Slovenija, od kod lepote tvoje

Letošnja edicija Fabule, vsakoletnega velikega literarnega festivala literatur sveta, je za nami že par tednov in niti trenutek prekmalu ni bilo konec vsega skupaj. Gostovala so bolj ali manj zveneča ali nezveneča imena, oglaševana in podajana z običajnim beletrinastim praznim pompom. Med slednjimi se je znašel tudi neki Clément Bénech, jako mlad pisec, avtor pravzaprav samo enega romana ali raje romančka ali romančiča z naslovom Slovensko poletje. Ja, prebrali smo ga, in v teli dlaki nameravamo izpljuvati njegov priokus ter prek tega tudi vobči melos same Fabule ter sranja, pardon, srenje okoli nje.

Nočem biti ne krut ne krivičen, ne tak ali drugačen do avtorja in dela in vsa kritika se bolj kot na tekstič slejkoprej nanaša na sam festival, njegovo organizacijo ter splošen diskurz. Ampak. Ampak ... Resnično ne razumem, zakaj, po kakšnih incestoidnih korespondencah bi kakršnakoli literarna organizacija kogarkoli gostila na podlagi besedila, kakršno je Slovensko poletje. Verjetno ne toliko zaradi poletja, ne. Torej glavni razlog ostane – slovensko.

Ker sam roman ali raje postmaturitetni potopisek je literarno en kup brezveznega dreka. Kar se po drugi strani fino ujema z marsikatero beletrinarsko literatursko pisarijo. Kratki nikamor zasanjani stavki, slabe in površne detajlne skice popolnih irelevantnosti, amatersko in šlogarsko pregovorsko, idiotske antimodrosti, ob katerih naj bi dobili vtis, da pa pisec dejansko kaj ve. Ne, ne ve. Ne, o čemer piše, kaj šele kaj bitnega v zvezi z življenjem, vesoljem, sploh vsem. Pravim, ne najdem drugih besed, en sam brezkurčen dolgcajt v tri pizde materne. Vsi popisovani dogodki, izmišljeni ali neizmišljeni, itak kvazirealni, so skozi to kakor umetnostno ubeseditev kratkomalo kastrirani. Bomo raje tu zaključili pregled literarne kvalitete, da nas ne zanese.

Če torej kvalitativno ni nobenega razloga, da bi kdorkoli ta jajca dejansko hotel brati, še manj poslušati in zijati, brati kogarkoli drugega, potlej je lahko, poleg samoumevnih klikarskih vez, edini vzrok za prisotnost omenjena slovenskost. To pa je seveda slabše od vseh nizkih standardov na tem svetu. Nekdo iz nekje malo zahodneje napiše nekaj o Sloveniji in že se vsa očetnjava od ponosa tolče po joških. Brez vsakega bistrega uvida v slovenstvo, posebne načine, travme in psihoze, nobenih zunanjih pogledov res drugega, ne kakšne narodove dekonstrukcije, provokacije, zajebancije, nič. Niti osnovnih stvari ne šteka. Bolj kot na kaj drugega se zanaša na lastno impotentno pisateljsko intuicijo. Skratka, imagološki poden.

Ampak je pa o Sloveniji. Neki Francoz, študiran na Sorboni, je pisal o Sloveniji, Slovenija se celo bohoti na naslovnici. Slovenija. Res, manjvrednostni kompleksi v vsej svoji sijajni bedi. Nobene dignitete in samospoštovanja. A pravim, nočem biti krivičen do tega Clémenta, bo že še imel čas zerektirati v kaj žmohtnejšega. Lahko mu celo pokažem kak boljši fuk plac v Tivoliju od njegove domišljave aseksualne jasice v knjigi. Kar zbode bolj od te partikularne stvaritvice, je seveda ena splošna jalovost v dobršnem delu literarne klike okoli Fabule in Beletrine in to ne več mlade.

Kajti po dikciji, barvah, načinu, naraciji, idejnem slepomišenju podobna jajca smo imeli in imamo vsak dan možnost prebirati prav v centru domače produkcije. In ne le prebirati, tudi razne obliterarne mahinacije redno ogražajo in pumpajo naše čirasto literarne želodce. Tako gospod Šteger, eksponiran v vitrini, napiše knjigo v enem samem dnevu. Enem dnevu! Ni čudnega, da je član berlinske akademije! In ostale cirkusantske akrobacije, žongliranje s happeningi in teženjem po cestah, vse, samo zares pisati in brati ne. Se za to truditi, dati temu ves svoj angažma, ne nekega kvazipoetskega pozerstva. In o tem misliti.

A tudi to nas ne bi smelo preveč presenečati, niti nam ni treba preveč stresati svete jeze. Slednja naj bo tuzemska, v neki drugi spodobni terminologiji revolucionarna, če že. In niti ne toliko jeza kot trezno nastrojenje in samozaveden odpor, upor. Kajti ti etablirani pisatelji in njihove klike, klubi, društva so redkokdaj res progresivni. DSP je itak skozinskoz konzervativna in penzionerska narodotvorna združba, ki kot da ne zmore seči onstran zarjavelih ideologij 19-ega stoletja. Tudi njeni nekakšni levičarski poli ne znajo drugega kot šimfati tajkunov, skorumpirano oblast, srati čez pohlep in zahtevati pokvarjenih politikov očiščeno slovensko ljudstvo.

Tako tudi s to štegrovsko srenjo, ki je očitno dokončno zapopadla svojo komfortno otopelost, varno in javno financirano, samozadostno, namenjeno sami sebi. Ravno zato od vseh teh festivalov, okroglih miz, gostovanj, literarnih večerov in tako naprej ostane le prazno in zazehano čebljanje. Malo pametovanja, žlobudranja o kulturi, ustvarjalnosti, raznolikosti, sodelovanju, tej ali oni pisateljevalski anekdoti, nič pa, kar bi res vsaj kolikor toliko pretreslo fino zadremano javnost, državo, nenazadnje svet.

Potemtakem tudi ni presenetljivo, da je bil Šteger v imenu Beletrine aktivno udeležen pri onem šouskem fiasku ob nastavljanju nove urednice Tribune. Ne, samo zvest je samemu sebi in svoji v bistvu reakcionarni organizaciji. Kar nas lahko pomiri, da si ti ljudje okoli vsega tega hojladrija vseeno pravijo pisatelji. Pesniki. Literati. Da je to njihovo domnevno bistvo – literatura –, da je njihova literatura sama pretežno neškodljiva. In ravno zaradi tega slaba. Brez kurca. Nedomišljena. Nedoletna. Brezvezna. Konformistična in pogrešljiva.

Ter seveda dejstvo, da imamo pri nas, hvala bogu, neke druge literature, katerih gesla so ravno nasprotna. Kurci. Pizde. In brutalnost. Brezkompromisnost. Nekomformizem. In ravno zaradi teh literatura noče in noče zares crkniti.

Še kontra citat za Clémenta, mogoče se kaj nauči o svojem mestu: »Pariz je poscano mesto. Tega ne mislim v prenesenem pomenu. Toliko scanja, kot sem ga vohal tam, nisem vohal nikjer. Kakor smrti ni nikoli možno natanko napovedati in je zagotovo le to, da pride, tako ti lahko pohajkajočemu v Parizu kjerkoli, ali okoli Rdečega mlina ali na Parnasu, in kadarkoli, bodi dan, bodi noč, v nozdrvi zdrsi začinjen in aromatiziran duh urina.«