Dekriminalizirati ali ne dekriminalizirati

Organizacija Amnesty International je na včerajšnjem srečanju mednarodnega sveta organizacije, s predstavniki iz več kot 60 držav, izglasovala podporo splošni dekriminalizaciji spolnega dela. Odločitev je posledica dveletnih razprav, analize rezultatov raziskav in pogovorov z različnimi organizacijami, ki delujejo na področju dela, spolnega dela, pravic žensk in enakosti. Že pred dejanskim glasovanjem in uradno razglasitvijo odločitve pa je organizacija doživela buren odziv z javnim pismom, v katerem prav tako različne organizacije s področja človekovih pravic in enakosti ter posamezniki in posameznice nasprotujejo tovrstni usmeritvi organizacije.

V pismu je zapisano, da popolna dekriminalizacija pomeni dekriminalizacijo vseh vključenih v spolno delo, torej ne samo delavk in delavcev samih, ampak tudi strank, zvodnikov in lastnikov bordelov, in s tem legitimizacijo njihovega delovanja in izkoriščanja. Razprava je glasna in je uspela vključiti širok spekter različnih organizacij ter pogledov.

Med tistimi, ki so izrazili svojo podporo Amnestyjevi odločitvi, je Mednarodni komite za pravice spolnih delavcev v Evropi. Govorili smo z Luco Stevensonom, ki je obrazložil, kaj pomeni ta odločitev.

Izjava

Nasprotniki medtem trdijo, da popolna dekriminalizacija ščiti posrednike in stranke, in ne delavk. Kaj s tem mislijo, razloži Stéphanie Thögersen iz švedskega Ženskega lobija:

Izjava

Mednarodni komite za pravice spolnih delavcev v Evropi medtem  izpostavlja primere dobrih praks, za katere je značilno ravno to, da imajo spolne delavke in delavci možnost dostopa do institucij, ki jim lahko nudijo zaščito, in pa možnost organiziranja in s tem večjo avtonomnost delovanja. Več, Stevenson:

Izjava

Večkrat je v razpravah o stopnji kriminalizacije spolnega dela omenjen pristop, ki izhaja iz držav severne Evrope, tako imenovani Nordijski model. Thögersen pojasni, za kaj pri tem gre.

Izjava

Nordijski model je tisti, ki naj bi po mnenju nasprotnikov Amnestyjeve usmeritve nudil zaščito najbolj ranljivim skupinam, v tem primeru spolnim delavkam in delavcem. A praksa kaže, da je v tem kar nekaj pomanjkljivosti - pogosto gre namreč le za dekriminalizacijo državljank in državljanov EU, medtem ko migrantske delavke in delavci ne uživajo enake zaščite. To že tako marginalizirano skupino potisne še dlje. Več o posledicah, kot so se pokazale predvsem na Nizozemskem, Stevenson:

Izjava

Kako na pojav dodatne diskriminacije določene skupine spolnih delavk in delavcev, ki predstavljajo velik del spolnega dela v Evropi, odgovarjajo v švedskem Ženskem lobiju? Tam teh posledic še niso zasledili. Thogersen:

Izjava

Argument, da naj bi samo delna dekriminalizacija imela učinke, ki bi spolno delo potisnila v še bolj stigmatizirano območje, saj bi ravno posredniki bili tisti, ki jim je sedaj najbolj v interesu, da njihovo delovanje ne pride na plano, je tudi argument Amnestyja. Pri tem pravijo, da bo dostop do osnovnih človekovih pravic mogoč le v primeru, ko bo dosežena popolna dekriminalizacija. Kaj v praksi pomeni le polovična legalizacija in s tem kriminalizacija strank, razloži Stevenson, ko odgovori na vprašanje, ali verjame, da je dekriminalizacija predvsem v interesu posrednikov:

Izjava

Za konec pa se obrnimo v Slovenijo. Kakšna je ureditev področja pri nas oziroma čigavo delovanje je kriminalizirano? Za odgovore smo se obrniti k Amnesty International Slovenia in jih vprašali, če se mislijo zdaj bolj podrobno ukvarjati s to tematiko. Jerneja Turin:

Izjava

Slovenija torej na nek način vodi s svojim zgledom in, če malo pretiravamo, postavlja svetovne trende. Informacij o tem, kakšne so v praksi posledice dekriminalizacije v Sloveniji, pa žal v večji meri ne zbira nihče.