Drugi dan festivala Flow

Dvoriščni oder in galerijski bar

Medtem ko se je prvi dan začel nekoliko počasneje kot zamišljeno, drugi dan zaenkrat še ni presekal trenda večerne udeležbe. Tokrat z dodatnim razlogom popoldanske nevihte, ki je s strelami, grmenjem in točo ponekod v centru še najbolj zagretim obiskovalcem povzročila pomisleke. Tudi festival sam ni bil najbolje pripravljen na naliv, kar se je poleg pomanjkanja pokritih prizorišč za obiskovalce kazalo tudi v tehničnih problemih, ki so zaradi zalitja opreme nastali na odru Galerije. Tako se je moral program med tretjo in šesto uro skoncentrirati na Backyard plesišče ter glavni oder.
                                        
V Galeriji je ob treh, par minut pred začetkom nevihte, s svojim setom pričel lokalni okuševalec in zbiratelj DJ Splinterhouse. S seboj je prinesel dvourni set pretežno deep house tračnic, ki na prvem mestu stavijo na prefinjeno produkcijo. Zaradi vremena pa je večino seta odvrtel sebi, čeprav se je proti koncu odmerjenega časa ujma že umirjala in so začeli prihajati tudi prvi koščki mase ljudi, ki je kasneje napolnila Flow. Po koncu njegovega seta je na oder prišel domači trio Niplodok z live actom. Trojica se ukvarja z nekoliko tradicionalnejšim pristopom do ustvarjanja plesnega trušča. Z obilico analogne opreme so zasluge za vsak plesni gib na plesišču pripisali sebi, pravtako pa so mislili na tiste, ki se še niso popolnoma prepustili festivalski lahkotnosti. Te so lahko prepričali z ambientalnimi vložki, ki so nemalokrat sličili na galaktično vzdušje, ki ga lahko najdemo pri klasičnih izvajalcih, kot so denimo Drexciya. Nastop na nivoju, torej, ki bi znal prepričati publiko tudi na kakšnem festivalu v tujini. Za njimi sta za mešalko na Backyardu stopila dva tuja Djja, in sicer Trevor Deep Jr in Felver. Z njima se je prekinilo okušanje žlahtnejših zvokov deep housea in živa uporaba opreme, pričelo pa se je pripravljati na bolj svetovljansko usmerjen set Bonoba. Trevor Deep Jr in Felver sta obe plesišči začinila z nekoliko bolj latino navdahnjenim houseom, z občasnim hladnejšimi dub techno ali house vsadki, ki pa so delovali nekoliko izven mesta.
            
Je pa medtem organizatorjem uspelo oživeti Galerijo in tako se je pretežno domača množica, ki se je nabrala v Backyardu, preselila na nastop Vuke in Tha Disko Dona. Varovanca Gumitwista sta zajadrala na prvem valu mehke opitosti zgodnjih obiskovalcev ter z mešanico diska, house klasik in občasnih sodobnejših skladb poskrbela za vzdušje, ki je nato narekovalo tempo za celoten festivalski dan. 

Priznati je treba, da sta imela nekoliko nepravično prednost pred ostalimi takrat nastopajočimi, saj sta imela močno domačo podporo. Brez prijateljev in ostalih zagretih navijačev bi verjetno vse skupaj izpadlo bolj mlačno, kot je sicer. To pa je bila ena od lastnosti prve polovice festivalskega dne, saj se je domača podpora povsod kazala kot pomemben del nastopov, razen seveda pri headlinerjih, ki so uspeli nabrati in obdržati prosto sprehajajoče se obiskovalce. Domačo štafeto sta nato v Galeriji prevzela EB King in Wichiwaka ter zaplula v nekoliko bolj futuristične vode z rednim dotokom italo diska. Na odru, ki se je največkrat izkazal za mesto dogajanja, je zaključil Dulash Der DJ.

