Menedžerska bolezen

Pred kratkim smo brali, da je javna institucija Ekonomska fakulteta predlagala reformo zdravstvenega varstva, ki bi pomenila njegovo radikalno liberalizacijo oziroma odpravo že tako precej načete pravice do brezplačnega zdravljenja za vse. Predlog amerikanizacije zdravstva izhaja iz 51.499 evrov (brez davka) vredne raziskave, ki so jo podprle razne zavarovalnice, zbornice in farmacevtska podjetja.

Nevarna zloraba javnega za potrebe korporativnih interesov se precej neopazno širi. Takoj povejmo, da to pove veliko o stanju, pomenu in dvoumnosti javnega, ki je sicer za razliko od skupnega upravljano od zgoraj, kar omogoča manipulacije, izkoriščanja in kovanje dobičkov. Varovanje »javnega dobrega« je tako možno, ko se ga dojema ne kot lastnino, temveč kot aktivno udeležbo vseh, ki pa se lahko uveljavi pod pogojem horizontalnega soodločanja o skupnostnih zadevah.

Na Univerzi v Ljubljani je bila julija Poletna šola kulturnega menedžmenta, ki je, kot smo prebrali, »rezultat Sveta za umetnost, ki je na Univerzi začel delovati lani«. Šolo je organizirala že omenjena Ekonomska fakulteta. Svet za umetnost očitno doživlja umetnost predvsem kot birokratsko polje možnosti, ki temelji na menedžmentu, saj nam prek tega projekta želi »predstaviti menedžerska orodja v kulturi … ter dati večji pomen umetnosti tako znotraj kot zunaj univerze, kjer lahko vstopa v različne dejavnosti, tudi gospodarske«.

O čem nam pravzaprav govorijo zagovorniki kulturnega menedžmenta, med tem ko mešajo pojma umetnost in kultura? Gre za vsiljevanje vertikalnega modela upravljanja, ki se prisesava na vsakršen ustvarjalni potencial, da bi iz njega potegnil dobiček, ob tem pa ga po potrebi predrugači oziroma nevtralizira. Gre za drugo ime za prevlado upravljavske, tržne logike v umetnosti, ki požira živo kreacijo in jo v mrtvi obliki izvrže v muzejski arhiv. Gre tudi za pomembno nadzorno funkcijo, ki lahko uveljavlja cenzuro, arbitrarno uvaja pravila in standarde, vpeljuje »estetske vrednote« in se odloča o smereh »razvoja«, kot je recimo aktualna gentrifikacija mest in prostorov.

Kulturni menedžment je v funkciji kulturne industrije, namenjene požiranju ustvarjalnega uporništva, razgradnji žive ustvarjalnosti in njenem sprevračanju v zasebniško logiko. Vendar umetnik, ki je osvobojen diktata produkcije, v resnici ne potrebuje menedžerja, da bi lahko deloval, menedžer pa potrebuje umetnika, da bi lahko živel na račun njegove produkcije. Slednje je del agende »kulturne politike« – politike, ki to ni. Menedžerji oziroma upravljavci vseh vrst in barv jo (pro)izvajajo predvsem v lastno korist.

V tem neobjektivnem in neuravnovešenem premisleku se ne spuščamo v vsebino ali ugotovitve omenjene poletne šole, saj je nismo niti nameravali obiskati. To tako ni poročilo z dogodka, temveč nas zanimajo zgolj njegove sledi, kolikor so pač javno dosegljive, in asociacije, ki jih sprožajo. Na dogodek gledamo predvsem kot na del širšega pojava menedžerizacije in financializacije umetnosti, znanosti, medijev, že omenjenega zdravstva itd.

Študentje, ki so za udeležbo v poletni šoli plačali kotizacijo, so lahko ob pogledu na seznam nastopajočih ugotovili, da na njem ni nobenega umetnika, kar je pomenljivo glede na namero organizatorjev, da bi umetnosti dali večji pomen. Po svoje je zanimivo, da niso vključili niti predstavnikov nevladnih organizacij. Ali so si za to »krivi« nevladniki sami, ne vemo, smo pa med nastopajočimi oziroma sooblikovalci dogodka opazili tudi ime predsednika Asociacije, društva nevladnih organizacij na področju kulture, ki pa je naveden kot predstavnik Inštituta za ekonomska raziskovanja. Dogodek je tako dejansko zbral izključno predstavnike državnih institucij.

