Ideologija feminizma, legebitre in propad civilizacije

Ekipa Napihovanja se je nedavno spet odpravila na potep po najlepšem mestu na svetu. Medtem ko smo hodili mimo Maksija, se nam je od nikoder prikazala srednje velika množica ljudi, ki je protestirala pred parlamentom. Glede na to, da je protest ena naših najljubših oblik socialnega udejstvovanja, smo se odpravili pogledat, kaj se dogaja. Hoteli smo se bolje poučiti o tem, kdo je tokrat ''gotof'', in morda vreči še kakšno molotovko, kakor kot ne ravno najbolj bojevita ekipa pravimo praznim pločevinkam.

Bolj ko smo se približevali dogajanju, bolj je postalo jasno, da zadeva ne bo tako zabavljaška, kot se je zdelo na prvi pogled. Prostor je bil zapolnjen z mladimi družinami in upokojenci. Navdušeni nad tem, da je tudi ta skupina prebivalstva končno stopila na ulice, smo vseeno pristopili še korak bližje. Ne ravno impresivno oblikovani transparenti so nam sporočili, da gre tokrat za otroke in za njihovo pravico do staršev. Naklonjeni otrokom smo tako mimoidočega povprašali, katera je ta težava, ki bo uničila življenje naših najmlajših. Ali država spet posega po varčevalnih ukrepih, bodo vrtci dražji, se bodo uvedle šolnine, ukinili otroški dodatki?

Nič od tega, težava je menda bila v homoseksualcih. Ti se bodo z uvedbo nekega novega zakona lahko poročili. Toda to očitno danes ni več problematično, saj so se s tem sprijaznili tudi najbolj goreči bralci Levitika. Zadeva je mnogo hujša. Gejevski lobiji, o katerih se že nekaj časa šušlja, da prevzemajo vodilno vlogo v družbi, podobno kakor so jo v zgodovini navadno prevzemali pripadniki Davidovega ljudstva, so se tokrat odločili za ofenzivo. Njihova nova tarča so otroci, ki jih bodo uporabljali za bogsigavedi kakšne nečedne namene in preko posvojitve le-teh širili svoj nemoralni življenjski slog. Tako bi si lahko v par generacijah nadejali, da bodo ulice in trgi preplavljeni s homoseksualnimi orgijami in da bo vsaka spodobnost izginila iz obličja zemlje.

Zadeva bi seveda bila razmeroma preprosta, če bi lahko te infiltratorje klenih družb razpoznali preko smešnih naglasov, barve kože ali oblačil s Karitasa. Tako bi se lahko pred vidnim sovražnikom ubranili in ga postavili v za to določene dele mesta ali predlagali katerega izmed zgodovinsko preverjenih alternativnih ukrepov nadzora populacije. Toda kar je najbolj grozljivo glede njih, ki hočejo sprevrniti vse, kar je v družbi še v skladu z naravnim redom stvari, je, da se v ničemer ne razlikujejo od nas in so tako kot določene religiozne skupine, ki vlečejo niti svetovnega finančnega kapitala, nevidni sovražniki. Lahko gre za prijaznega soseda ali za ženico s tržnice, sošolke in sošolce naših otrok, ki naskrivaj gojijo lastne perverzije. Tako se zna zgoditi, da nas kot v kakem filmu o nezemljanih, ko se le-ti, preoblečeni v človeško podobo, naselijo med ljudmi zato, da bi nam na koncu zavladali, enako preplavijo geji in lezbijke. Toda če si za vesoljce vsaj lahko upamo trditi, da imajo precej nerazumljive načrte, je končni cilj tukaj jasen – orgiastičen imperij brezvestne naslade, kjer nič ne bo več sveto.

Sogovorniki so hitro opazili zasanjane poglede na naših obrazih, saj je govor o pouličnih orgijah razburil našo domišljijo in podpasovje, tako da smo se v rahli zadregi izgovorili, da nas o tematiki kajpada zanima malo več. Razložili so nam, da je sovražnikovo glavno orodje teorija spola, ki indoktrinira trume mladih v brezbožno in protinaravno ideologijo. O teoriji spola smo že nekaj slišali, vendar so nas zakomplicirani in dolgi teksti ter uporaba nam neznanih tujk, kot je denimo performativnost, v preteklosti hitro odvrnili od nadaljnjega poizvedovanja. Po tem, ko smo se izrekli za levičarje, so nas za morebiten vpogled v tematiko napotili do precej slavnega domačega levičarja Romana Vodeba, ki je bil zaradi pokončnega širjenja s teorijo podkrepljenih resnic že večkrat tarča zlorab feministično-legebiterskega lobija, ki mu nič nizkotnega ni tuje.