Prej omenjeni headliner Backyard prizorišča Bonobo pa je po vtisih sodeč prepričal predvsem tujce. Sicer je imel spodoben set, brez kakšnih zapletov in s solidnim ritmičnim tokom, vendar je tekom njegovega odvijanja dajal vtis, da vrti recikliran miks izpred desetih let. To, ali pa je njegov glasbeni okus tako izven konteksta trenutnih smernic, da se preprosto ne zmeni za aktualno produkcijo. Vrtel je nekaj svojih hitov, pomešanih z upbeat festivalskimi žur komadi, ki se ne bi počutili tuje na kakšnem tekmovanju odbojke na plaži. A prevladovali so vseeno bolj fini zvoki z občasnimi tribal okraski, pospremljeni z umirjenim in kontroliranim obvladovanjem mešalke.
  
Finale Backyarda pa je bil nedvomno »rush hour« prevzem odra pod okriljem Huneeja in Antala. Dvojec se je menjaval za mešalko na par komadov in čeprav je bilo občutiti razliko, predvsem v prid Huneeju, sta oba narekovala ritem, ki je obiskovalce težko pustil pri miru. Rečemo lahko le, da so diskoidno obarvani house ritmi več kot očitno zmagovalna opcija za poletno rajanje na prostem.
                        
Glavni oder
                                                       
Po prvem dnevu festivala Flow, ko se je po celem mestu širila in ponavljala mantra, kako so organizatorji ne samo izbrali sijajno primerno lokacijo, ampak jo tudi natančno pofestivalili, in ko so mnogi dodali, pogosto s privoščljivim podtonom, da res škoda, da je tako malo ljudi, je bilo vprašanje za milijon sledeče: ali bo zvezdniški dvojec ere preteklosti Pet Shop Boys, ki je v Sloveniji nastopal prvič, zmobiliziral dovolj veliko poslušalsko maso, da Flow končno dobi tisti pravi festivalski vajb. Ob popoldanski plohi, ki je vztrajala kar dolgo, obeti niso bili posebej spodbudni. 

Po domačem synth popu skupine Torul, ki je imela nehvaležno nalogo odganjanja zadnji kapelj dežja in za katero se zdi, da ima zvestejše sledilstvo kot na domačem terenu v tujini, so se na oder ležerno sprehodili srbski zajebantje, bad boysi rapčuge Bad Copy. Pred nekaj stoglavo množico, ki je raztresena po ogromnem parkirišču izgledala povsem nemnožično, je bil beograjski trojec vidno nemotiviran. Bad Copy so iz rokava stresli železni repertoar - z vsem, kar spada zraven: Wiklerjevim fušanjem, Timbejem, ki med rapanjam štima podlage na laptopu, in najbolj prepoznavnim trejdmarkom - grimasami Ajsa Negrutina. Lahko potegnemo kljukico in še enkrat prikimamo, da je Ajs daleč najbolj grimasast raper bivše Jugoslavije. Za zadnji komad so Bad Copy povabili publiko bližje k odru in takrat se je zares pokazalo, da nas je bilo prekleto malo. Le kje so se obirali vsi hiphoperski zanesenjaki, vse bgirls in vsi bboyi, vsi raperji, vsi hip feni sodobnih rimaških trendov, ki so sledili?

Sledil je namreč raperski šus, dvojec Run The Jewels, skriti adut letošnjega festivala Flow, dvojec, ki se je nekoliko presenetljivo v zadnjih letih uveljavil kot zastrašujoča festivalska institucija, in še bolj presenetljivo, dvojec, ki je lani z vseh strani pobral hvalospeve za drugi album "Run The Jewels 2", in celo odnesel pokal za plato leta na Pitchforku. 

