nekaj literature že navedel, vesel bi bil, če bi tudi drugi pomagali širiti obzorja, ker v teh replikah ne moremo priti do konca, če vsak izhaja iz nekega svojega pogleda, nima pa pojma, o čem govori drugi.
Zanimive stvari:
http://www.nytimes.com/1994/06/21/science/feminists-and-darwin-scientist...
Par kul knjig:
http://www.amazon.com/Feminism-Evolutionary-Biology-Boundaries-Intersect...
http://www.amazon.com/Beyond-Nature-Culture-Philippe-Descola/dp/02262123...
http://www.amazon.com/Beyond-Human-Nature-Culture-Experience/dp/03933478...
http://www.ucpress.edu/book.php?isbn=9780520237933
http://www.amazon.com/Father-Patriarchy-Transition-Feudalism-Capitalism/...
http://www.amazon.com/Patriarchy-Accumulation-World-Scale-International/...
http://www.amazon.com/Caliban-Witch-Women-Primitive-Accumulation/dp/1570...
tale knjiga je super, če koga zanima vojna in nasilje v evolucijski perspektivi
http://www.amazon.com/Sex-War-Biology-Explains-Terrorism/dp/1935251708/r...
1+1, ti resno verjameš, da med moškim in žensko ni bioloških razlik? Že lepo, da se trudiš razmišljati, a razmišljanje morda vendarle ni za vsakega.
Bodi lepo! (pišem v sednjem sspolu, da te ne užalim).
Komentiraj