SATURNALIA TEMPLE: To the Other

Listenable, 2015

V tokratni Tolpi bumov se spet posvečamo na teh valovih do sedaj še nepoznani zasedbi, in sicer švedskim Saturnalia Temple s svežo ploščo »To The Other«. Saturnalia Temple lahko brez večjih težav označimo za okultni doom-rock bend v žlahtnem pomenu besede, tovrstna označba pa nam daje tudi več dobrodošlih iztočnic. Najprej je tu vseprisoten trend tistega spektra doom in tudi sludge bendov, ki prisegajo tako na retro estetiko rocka in proto-heavy metala 60-ih in 70-ih let kot tudi na nekakšen »ponarodel« okultni podton, izhajajoč iz horror filmov, reprezentacij ezoterično-magijskih pojavov in likov v popularni kulturi in kontrakulturi ter, po toliko desetletjih, tudi iz lastnih žanrskih mitov. Metal, punk, indie in še marsikateri drug underground zna biti izredno podvržen mikrotrendom in za Saturnalia Temple se morda na prvi pogled zdi, da so zgolj eden od bendov, umeščenih v to nepregledno množico, v bistvu pa so daleč, res daleč od tega. 

Osrednja figura in ustanovitelj benda je multiinštrumentalist Tommie Eriksson, ki je bil sicer prisoten pri kaljenju švedskega ekstremnega metala v prvi polovici devetdesetih let, vendar je kljub sporadičnemu delovanju v naslednjih letih ostajal precej diskreten. Precej bolj pa se je »uveljavil«, če je to v tem kontekstu sploh primerna beseda, kot okultni avtor in eden nosilcev linije temne in drakonske magije, zbrane okrog določenih švedskih ezoteričnih krogov, prav tako od začetka devetdesetih naprej. Tradicije in neotradicije postcrowleyanske magije ter predvsem senčne plati najrazličnejših izročil, med katerimi izstopajo klifotična plat Kabale, Vama Marga del Tantre, poseben pristop k odinistični runozofiji, celotna dediščina evropske ceremonialne magije in srednjeveškega coprništva so združene v kompleksen iniciacijski sistem magijske prakse, ki se podaja tja, kamor se bolj »tradicionalni« redovi tako imenovanega zahodnega okultizma navadno ne. In če imajo ti svojo strukturo utemeljeno v kabalističnem drevesu življenja, napredujoč od desete sefire Malkuth prek tančice brezna do prve, Kether, se drakonska magija naslanja na tako imenovani negativni odsev tega drevesa, na nujno senčno plat, z vstopom prek klifotične sefire Lilith pa do desete sfere, Thaumiel. Qliphoth so za razliko od sefir »odpadne«, demonske emanacije, povezujejo jih z metafizičnim zlom – gledanim s strani monoteističnega kreacionizma židovske mistične tradicije – ter seveda kaosom in vsakovrstnimi nevarnostmi, s področji, kjer praktikanti temne magije oziroma tako imenovane »poti leve roke« najdejo moč in magijska orodja samodeifikacije. Tem območjem pa v Kabali pravijo tudi Sitra Ahra, kar pomeni »druga stran« in kar nas vodi tudi k naslovu pričujoče plošče - »To The Other«. 

Ob vsem tem pa pri Saturnalia Temple ne gre za nekakšno postavljanje s temi zadevami, dolgoletna magijska praksa je preprosto hrbtenica tega projekta, ampak še vedno je najpomembnejša sama glasba, njen plan imanence tukaj in zdaj, pravi Eriksson. Na nek način ima toliko močnejši učinek, ker Saturnalia Temple pravzaprav ostajajo »tradicionalni«, ampak tradicionalno rockovsko gestikulacijo napolnijo s svežino in hipnotičnim zanosom, ki je faktično tako zelo redko udejanjen, čeprav znotraj žanrske folklore vedno obljubljen. Saturnalia Temple so tako zelo »arhaični«, da so njihove ambicije bližje seganju izven časa kot pa malikovanju 70-ih. Po lastnih besedah uporabljajo glasbo kot brezčasno orodje za doseganje transa – še en arhetipski kliše, ki pa v njihovem primeru dobi prekleto veliko dozo sveže krvi. Vse to jih druži s še enim bendom, pri katerem smo razpredali o okultnih razsežnostih primitivnih rockovskih tropov – francoskimi Aluk Todolo, s katerimi si Saturnalia Temple med drugim delijo štiristranski split LP »On The Powers Of The Sphinx« iz leta 2010, osnovan na štirih premisah magijske prakse, asociiranih s »skrivnimi močmi Sfinge« - vedeti, hoteti, upati si, molčati.

Saturnalia Temple so že od dema »Ur« iz leta 2006 definirali osnovne gradnike svojega uroka – brezčasno neandertalski doom-sludge instrumentalni udar, klasično, ampak robato blues-rock kitarsko soliranje ter mantrični efektirani vokali, ki se raztezajo od čistega in udušenega popevanja do strašljivega kričanja in godrnjanja. Pravzaprav je mantrična celotna dispozicija bendovske igre in v tem še presenetljivo groba. Formulo so perfekcionirali na prejšnjem albumu »Aion Of Drakon«, sedaj pa se vračajo z novo destilacijo v formi »To The Other«. Besedo »destilacija« uporabljamo namerno, saj so novi komadi še bolj zreducirani na »esencialije« - kot jih pač sami dojemajo – in podani z obnovljenim zanosom in demonizmom. Možnosti sta samo dve – ali gre za en ali pa dva riffa na skladbo. Prav tako ni več »čistih« vokalov, ostalo je le hreščavo zaklinjanje in bolj kot seštevaš, bližje black metalu je končni zvarek. Oziroma »Black Magic Metalu«, kot se imenuje prvi komad s prejšnje plate. 

Enega viškov najdemo takoj na začetku, in sicer je to »Zazelsorath«, srhljiva evokacija nekakšne hibridne entitete – goetskega demona Zazela in sončno-uničevalnega boga Soratha. Celoten instrumentalni »touch« zares odseva to, kar so dejali v enem intervjuju - »We are un-playing, un-learning, un-producing,« celota zveni vedno nekako opijanjeno, kot bi roke, ki igrajo, bile pretežke, strune se zategujejo, bobni in činele pokvečeno napadajo, hkrati pa je garažen in grobo hipnotičen pulz povsem in neizpodbitno na mestu – nekje na temnem in globokem mestu. Naslovna »To The Other« zveni, kot bi uvodni riff »Freezing Moon« od Mayhem spustili skozi voodoo-blues filter, nagovarja pa zagonetno večplastnost drugosti – drugo, ki nas je spočelo, in drugo, h kateremu gremo glede na trenutne meje eksistence. »March Of Gha'aghsheblah« z referenco na četrto klifotično sefiro utrjuje klifotično in transformacijsko erotoično-tanatozično podstat plošče. Zadnjo postajo pred padcem v praznino. »To The Other« se zaključi z nevihtnim iztekom »Void«.