Killer Mike in El-P sta na oder zakorakala ob spremljavi komada "We are the Champions" skupine Queen, kar je še bolj hecno, če dodamo, da je Kanye West skoraj ob natanko istem času kot headliner letošnjega Glastonburyja izvedel potezo, ki bi za vsakega navadnega glasbenika pomenila karierni samomor: izvedel je surrealno priredbo bohemijske rapsodije, ja, prav tako Queenov, ki je zgledala tako kot tisti zajebantski videi, ko se nekdo pošali in na nastop nekega znanega izvajalca nalepi neko drugo, blesavo muziko. Run The Jewels seveda nista pela ob spremljavi, ampak sta jo le izkoristila, da se postavita v svoj raperski stav. Iz zvočnikov je zabobnelo in sledila je ura bombardiranja El-Pjevih rušilnih bitov, ki jih je nametal ne ravno najbolj prepričljiv didžej. S prvim komadom je postalo jasno, da bo dvojec Run The Jewels suvereno demonstriral, kako se stvari streže, s festivalsko kilometrino, ki sta je v zadnjih dveh letih nabrala res ogromno. Da nas je bilo pod odrom le nekih petsto, morda kakšen več, ju ni motilo, po odru sta skakala, plesala, delovala sta sveže, kar je pri raperjih, ki kolobarijo po poletnih festivalih, prava redkost. Ameriške naveze južnjaške Atlante, od koder prihaja Mike, in New Yorka, kjer domuje El-P, se ni preveč dobro razumelo, kar pa zaradi njunega neverjetnega obvladanja takta, preciznih ritmičnih sprememb in zasukov rimometanja sploh ni zmotilo. Run The Jewels sta dostavila zvočni udarec, ki je bil rutiniran, a s stoodstotnim angažmajem in ravno pravšnjo mero komunikacije s publiko. Edina slaba izbira je bil zadnji komad pred bisom, baladni "A Christmas Fucking Miracle", ki res ni primeren za končni klimaks, prav nasprotno, čisto malo je razvodenel sicer betonsko trdo sranje, zvočni zid, sezidan iz velikega dela obeh albumov dvojca.

Če dodam, da se je ob istem času, kot sta nastopila Run The Jewels, več poslušalstva sprehodilo do plesnega odra in je bila tako publika tam številčnejša kot na glavnem odru - da se je več obiskovalcev odločilo torej za ne koncert, ampak didžejevski set Bonoba, je jasno: raperska publika ali pa širše, feni atrakcije - tandema trenutno najbolj znanih tatov draguljev - svojega stotaka niso riskirali za izjemno pester, celo čudno skombiniran program. Če je prvi dan v oči bodla back-to-back kombinacija Edo Maajka - Jose Gonzales, je bila drugi dan to morda kombinacija Run The Jewels - Pet Shop Boys.

In vrnimo se torej k izhodiščnemu vprašanju z odgovorom. Ja, na Pet Shop Boysih je Flow končno postal pravi festival, končno se je pod odrom nabralo nekaj tisoč glav. Nastop britanske elektro pop skupine, ki je kraljevala v osemdesetih, delno tudi zaznamovala devetdeseta, je bil šov, kot se šika. Dvojec, ki je znan po tem, da zelo dosledno skrbi za svoj imidž in da ponavadi postreže s spektakularnimi nastopi, se je praktično za vsak komad preoblačil - od bohotnih kostumov do smart oblek. Spreminjala se je scenografija, impresivni videi in spremembe luči, bili so laserji, bili so plesalci, tudi na hoduljah, in končalo se je z velikim bengom konfetov. Konec je bil seveda rezerviran za največje hite, vse skupaj pa je s prepoznavnimi, specifično eurodancerskimi melodijicami sintov zvenelo precej retro. Pet Shop Boys sta se torej odrezala pompozno in nekako opravičila prav tako pompozen honorar, ki se s prostim očesom lahko grobo oceni na kakšno četrtino ali petino celotnega budgeta novega ljubljanskega festivala.

Drugi dan je torej na glavnem odru postregel z dvema nastopoma, ki ne bosta šla v pozabo, od katerih je bil en pravi šov, kot se za večje festivale spodobi. Glede na ne ravno prepričljivo mobilizacijo publike, sploh v kontekstu ekskluzivnosti nastopa Pet Shop Boysov, je sedaj že jasno dvoje: prvič, organizator Flowa s krstno edicijo festivala ni uspel. S samozavestno ceno karte, ne ravno premišljeno promocijo, necelovitim programom, predvsem pa povsem nelogično izbiro termina, ni prepričal. Drugič, vprašanje, ali je v Ljubljani sploh možno kontinuirano uspešno izpeljati popularno trendovski glasbeni festival, pa naj bo malega, srednjega ali večjega formata, tudi s Flowom ne bo dobilo odgovora.