De-industrializacija države

Še komaj da je Jože Podgoršek, dekan višje šole za kmetijstvo Grm v Novem mestu in vodja tamkajšnjega razvojnega raziskovalnega inštituta, s prvim delovnim dnem marca letos nastopil še svojo nepoklicno funkcijo varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, na katerega ga je vlada Mira Cerarja mlajšega imenovala za obdobje petih let, je že zaskrbljen. V odzivu na zadnje kapitalske premike v slovenski živilsko predelovalni industriji, torej predvsem odprodaji 51,55 odstotkov Žita hrvaški Podravki in že nekaj časa ne več domače Mercatorjeve Pekarne Grosuplje metliškemu Don Donu, je namreč zapisal, da v teh negotovih časih za slovensko kmetijstvo upa, da čez nekaj let vsi ne bomo obžalovali te prodaje paradnih konj slovenske živilske industrije in trgovskih verig, ki so le pomenile varnost v domači verigi preskrbe s hrano. Skrb novopečenega varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, da ob koncu svojega mandata leta 2020 ne bo imel več pravzaprav kaj varovati, je sicer vsekakor upravičena, razen če se za razprodajo in privatizacijo poslednjega še preostalega državnega premoženja ne skriva kaj bolj politično vizionarskega.

Da sicer kakega velikega političnega načrta, kaj zdaj, ko so nekoč paradni živilsko predelovalni konji oziroma generatorji širšega lokalno-predelovalnega in lokalno-storitvenega razvoja večinoma že v rokah tujih in predvsem za lasten dobiček skrbečih lastnikov, ni, je bilo sinoči razvidno iz besed, s katerimi je odprodajo Žita, ki ima po odprodaji Droge Kolinske, Radenske in Pivovarne Laško v lasti še večino preostalih nekdaj pač mogočnih ter še koliko toliko uglednih domačih blagovnih znamk, kot so Gorenjka, Šumi, 1001 Cvet, Zlato polje in Maestro, pospremil aktualni minister za kmetijstvo in predsednik koalicijskih Socialnih demokratov Dejan Židan, ki je sicer odprodaji vsaj deklarativno nasprotoval. Politična logika odprodaje in razprodaje, ki jo je v primeru Žita vodil konzorcij pod vodstvom Slovenskega državnega holdinga, kateremu so se pridružile Adriatic Slovenija, Modra zavarovalnica in skladi KD ter NLB, kot jo je na nacionalni televiziji v živo iz domače Murske Sobote predstavil kmetijski minister je, da bo na koncu kako in kaj bo na trgovskih policah pač odločil slovenski potrošnik.

Toda ne glede na to, da je Podravka za Žito vsaj tako kot Agrokor za Mercator, strateški investitor, ki po besedah predsednika uprave Podravke Zvonimirja Mršiča želi prevzetemu Žitu omogočiti, da še bolj internacionalizira svoje poslovanje in ponudi svoje zelo kakovostne izdelke še večjemu številu potrošnikov, sta tako varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek kot aktualni kmetijski minister Dejan Židan, ki se vsak dan na delo v Ljubljano vozi prav iz žitorodnega Prekmurja, povsem upravičeno zaskrbljena, ali bomo v naslednjih letih sploh še imeli slovensko žitno verigo, v katero je po besedah ministra država vložila kar nekaj denarja.

Imeti nacionalno žitno verigo sicer pomeni, da se v mlinih na Slovenskem melje predvsem na Slovenskem pridelana pšenica, iz katere moke se iz pekarn na Slovenskem oskrbujejo trgovske verige na Slovenskem in nenazadnje še na Slovenskem živeči potrošniki. In če bi bil ključni cenovni dejavnik domače žitne verige predvsem stroškovna ugodnost zaradi najnižjih mogočih stroškov transporta, bi bil obstoj takšne žitne verige gotovo da v interesu katerega koli lastnika, v konkretnem primeru tudi hrvaške Podravke. Toda kot je ob odprodaji Žita opozoril agrarni ekonomist Emil Erjavec bodo domači kmetje zaradi dejstva, da je pridelava pšenice pri nas zaradi naravnih in strukturnih razmer manj konkurenčna, v prihodnje lahko prodali manj domače in na Slovenskem pridelane pšenice, saj se bodo tuji lastniki osredotočili na cenovno, naravno in strukturno Podravki bolj ugodno ter nenazadnje domačo hrvaško pšenico.

