DEATH GRIPS: The Powers That B

Harvest, 2015

Snatch my shaman fetish ...

Dvojna plošča »The Powers That B« naj bi bila še zadnji dolg punk-hip hop-glitch teroristov, zloglasnih Death Grips. To pa po tem, ko so prejšnje poletje s sporočilom na skeniranem prtičku sporočili, da svojo pot zaključujejo na višku, ponovno odpovedali turnejo in obljubili še zaključni dvojni album. No, izkazalo se je, da niso nikamor šli, napovedano imajo novo svetovno turnejo, vmes so nenapovedano izdali instrumentalni album »Fashion Week«, med nas pa je po preranem razlitju v splet prišel še drugi del cikla »The Powers That B«, »Jenny Death«, po lani izdanem »Niggas On The Moon«. Vsi zgoraj opisani manevri niso za Death Grips nič nenavadnega, celo nekam blagi so, če se le spomnimo vsega, kar je obkrožalo snemanje in izid tretje plošče »No Love Deep Web«. Če si kateri projekt zasluži opletanje s čislanim konceptom »gesamtkunstwerk«, potem so to gotovo Death Grips. Izstopajoča moč, viralnost in vsesplošni visoki ekspresivni standardi malodane vsake njihove geste – izdaje albuma, videov, objav na spletu, širjenja novic, živih nastopov, destruktivnih izpadov, izrabe tako imenovanih družabnih medijev – razkriva globoko premišljenost in konstantno paranoično zavedanje lastnega pozicioniranja, kar nekako osmišlja njihovo postavitev Death Grips kot konceptualnega projekta, ki povzroča glasbeno-vizualne valove.

Preden se zares posvetimo pričujočemu dvojnemu monolitu, pa je treba vsaj omeniti še prejšnjo, »ne-povsem« ploščo »Government Plates«, ki smo jo na RŠ-u žal kar nekako spustili mimo, kljub temu da je vsebovala kar nekaj manijakalnih kosov, med njimi totalen raztur komada »You Might Think He Loves You For Your Money But I Know What He Really Loves You For It’s Your Brand New Leopard Skin Pillbox Hat«. No, »The Powers That B« je - kot že rečeno - sestavljen iz dveh delov in vsak zase in skupaj sta, rečeno prosto po Miles Davisu, čista pizdarija. Lahko bi rekli, da so se Death Grips preprosto presegli, a saj so to pravzaprav naredili s skoraj vsako izdajo. »Niggas On The Moon« je visoko eksploziven, nevarno lepljiv, sprevržen in ranjen čarovniški zvarek, sestavljen iz Zach Hillovega maničnega elektronskega bobnanja, radodarno manipuliranih in porezanih vokalnih samplov zaveznice Björk, produkcijskih prijemov Andyja Morina in skupine ter seveda glomaznih slojev intenzivnosti glosolalij Stefana Burnetta. O Burnettu sem v recenziji plošče »No Love Deep Web« zapisal, da je njegovo vokaliziranje »precej manj rapersko, kot se morda zdi na prvi posluh. Resda je pogosto stlačeno v pogojno rečeno „rap“ vzorce in situacije, a kaj kmalu se pokaže, da je njegova osnova bolj radikalna. Gre za formo nekakšnega tuljenja, drdranja in deklamiranja raztreščenih verzov, ki jih neprestano majeta tako čustven zanos podajanja kot tudi dezorientirajoča semantika tega, kar se izreka.« In vse to še vedno drži. Po nas udari že v prvem komadu, mojstrovini »Up My Sleeves«, ki je huda deklaracija intence. Tekstovno gledano izstopajo nevralgične točke, osišča, ki bodo značilne za celoto obeh albumov. To so (spet) notranja/zunanja paranoičnost, tehtanje samomora, shizoidna sovražnost in ogroženost, nepovratna izgubljenost in predvsem agresivna opolnomočenost prek afirmacije podtalnih okultnih tokov, ki usmerjajo dogajanje. Tistih »the powers that b«, »moči, ki so«, ki jim je subjekt Rideovih delirijev nepotešljivo zavezan in ki so edine, ki jim odgovarja – kot bomo izvedeli v istoimenskem komadu na plošči »Jenny Death«. Sam sem mnenja, da je treba Death Grips dojeti tudi ali predvsem kot nekakšen okultno beatniški poetični podvig, ki ekstatično zapuščino beat izročila kanalizira v nove globine brezupa, entropije, revščine in nevarnih moči, s katerimi rokujejo tisti, ki so padli še nižje. Jazz, rock 'n' roll in deklamiranje verzov so nasledili oziroma se na njih alkemično cepili hip-hop ter hiperkontekstualni glitch, noise, zlom in šum v vseh sistemih naenkrat. To je navsezadnje bend, ki je tudi nabrekli ud na naslovnici »No Love Deep Web« označil za spiritualno gesto - ker »odraža nekakšno neustrašnost«.