Na okrogli mizi Poletne šole na temo kulturne politike Republike Slovenije so govorili Bogomir Kovač z Ekonomske fakultete, Anton Peršak z Ministrstva za kulturo, Miran Zupanič z AGRFT-ja in Vesna Čopič s FDV-ja. Čopič je, sodeč po dostopni fotodokumentaciji, predstavila »model odločanja o umetniški politiki« Marka Schusterja. Schuster sicer bolj kot o umetniški piše o kulturni politiki, še bolj pomembno je, da je pri tem beseda politika na povsem napačnem mestu, saj se avtorjevo delo kvečjemu vrti okoli klasično liberalnega koncepta policy – ta označuje načela in smeri, ki jih sprejema in predlaga upravljavska instanca (vlada, stranka, poslovneži). Politika je namreč njegovo nasprotje. Razumemo jo kot situacijo, ki omogoča izmenjavo skozi govorjenje v skupnosti, v kateri ni nadrejenih upravljavcev, ki bi nam »strokovno« določali, kaj in kako bomo počeli.

Schusterjev model odločanja je bil pojasnjen skozi naslednja odprta vprašanja: Kdo naj plača? Kdo naj odloča? V kakšni obliki naj plača? Kdo naj profitira? Kakšne spremembe naj bi sledile? Vprašanja – komentiramo jih izven konteksta konkretne predstavitve – vnašajo občutek negotovosti, kot bi prihajala »od nikoder«, in so izven družbenega konteksta razpada kapitalizma-kot-smo-ga-poznali. Ta vprašanja kvečjemu dojemamo kot odraz doktrine šoka.

Posameznikova in skupnostna ustvarjalnost pa tudi obstoječe javno financiranje sta s tovrstnimi miselnimi nastavki zvedena na logiko financ in upravljanja. Zakaj bi sploh kdorkoli »profitiral«? Vsiljena vprašanja, ki nam jih servira akademska agenda ameriške liberalne struje, so le odraz bolj ali manj postopnega ukinjanja javnega financiranja vsega, kar diši po skupnem; zvenijo prazno, a tudi malce srhljivo.

Kovačev prispevek Kako oblikovati dober poslovni načrt – podjetništvo v kulturi ali pa Umetniške prakse – projektni pristop (galeristi) Lili Šturm z MGLC-ja sta le dva od desetih naslovov predstavitev s Poletne šole kulturnega menedžmenta, ki nas opominjajo na aktualni ofenzivni menedžerski udar v bojnem »polju kulturne produkcije«, kot ga imenuje Pierre Bourdieu. Polje postaja čedalje bolj oblegano s strani zagovornikov tržne logike, saj ne omogoča le kovanja dobičkov – in stalne regeneracije izkoriščanja –, temveč tudi njegovo maskiranje.

Projekti, ki imajo v ozadju ali ospredju različne policy agende, se sicer množijo. Potekajo pretežno v obliki skupka posameznih nastopov, ki ne omogoča resnične izmenjave mnenj, prispevki udeleženih pa večinoma obtičijo na nekritični, sholastični in utilitarni ravni. Tovrstni dogodki neredko služijo potrebam lobiranja in so pod bolj ali manj vidnim vplivom njihovih financerjev, promotorjev in strokovnjakov za ohranjanje obstoječega.

Treba jih je znati prepoznati kot kraje očiščene politike. V tem smislu so kljub svoji prijazni maski nevarni, predvsem pa so dokaz potrebe po vzpostavitvi resnične politike v umetniški in ustvarjalni skupnosti. Tako kot resnična politika nima menedžerjev, jim ne more biti podrejena niti umetnost, četudi zaradi tega v mainstreamu ne bo več prepoznana kot umetnost.

P.S.
Ob vztrajanju pri lobističnih poskusih korekcij od zgoraj upravljanega »kulturnega modela« je pričakovati zgolj reprodukcijo menedžerske bolezni kot sindroma obstoječega. Ta bolezen že precej najeda tako imenovano neodvisno sceno. Njeni menedžerji so tisti, ki, zahvaljujoč podeljenim »mandatom«, iz vodenja »kulturne politike« nedvomno znajo potegniti koristi zase. Umetnost v tem modelu ne more zaživeti, saj je, ne nazadnje, nihče ne more predstavljati. Namesto otročjega jamranja »kulturnikov« čez, po možnosti, »desno« ministrico, bi se bilo bolj smiselno lotiti skupnostne samoorganizacije.