Do prvih sprememb in zmanjševanja deleža lokalnih slovenskih izdelkov sicer že prihaja tudi na Mercatorjevih trgovinskih policah. Nepoklicni varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek, katerega naloga je spremljanje ravnanj deležnikov v agroživilski verigi in o le teh vlado obveščati enkrat letno ter predlagati ukrepe za izboljšanje stanja, zadevo intenzivno preverja in preiskuje ter ima v naslednjih tednih in dneh že dogovorjene tudi številne sestanke z vodstvi trgovskih verig na temo motiviranja poštenih praks in preprečevanja nepoštenih praks v prehranski verigi. Za to področje resorni in glede na slovenske razmere dobro plačani kmetijski minister Židan pa uradnih informacij o Mercatorjevem zmanjševanju obsega naročil domačim dobaviteljem, ki so v nasprotju z zavezami Agrokorja ob prevzemu in jih je povsem uradno že javno obelodanila direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije Tatjana Zagorc, nima. Prepričan pa je, da bodo zadnjo besedo rekli slovenski potrošniki, saj da država tega, ali ima določena trgovska veriga na policah domače ali tuje blago, ne more predpisati.

Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan ima sicer popolnoma prav, da je po tem ko enkrat nekoč paradna živilsko-predelovalna podjetja in trgovske verige iz državnega preidejo v zasebno lastništvo, priložnost, da bi lahko določeni trgovski verigi država narekovala, da ima na policah domače blago, res zamujena. Nima pa prav, ko trdi, da bo s tem tako sam - kot svetuje tudi preostalim domačim potrošnikom - sledil slovenskim izdelkom in pač obiskoval tiste trgovske verige na Slovenskem, ki jih bodo še naprej ponujale. Najprej je v zadevi sporno, kaj pravzaprav sploh še so slovenski živilski izdelki, če je večina nekoč uglednih slovenskih blagovnih znamk že v rokah tujih lastnikov. Nadalje pa da v prihodnje le ni povsem gotovo, da jih bodo vsaj posamezne trgovske verige z manj razširjeno in povsod po Slovenskem manj dostopno prodajno mrežo od Mercatorjeve še sploh ponujale, ali pa bodo primat prevzele njihove lastne in le v redkih primerih na Slovenskem pridelane in predelane trgovske blagovne znamke.

Kako zares je z inštitucijo varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano mislila politika pri zakonodajnem in izvršilnem koritu oblasti ta čas v državi, sicer pove podatek, da bo Jože Podgoršek zgolj enkrat na teden imel uradne ure na Židanovem ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Čeprav je funkcija nova in ni povsem jasno, kaj vse naj bi zajemala, si je kot poznavalec kmetijstva sam zastavil jasne cilje: doseči čim doslednejše spoštovanje zakonodaje, predvsem pa vzpostaviti poštene odnose med členi v verigi - od kmetov do potrošnikov. Toda tako to gre. Glede na to, da se Slovenija s politično odprodajo poslednjih trgovskih in živilsko-predelovalnih podjetij, ki so nastale kot motor socialističnega napredka in samoupravne industrializacije po drugi svetovni vojni v ranjki federativni državi, spreminja vse bolj nazaj v predindustrijsko državo, bo tak pošten odnos v domači žitni in obče prehranski verigi, po katerem bo na mizah domačih potrošnikov res domača in pri nas pridelana hrana, v prihodnje na Slovenskem očitno mogoče vzpostaviti le še v neposredni interakciji kmeta/proizvajalca in kupca/potrošnika.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem ob odprodaji še Žita razkrinkanemu političnemu načrtu de-industrializacije domače države in slovenske prehranske verige v zobeh poskrbel Tomaž Z.