Zaradi njegove prekomerne zasedenosti z najrazličnejšimi terapevtskimi in šovbizniz podvigi se žal magistra Vodeba nismo drznili motiti, tako da smo si ogledali posnetek njegovega govora izpod strehe domačega hrama demokracije. Priporočilo, ki so nam ga podali na shodu, se je izkazalo za izredno smotrno, saj imamo malokrat priložnost videti človeka, ki presega delitve med slovenskimi političnimi tabori, ko kot samooklicani levičar pomaga držati bojni prapor najbolj fanatičnim janševikom. Manj seveda niti nismo pričakovali od javno opredeljenega volilca SMC-ja, ki je bil tako kot mnogi drugi izdan od človeka, ki je pljunil v obraz svetemu načelu vsesplošnega konsenza v politiki in se uklonil pritisku lobistov nesvetega.

Posnetek magistra nam je razodel kar nekaj resnic, ki jih zavedeni od legebiterske ideologije do sedaj nismo opazili. Teorija, kakor nam jo je posredoval največji slovenski freudovec, namreč jasno in nedvoumno zapoveduje, da se lahko otrok formira v moralno osebo le, če odrašča ob intenzivnem zrenju v spolovila staršev nasprotnega spola. V nasprotnem primeru dobimo, če imamo srečo seveda, osebo, ki ni sposobna moralnega razsojanja, v slabših pa osebo, ki je obenem še homoseksualna. Malce smo se sicer začudili tezi, da ženska ni sposobna silovito udarjati po otrokovi zadnjici, da bi mu sproti dopovedovala, kaj je konkretneje prav in kaj narobe, sploh glede na razbiti nos, ki ga je ob sporu glede lastništva odloženega piva eden izmed napihovalcev zadnjič staknil na Metelkovi od jeznega lezbičnega dekleta. A vendar smo si z leti nabrali že nekaj modrosti in se naučili, da je naivno misliti, da lahko človek iz partikularnih primerov prehitro sklepa na splošna pravila, zato zadeve nismo nadaljno problematizirali.

Ogorčeni od tega opisa stanja civilizacije, ki ji manjka le še korak do padca v brezno, smo se zmedeno spraševali: kje je torej pot, kje je naša rešitev? A veliki magister je, kot da bi že vnaprej predvidel vse naše dvome, v posnetku kmalu ponudil odgovor. Še vedno namreč na svetu obstajajo družbe, ki ločijo naravno od nenaravnega, sveto od satanskega. Podobno, kot je v zadnjem romanu ugotavljal Houellebecq, nam namreč Vodeb pove, da moramo za rešitev iz brezna naše razsvetljenske dekadence poseči po zdravilih, ki so na voljo onkraj naših zamejenih evrocentričnih predstav. Tako lahko šeriatsko pravo, ki pravilno ureja razmerje med penisnimi in vaginalnimi osebami, spet vzpostavi zdravje družbenega telesa. Še preden smo se začeli učiti arabsko, pa se nam je porodil dvom. Kaj pa bo z deci, če se odrečejo pogledom na razgaljena ženska telesa? Mar ne bomo s tem zatrli še enega družbeno konstitutivnega elementa – seksualne napetosti vsakdana, kakor jo je mojstrsko opisal magistrov predhodnik Rugelj?

Prebrskali smo po spletu in ugotovili, da rešitev zagate že obstaja. V Turčiji namreč neki Harun Yahya vodi islamski kult, ki v sebi združuje tako zanikanje evolucije kot zdrava heteronormativna načela in obenem relativno dobrodušno gleda na seksualnost pravih žensk ter pravih moških. Darwinu smo se sicer mukoma odpovedali, a vendar – za otroke gre! Marsikdo bi nam lahko očital, da smo pri menjavi ideologije šli predaleč, vendar v trenutni situaciji ne vidimo alternative tej izredno etični gesti. Kakor pravi magister: ''Vsaka ideologija je psihopatska, čeprav je etika tudi ideologija, ki pa ni psihopatska.''