UDAREC NA 13. MAREC: TOŽIBABE

Menza pri koritu, 13. 3. 2015
Foto: Jože Suhadolnik (Delo)

Minevajo tri desetletja delovanja založbe FV Music, ki se predstavlja kot najstarejša slovenska neodvisna založba na področju alternativne glasbe. Ob tej priložnosti se je včeraj v Menzi pri koritu odvil promocijski festival z naslovom »Udarec na 13. marec«, center katerega je bila prva slovenska ženska hardcore-punk skupina Tožibabe. Te so pod okriljem sodelovanja založb FV Music in švedske založbe Ne! Records ponovno izdale edino in že kmalu po izdaji leta 1986 razprodano 7-inčno vinilno ploščo z naslovom Dežuje. Poleg tega pa so za včerajšnji dogodek izbrale tudi 8 nastopajočih bandov, ki so se jim v istem večeru pridružili na koncertnem odru, kamor same niso stopile že odkar so se ob koncu osemdesetih prenehale aktivno ukvarjati z glasbo. 

Na odru se je torej poleg Tožibab zvrstilo 8 bendov, ki so se prijavili na predhoden natečaj, v katerem se je zahtevalo, da band nima uradno izdane plošče in da igrajo avtorske komade. Tako se je včeraj skupaj s Tožibabami predstavil segment slovenske sveže alternative, ki piše avtorske pesmi in ki predstavlja potencialno nadaljnjo gonilno silo. Podobno kakor so se s težavami vzpostavljanja prostora ustvarjanja, tako medijskega kot fizičnega, ubadale že Tožibabe in ostala glasbeno-alternativna srenja, se podobne problematike ohranjajo še danes. Med njimi lahko omenimo recimo krč recenziranja alternativnega dogajanja, ki je zaradi manjka medijske pozornosti potisnjeno na stranski tir. 

Če sedaj preletimo koncertni večer, so v prvi tretjini festivalskega večera nastopili bandi, katerih zvrsti so še najbolj odstopale od povprečja večera. Premierno je nastopil band Haiku Garden, kateremu sta sledila še Persons from Porlock ter duo Natriletno kolobarjenje s praho. Izmed naštetih so bili med publiko najbolje sprejeti nadobudni Persons from Porlock, ki so z jasnimi elementi psihedeličnega rocka uspeli ujeti zanimanje zibajoče publike. Njihovo dinamično energijo je nadaljeval duo Natriletno kolobarjenje s praho, ki je z jasno artikulirano in uglasbeno prozo dobro izpadel tudi na Menzinem koncertnem odru.  

V drugi tretjini smo ugledali nastope Strganih pázduh, Ransom Call ter Žmoht, ki so se gibali že bolj okoli tokov punka. Strgane pázduhe so predstavile suvereno-odrezave komade, ki so v stilu hardcore punka in tudi kot vseženska skupina dobrodošlo ujele duh Tožibab in so bile s strani publike bolje sprejete kot Ransom Call, ki pa so sicer dobro prevetrili vzdušje v Menzi s horror punkom, metalsko držo in kričečimi vokali. Žmohtu pa je žmoht izvedbeno vztrajno polzel iz rok, a so ga v komadih počasnejše narave uspeli zajetno zagrabiti in vendarle narediti dober končni vtis. 

Sedme po vrsti so prišle Tožibabe, katerih nastop je natrpal Menzo z navdušenimi podporniki. Koncert je bil res bolj simbolične narave, a vzdušje je bilo vredno doživetja. Sedaj že odraslih žensk na odru ni bilo niti za trenutek sram, četudi je občasen udarec zakasnel. Potrdilo se je zopet to, kot je že 1986 zapisal Marjan Ogrinc, da je Tožibabam več do izraznih rab uporabe instrumentov kakor pa do konvencionalnega učenja igranja instrumentov po znanih pravilih. Z repertoarjem znanih pesmi, kot so Dežuje, Ti in Tistega lepega dne so  Krischka, Lidija in Marsa pokazale, da svoje preteklosti nikakor še niso pustile za seboj. Predstavljamo si lahko, da je bilo potrebno precej vloženega dela za ponovno vajo in za prilagoditev pesmi njihovim trenutnim zmožnostim. Namesto krikov smo recimo slišali Marsino visoko, skoraj operno petje, ki pa skupini ni prav nič odvzelo prvotne punkovske energije.

Za njimi so z nehvaležno manjšo publiko nastopili še Bütli ter Pink Panker, ki so s svojo odrsko energijo nadaljevali in skušali držati vzdušje. Bütli so svoj punkerski duh podajali preko jasnih, družbeno-kritičnih besedil, medtem ko so Pink Panker odlično in z besnečo držo nastopili v utrujenem finišu.  

Če torej povzamemo ta festivalski udarec lahko rečemo, da je nanj bilo potrebno gledati iz konteksta zastavljenega večera. Bolj kot sam nastop Tožibab, ki je bil sicer najbolj pričakovan, je bil večer bolj v duhu spodbude mlajšim bendom, ki je glede na razprodanost prizorišča, nedvomno uspel. Program je bil pester in raznolik, a precej natrpan in visoko zastavljen. Kljub zahtevnemu cilju, ga je izvedba večera uspela dohajati in zamude bi se lahko v slabšem primeru zavlekle še dlje. Škoda je bilo edino dobrih koncertov Bütlov in Pink Panker, ki sta se zvrstila po nastopu Tožibab z opazno manjšo pozornostjo publike.

Celotno koncertno dogajanje je prikazalo pestro razvejanost domače strunsko in bobnarsko usmerjene alternative pod taktirko Tožibab, katerih ponovni koncertni nastop je večer le še podžgal. Krischka, Lidija in Marsa so v duhu in plesu spremljale večer vse do zapoznelega Bigorjevega didžejanja. Produkcija malih plošč je torej morda od časa Tožibab poniknila, je imel pa Marjan Ogrinc še kako prav, ko je v recenziji njihove plošče že leta 1986 dejal, da »bo njihov maksi single ostal zapisan v zgodovini domačega rocka kot eden tistih biserov izzivalne, ustvarjalne in pomembne domače rock glasbe, kakršne je bilo do sedaj zelo malo.«

https://www.facebook.com/events/924603697557596/