»Up My Sleeves« eskalira v metežu mitološkega in popkulturnega podobja in to se seveda odraža tudi na, konvencionalno rečeno, instrumentalnem ter produkcijskem nivoju. Nekakšna overflow barvitost delno spomni na sampledelio plate »The Money Store«, a izhodišče je kljub temu bližje špartanstvu zadnjih izdelkov. Sicer pa Death Grips raznorazne hip prijeme sodobnih elektronsko produciranih ali vplivanih glasb vztrajno ohranjajo na nelagodnem koncu spektra. Glitcherski rezi in objestno maličenje samplov so sicer že zdavnaj postali sestavina sredinske »okusne« elektronike, pri Death Grips pa sta ekspresivna urgenca in celostna umetniška vizija tako močni in dominirajoči, da absolutno ni možnosti zapada v frajerstvo, igračkanje ali ustvarjanje nečesa, kar je zgolj slišati »zanimivo«. In tudi v spoprijemu z in apropriaciji najbolj »trash« aspektov sodobne pop produkcije in spuščanju skozi svoj punkovski »fuck you« noise filter so pravzaprav že skoraj virtuozni. Komadi kot npr. »Billy Not Really«, »Say Hey Kid« in »Big Dipper« so kot ves zvočno-informacijsko-senzorični šunder, ki te povozi od vstopa na avtobus do izstopa v mestu in nočnega vračanja, vse, kar te moti in najeda, ampak preobrnjeno tako, kot ti hočeš – maščevanje, preobrazba frustracij v moč, alkimija obupa in raztapljanje v temno in kreativno stanje zavesti.

»Jenny Death« je nadaljevanje tega peklenskega tempa, ampak z nekaj očitnimi obrati, dodatki, poživitvami. Izstopajo predvsem gostujoče električne orgle ter seveda električne kitare, ki so percepirane in plasirane skrajno nebanalno. Ne gre za neko površinsko pogledovanje v smer »punk-rocka«, kot se je nekaterim zapisalo, Death Grips so tam že od začetka, intenzivnost čutenja in poznavanja tega, kar počnejo, je preprosto grozljiva. Spoprijeti se s prekipevanjem teh albumov je seveda nemogoča naloga, isto pa lahko na mikro ravni rečem tudi za pisanje o tem, kaj naredijo za to ploščo kitarski riffi v »Why A Bitch Gotta Lie« ali pa nekaj, kar zveni kot motiv iz sirske ali turške tradicije dvorne glasbe v »Centuries Of Damn«. Ko že mislimo, da smo se navadili, nam Death Grips servirajo presenetljivo akordično svetle, malodane apokaliptično-himnične rock zvene in jih cepijo na verze napredovanja Burnettovega subjekta proti ne-vemo-čemu, smrti, apokalipsi, odrešitvi – »these days i recede rapid i reload / gun my chances closed road no road left to travel / i know what this calls for wheres my scalpel / operation cut like i'm bored sew my inner war up like corn rows / […]i hate you so much / i hate your laws / i hate your need a cause / i hate your faux touch / i hate every last one of you /i ponder digesting razors just to be done with you /i love you so much […] i don't return / till the day sag A* validates mankind's destiny in a worm / by the way i don't pet bleachers court side to nose bleeders / like i shoot shit with gimps no response losem' once /incoming second attempt to b real i shh shootem'up / them clueless strut nailed to crucifix lilith shoved up her cunt / i pull my face out the dirt slow / these days i only wake up third of the way narco «

S tem daljšim tekstovnim ekskurzom se tudi počasi in nezaključeno poslavljamo z dvema efemernima in osebnima prebliskoma. Sklicevanja, reference, kraje in permutacije se lahko vršijo ne le prek samplov in vzorčenja, temveč tudi in predvsem prek golih, materialnih zvočno-besednih odtenkov in vibracij, po katerih potujejo aglomeracije afektov. Death Grips tako pri »Inanimate Sensation« v doživljanje prikličejo Coil in njihovo »Panic« s svojim razpiranjem Paničnega znotraj globin strahu in tesnobe. V celoti opusa »The Powers That B« pa nemara »zloglasnim« Liturgy izmaknejo še ne povsem uresničene konceptualne ambicije o spreminjanju paradigmatsko-senzoričnega plana realnosti prek hujskaškega tapkanja v nezavedne okultne tokove obstoječega reda.