Novo mesto – Readymade

Projekt Novo mesto – Readymade spremlja citat Marcela Duchampa »Umetnost je ali plagiat ali revolucija«. Avtorji uprizoritve to misel razrežejo, jo po lastni volji ponovno sestavijo in reinterpretirajo v skladu z današnjim časom. Revolucija se nahaja v zgodovinskem obdobju in umetniških akterjih, iz katerih črpajo osrednji navdih, plagiatorstvo pa pravzaprav povsem pomirjeno in avtoironično pripišejo sebi. Seveda ne gre mimo tega, da oba pojma spotoma lucidno spreobračajo, relativizirajo, povzdigujejo in zasmehujejo.

Projekt Novo mesto – Readymade se inspirira z romanom Novo mesto Mirana Jarca, v katerem pripoved poganja mrakobno zadušljiv čas 1. svetovne vojne, a tudi ustvarjalna sla, ki se napaja skozi debatne eksplozije Jarčevih umetniških sodobnikov. A toliko, kolikor uprizoritev črpa iz preteklosti, toliko sprotno in s polno zavestjo zrcali sedanjost. Ideološki konflikti, ignoranca med umetniško in intelektualno srenjo ter malomeščansko zadrtostjo, ki obrobljajo življenja vključenih literarnih junakov, so še vedno klasifikacija današnje družbe. Toda v Jarčevih izpovedih se razpenja ne le kritičen uvid sveta in razočaranje nad njim, pač pa tudi sanjavost, hrepenenje, svetovljanskost.

Jarc se v svojem literarnem delu med drugim poigrava s prikrojevanjem identitete – resnične osebe so v romanu preimenovane –, kar pograbijo tudi avtorji uprizoritve, ki nenehno prelamljajo svoj zasebni, poklicni, odrski in fiktivni položaj. Mare Bulc, Grega Zorc, Andreja Kopač, Miha Blažič – N' Toko, Jaka Berger, Jana Menger in Damir Leventić v uprizoritvi, ki je nastala kot koprodukcija Gledališča Glej in Anton Podbevšek Teatra, fizično in simbolno zasedejo pojem kolektiva. Osvetlijo ga z vidika preteklosti, pri čemer se referirajo na akterje Novomeške pomladi, hkrati pa je kolektivnost vpisana v naravo njihovega dotičnega sodelovanja.

Vsi se namreč podpisujejo pod adaptacijo besedila, ki ga skupaj tudi uprizorijo, like Mirana Jarca, Antona Podbevška, Boga Teplyja, Antona Puca, Edvina Šerka in Kaminskyega pa pred nas naslikajo nepretenciozno, mestoma cinično, prej skozi hudomušni recital kot pa resnobno interpretacijo. Pri tem jih režijsko usmerja Mare Bulc, medtem ko ostali v skladu s svojim poklicnim poslanstvom projektu priskrbijo dramaturške, gibalne, glasbene in scenografske donose.

Poglavitna niansa readymadea je seveda prav v oblikovanju zasedbe, kjer se nihče ne pretvarja niti ne trudi, da bi v tokratni namen bil igralec, pač pa sebe vnaša v uprizoritev v zasebni noti oziroma v vsej svoji »neigralskosti«. Z izjemo Grege Zorca, ki ga na tem mestu kritike poudarjeno omenjamo. Izvajalci so postrojeni kot stabilna odrska formacija, njihovi premiki so minimalni, v svoji statičnosti učinkujejo kot nekakšna zvočna razglednica. Ta pa – četudi v mizansceni minimalno premična – premetava na nivoju vsebine, časa, verbalne razgibanosti in dinamike v preigravanju sodobnih perfomativnih metod, do katerih zasedba goji odmerjeno ironijo, ki pa lahko zraste zgolj skozi njihovo dobro poznavanje.

Nenehno dogajalno preklapljanje zasnuje skokovito dramaturgijo, mešajo se sekvence izvirnega besedila iz romana, izrisujejo se zasebni profili izvajalcev, padajo nepozabne anekdote prvih izkušenj z gledališčem in krešejo se mnenja o razumevanju pričujočega romana. Konstruirana improvizacija besed in zvoka, ki spominja na tisto iz Bulčeve Gremo vsi!, je pravzaprav eliksir predstave, saj se zdi, da z vnosom humorja, distance v nastopu, sarkastičnih domislic in na videz lahkotno izvedbo izvajalci Jarčevemu romanu postavijo kontrapunkt v interpretaciji, kar pomeni, da poantiranja romana še zdaleč ne želijo definirati, prej lahko predstavo razumemo kot svojevrsten »dražilnik« za njegovo prebiranje (v kolikor to še ni bilo realizirano).

Novo mesto – Readymade je poklon revolucionarni umetnosti in obenem njena parodija, v kateri se še enkrat izkaže, da je prestop iz poveličevanja v patetiko lahko nenadzorovano nenaden, meja med genialnostjo in blefom v umetnosti pa pogosto nerazločljiva. Seveda je njihovo vodilo »Skupaj pišemo še eno uspešno novomeško zgodbo« iskrivi cinizem, s katerim opominjajo na pomembno vlogo novomeške avantgarde, a se hkrati predvsem zahvaljujejo Duchampu: zaradi njega so vsi oni potencialne umetnine, vsaka njihova življenjska izkušnja prvovrstna drama, vsak performer Miran Jarc in prek videa predvajana tekma košarkarskega kluba Novo mesto scenografski »vdor realnega«.