Max... tako mi je ime.

Še frišen ljubljanski Kino Bežigrad je za one romantike, ki še zmerom hodijo v kino in jih sodeč po obiskih niti ni tako malo, gotovo znatna kinematografska izboljšava naše prestolnice. Kulska lokacija sredi modernističnega betona, amerikanski ambient, fina dvorana, zvočno bobnenje, vse skupaj kar se da primerno za ponujen program: visokoproračunske uspešnice dandanašnje produkcije. Temu dodajmo še solidno kulturo obiskovalcev, ki kokicam in pijačkam navkljub prav nič ne motijo ogleda, ter prav nobeno kompliciranje pri akreditiranju vstopnic, in glede gledalčevega ambienta smo bolj ali manj povedali vse.

In zdaj k filmu. Pobesneli Max, Cesta besa oziroma Mad Max, Fury Road se glasi poln naslov. Spomnimo se predhodnikov izpred več kot trideset let, kulskega Mela Gibsona, visokooktansko postapokalipso, motherfuckerski maščevalni pohod obenem z nizkoproračunskim vzduhom ter karnevalsko kostumografijo. No, franšize so se ponovno lotili, tokrat pod okriljem velikega studia, več kot stomilijonskim proračunom ter seveda tudi v tride tehniki. Hja, kaj naj človek ob teh dejstvih naredi drugega, kot samo ponižno pomoli, naj ne zajebejo preveč. Ker zajebali bodo stoposto, bi pomislili. To je pač zaščitna znamka današnjega remake sequel prequel Hollywooda.

A tokrat se je film povsem izneveril kalupu, kamor smo ga malce krivično ovili že vnaprej. Nihče ni bolj presenečen od mene, niti bolj vesel zaradi tega. Zakaj? Ker je briljanten. Brez zajebancije. Briljanten. Morda prvi film v zgodovini komercialnih filmov, ki je boljši od trailerja. Ki mu trailer dela krivico.

Pravzaprav štarta kot bi bil trailer. Par sekund osnovnih reklamnih logov, izpis glavnih igralcev ter likov, vsega skupaj komaj več od minutke in smo tam. Uvodni Maxov monolog v offu. Krasen prvi kader pustinje. Fluorescentno sanjava rjavkasto oranžna. Dvoglavi kuščar izpod razbrazdanega skalovja. Pridrobljenca prav do Maxa, ki ga gledamo v hrbet. V enem šusu s peto na škornju zmečka stvor in ga v parih sekundah požre. Surovega, sluzastega in krvavega. In potlej, fakin kabum.

Kar od nekod se prikurblajo poldivjaki v gonji za našim protagonistom. Prah, eksplozije, hitrost, preživetveni instinkt. Prebliski na davne travme, grozljivo punčkino šepetanje, zvenenje v glavi, flip, bum, tema. Uvodna sekvenca, ko že ujet skuša pobegniti še enkrat in v kateri so divje gonjenje, klavstrofobična tema, vlaga in brezizhodnost, zrezani hkrati z nadrealistično sanjskimi vpadi, je gotovo eden najboljših filmskih začetkov, vsaj kar se tiče visokoproračunskih razfukancij.

A fora je v tem, da nadaljevanje ne popušča. Niti ne popušča niti ne daje dihati. Najprej ob odpiljeni scenografiji in viziji neke postapokaliptične sociologije, strašnega in obscenega, kastno fašistoidnega in plemensko ritualnega totalitarizma. Dalje dejstvo, da je naslovni junak navadna vreča krvi za cestno-vojaški, gensko manipulirani kanon futr glavnega diktatorja. Ki ga mimogrede igra Hugh Keays-Bryne, Toecutter iz prvega Maxa. Plus imperatorka Furiosa, glavni ženski lik in dobršen del filma kar glavni lik kot tak, enoroka osa, končno spet ena ženska v Hollywoodu, ki ne rabi nikakršnega moškega vodstva. Jajca trga kar lepo sama od sebe.

Pravim, ne popušča, ne daje dihati. In res ne, komaj Maxa zajamejo, že štarta Furiosa v masivni bojni mašini s cisterno, ukrade tip top bejbe manekenke, namenjene šefovem razplojevanju, in takoj smo spet sredi totalne štale. Sredi puščave. In samo stopnjuje se, fukne nas v besno puščavsko nevihto, naprej polblatno močvirje, ozke kanjone, sipke sipine itn. Dva jurja konjskih moči v tovornjaku, nekaj deset zakon dizajniranih zasledovalskih beštij, krvna vreča Max na prednjem odbijaču, krvave nosečnice, skok s palico pri sto petdeset na uro. In seveda vozilo z bobni ter divjim metal kitaristom, katerega inštrument bruha ogenj.

Akcijski film par excellence. Ne bom se veliko zmotil, če bom rekel, da je od približno dveh ur vsaj ura in pol čiste akcije. Ki je zrežirana, kadrirana in tempirana mojstrsko. Brez nenehnega tresenja kamere, nejasno zrezanih kadrov, ob katerih se izgubljaš in ne moreš slediti, kaj pravzaprav se dogaja. Ne, Max je po tej plati logičnih in konsekventnih sekvencah samih akcijskih potekov malone nenadrkljiv. Ne veš, ali bi se zalezel v stol ali iz njega skočil, tako te piga semtertja.

In tudi to še ni vse. Eden poglavitnih grehov, ki ga očitam novejši hollywoodski produkciji, je ta, da iz solidnih nastavkov, včasih izjemnih uvodov, precej dobrih prvih polovic filma, do konca in na samem koncu vse dobro slejkoprej zajebe. No, kot rečeno, Maxov uvod je eden boljših, a bolj se bliža koncu, boljši postaja. Brez pardona. Nosečo blond manekenko zafuka pod drvečo bigfoot pošast. Mrtvega dojenčka izreže iz trebuha, prereže popkovino in ga parkrat butne ob pleh. Hočem reči, nobenih korakov nazaj, skozinskoz ostaja strogo zvest svojemu brutalnemu izhodišču.

Konča se seveda z žanru primerno predvidljivostjo, se pravi pobijemo zlobne negativce, diktatorje in se vrnemo s triumfom pozitivnih likov. Tudi če so ti, kot v našem primeru, bolj ali manj antijunaki. Narodu, ki je prej častil žleht samodržca, zdaj odrešenjsko prihaja ob prihodu Furiose. Ena elita zamenja drugo.

Tukaj pa se šele zgodi nekaj res sublimnega, in sicer v samem zadnjem kadru. Imperatorka s svojo združbico stopi na ploščad, da jih dvigne do oblasti, ravno v tem momentu pa pokaže Maxa, s katerim se spogledata in si pokimata. In Max, protagonist in naslovni junak blockbusterja stoji na podnu in v največji gužvi, sredi ljudstva, sam del tega blatnega, brezzobega, deformiranega, ponižanega in razžaljenega ljudstva. In ko spet pokaže mesto, kjer je stal, se ga ne vidi več. Izgubil se je v množici. Zlil z ljudstvom. Res krasno. Dol z individualistično glorifikacijo! Vstanimo, v suženjstvu zakleti!