Britoff kulturnega genocida v Kanadi

SEDMA

Predstavniki hrvaške in srbske vlade so po dveh dneh sestankovanja v Beogradu uskladili število oseb, pogrešanih v zadnji vojni. Številka se je ustavila pri 1606, kar pomeni, da je toliko oseb še vedno pogrešanih in so najverjetneje mrtve. Gre za osebe, ki so večinoma v množičnih grobiščih, njihovi ostanki pa so v preslabem stanju za identifikacijo ali pa nimajo sorodnikov ali drugih, ki bi lahko zagotovili vzorce DNK.

Izraelska vojska je sinoči sprožila povračilni napad na Gazo, potem ko sta z območja v Izrael prileteli dve raketi. Raketi nista povzročili nobene škode, je pa bilo nad Gazo kmalu slišati zvok izraelskih reaktivnih letal in eksplozije, za katere pa ni dokončno potrjeno, da jih je povzročilo izraelsko orožje. Za napad iz Gaze odgovornosti ni prevzel Hamas, ta namreč krivi salafistično skupino, ki naj bi z napadi poskušala oslabiti položaj Hamasa in Gazo potegniti v konflikt z Izraelom.

V Ukrajini je spet vroče. Po februarski prekinitvi ognja in nizko intenzivnem bojevanju, ki je sledilo, so se sinoči zopet začeli ostri spopadi. Uporniške sile in ukrajinska vojska so se spopadle v vaseh Marjinka in Krasnohorivka nekaj deset kilometrov pred Doneckom, ki je pod nadzorom upornikov. Obe strani za začetek spopadov in provokacije obtožujeta druga drugo, prihajajo pa tudi poročila o prvih civilnih žrtvah po februarju.

OSMA

V tokratnem staroselskem Britoffu poročilo o dveh poročilih. Obe sta prišli v javnost v zadnjih dneh in predstavljata podatke, zbrane o staroselskih skupnostih v Kanadi in Avstraliji. Začnimo na severni polobli. Kanadska Komisija za resnico je podala rezultate raziskave o praksi iz 20. stoletja, in sicer katoliških šol, v katere so bili prisilno nameščeni staroselski otroci.

Poročilo opisuje, po besedah komisije, kulturni genocid, ki sta ga podpirali in izvajali tako država kot cerkev. Kar 150.000 staroselcev je bilo na silo odvzetih družinam in zaprtih v šolah, kjer je prihajalo do številnih zlorab. Po sedmih letih  zaslišanj in raziskav pravijo, da je bil osnovni cilj politike izseljevanja otrok prisilna asimilacija in na nek način izbris staroselcev. S tem se je država hotela znebiti svojih pravnih in finančnih obveznosti do teh skupnosti. Poročilo ugotavlja še, da so otroci iz teh skupnosti nadpovprečno prisotni v zaporih.

Da je to eden od precej predvidljivih učinkov dolgotrajne diskriminacije in zatiranja s strani države, kaže naslednje poročilo, ki ga je izdala organizacija Amnesty International v Avstraliji. Ta ugotavlja, da je stopnja mladih staroselcev v zaporih trenutno najvišja v zadnjih dveh desetletjih. V letih 2013 in 2014 je bila možnost priprtja mladega pripadnika aboriginov ali drugih staroselskih skupnosti 26-kratna v primerjavi z nestaroselci. Najbolj problematično je stanje v avstralski zvezni državi Zahodna Avstralija.

Avtorji poročila so zgroženi nad dejstvom, da je država bolj uspešna v ohranjanju mladih v zaporih kot pa v šolah. Dejstvo, da je v katerikoli noči v zaporu povprečno 430 staroselskih otrok - kriminalno odgovorni so namreč od desetega leta dalje - državo tudi precej stane, tako da raziskovalci predlagajo, naj se ta denar raje preusmeri v lokalne skupnosti, kar bi dejansko nagovarjalo izvor problemov samih.