Farsa

Prisluškovali so. Hrvati. Slovenski agentki. Nelegalno. Škandalozno. Pa kaj potem? Že prav, da se na ven odzovemo ostro in pokažemo skrb za svojo suverenost. A pomembno vprašanje je, kako je bilo to sploh mogoče. Kako deluje naša diplomacija in kje so naše obveščevalne službe, da je mogoče slovenskim diplomatom meni nič, tebi nič prisluškovati pri dogovarjanju glede tako pomembnega vprašanja, kot je določanje državne meje. Jasno je, da so Hrvati, čeprav nelegalno, prisluškovali. In upam, da smo tudi mi prisluškovali njim. Obveščevalne službe vendar obstajajo točno s takšnim namenom. Da ugotovimo pogajalsko pozicijo in taktiko nasprotnika, ne pa zato, da prisluškujejo množici nič hudega slutečim državljanom. In to bi naši strani moralo biti kristalno jasno.

A ji to ni bilo jasno. Sploh ni pomembno, ali je do objave prisluhov prišlo zaradi hrvaške notranjepolitične situacije in ali je napovedani hrvaški odstop od arbitraže v skladu z mednarodnim pravom. Dejstvo je, da je ta afera ogrozila spoštovanje sporazuma. Torej, da je bil zaradi čistega amaterizma slovenskih diplomatov ogrožen naš državni interes.

In dejstvo je, da je ta zadnja afera le simptom amaterizma, ki preveva praktično vse aspekte slovenske zunanje politike. Pred dobrima dvema tednoma končno sprejeta Deklaracija o zunanji politiki Republike Slovenije, ki je nadomestila tisto izpred desetletja in pol, je nadaljnji dokaz za to. Za začetek povejmo, da je nova deklaracija za več kot polovico krajša od tiste, ki jo zamenjuje. Kljub temu da sama deklaracija ni načrt izvajanja zunanje politike, temveč definira zgolj usmeritve, je z novo različico izgubila konkretnost tudi na tistih točkah, kjer jo je premogla v prejšnji verziji.

Edina zares konkretna usmeritev slovenske zunanje politike naj bi bila, citiramo, “podpora vključitvi Republike Slovenije v vseevropska prometna in energetska omrežja, upoštevajoč njeno središčno in prehodno geografsko lego, uveljavitev Kopra kot vodilnega severnojadranskega oziroma srednjeevropskega pristanišča v povezavi s prometnim koridorjem Baltik–Jadran”, konec citata. A kaj ko smo ravnokar otežili povezavo Kopra z odprtim morjem, poleg tega pa smo, v značilnem amaterskem stilu, eno dobro možnost za razvoj Kopra že zamudili. Neprepoznavajoč dejstvo, da nam je kot državi v interesu razviti naše edino pristanišče, ki je v resnici tudi edini pravi strateški adut Slovenije, smo financiranje posodobitve železniške povezave med Koprom in zaledjem prepustili nedefiniranemu zasebnemu partnerju. In posledično smo izgubili možnost financiranja s strani Evropske unije, čeprav smo, glede na vsesplošni amaterizem verjetno zgolj po naključju, na pristojni resor na ravni EU uspeli spraviti slovensko kandidatko.  

Morda bolj ključno kot to, kaj v deklaraciji piše, pa je tisto, kar manjka. Na primer kakršna koli omemba Kitajske in Rusije, čeprav so bili odnosi s tema državama eksplicitno omenjeni že v prejšnji deklaraciji. In to kljub temu da sta bili takrat, ena gospodarsko, druga regionalno-varnostno, veliko manj pomembni kot danes. Če slovenska zunanja politika ne bi bila tako nekompetentna, bi v zadnjih dveh letih lahko opazila kitajsko iniciativo nove svilene poti. Južni krak te trgovske poti se simbolično, sledeč obrnjeni poti Marca Pola, zaključuje v Benetkah, dejansko pa na trikotniku Trst-Koper-Reka. Način delovanja kitajskih oblasti jasno kaže, da tovrstni veliki projekti, ki jih ob nastopu oblasti naznani nova garnitura, niso le simbolni. So stebri do neke mere še vedno centralno-planske politike, ki jo vsakokratna sestava oblasti namerava voditi na posameznih področjih. Če se potencialno dotikajo tudi naše države, jih gre jemati skrajno resno.

Le z resno obravnavo možnosti, ki jih ponujajo takšni transportni koridorji v regiji, lahko izkoristimo naš strateški adut, tranzitno lego, in se uveljavimo kot omembe vreden igralec. Podobno resno bi se veljalo posvetiti tudi spreminjajočim se načrtom gradnje plinovodov čez Balkan, ki bi potencialno lahko prečkali naše ozemlje. Tudi v tem primeru gre za transportni koridor, ki utegne zaznamovati našo vlogo v regiji za več desetletij. V končni fazi pa ima vpliv tudi na našo energetsko varnost, skrb, za katero je eden izmed stebrov zunanje politike vsake suverene države.

Slovenska strategija glede vseh teh vprašanj, kot kaže, pa je, da delujemo v okviru Evropske unije in se podredimo interesom močnejših držav. Ali kot pravi deklaracija, citiramo, “umestitev v jedro poglobljene in razširjene Evropske unije [...], ki je sposobna uveljavljati interese članic kot ena ključnih globalnih igralk”, konec citata. Na tem mestu velja pohvaliti zmožnost prepoznavanja delitve Evropske unije na jedro in periferijo ter umestitve Slovenije v to delitev, ne pa tudi zmožnosti analize posledic takšne strategije.

Slovenska diplomacija potrebuje nekoga, ki bi resno zastavil prioritete zunanje politike v korist naše zaenkrat vsaj deloma še suverene države, temelječe na analizi situacije na Balkanu in v severnem Jadranu. Za začetek pa bi se veljalo posvetiti varnosti komunikacij, da potencialni nasprotniki, pa naj sedijo v Zagrebu, Rimu, Berlinu, Washingtonu, Moskvi ali Pekingu, ne bodo instantno obveščeni o naših namerah. V ta namen svetujemo imenovanje Janka Vebra za svetovalca na zunanjem ministrstvu, saj je očitno eden redkih pripadnikov naše politične elite, ki razume pomen varnosti komunikacij.