Aleš Šteger na begunski fronti
Točno drugega avgusta ob 7.30 je Aleš Šteger, slovenski pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, urednik in še kaj bi se našlo, sedel na klop v parku pred avtobusno postajo v Beogradu. Umetnik je prišel na cilj – v majhen park z od sonca požgano travo in posut s smetmi. Na srbsko Lampeduso, kot park poimenuje Šteger, le eno od evropskih postojank na stotine beguncev z Bližnjega vzhoda, katerih končni cilj je evropski Zahod. In zakaj se je sploh znašel v tem humanitarnem kriznem žarišču, kjer Evropska unija vsak dan znova dokazuje, da je pri reševanju begunske krize pogrnila na celi črti?
Razlog bi najbrž najprej iskali v pesnikovem sočutju. Pomislili bi, da vrli pesnik, občutljiva duša, kakršni pesniki so, ne more več sedeti križem rok in opazovati tragedije, ki se odvija tako rekoč na našem pragu. A ugibati bi morali še enkrat – naš pesnik se je sicer v Beograd odpravil z najboljšimi nameni, a v prvi vrsti zato, da bi izvedel pisateljski performans Na kraju zapisano, za kuliso katerega je tokrat potreboval begunce.
Naj za začetek nekaj besed namenimo temu niti ne izvirnemu umetniškemu projektu, ki Štegra zaposluje od leta 2012, ko je prvič sedel v izložbo ljubljanskega elitnega Maximarketa in za steklom opazoval demonstracije proti skorumpirani politični garnituri, ki so potekale pred parlamentom. Z malo ironije lahko dodamo še, da je bilo to prvo kulturno aranžerstvo pri nas. Leta 2013 je sledila Japonska po tragediji v Fukušimi, nato Mehika po krvavem pokolu 43 študentov in zdaj Beograd. Kot poudarja Šteger, pri performansu nikakor ne gre za ekshibicionizem, kaj šele za samopromocijo, dodajamo mi, gre preprosto za to: »... da bi sebe in svoj jezik spravil v tako situacijo, ko ni mogoč noben drug izhod kot reakcija. Ta reakcija je v pisateljevem primeru pisanje samo ...«
In kakšna so pravila 'igre': pisatelj si vnaprej določi kraj in datum svojega pisanja, pri tem pa ne uporablja nobenih pripomočkov, kot so knjige, časopisi, zapiski ali splet. Pisati sme največ dvanajst ur in nastali tekst objaviti kar najhitreje, najbolje še isti dan. Celoten dogodek pospremi s fotografijami. Tokrat je bil njegov performans »reakcija na dejstvo begunske tragedije, ki je obenem tragedija redefinicije evropske samopodobe,« ali manj visokoleteče – vse večji evropski nestrpnosti je želel nastaviti ogledalo. V prispevku za RTV Slovenija nam zaupa nekaj globokoumnih ugotovitev, do katerih je prišel: »... velika večina beguncev je iz Sirije in Afganistana, velika večina jih potuje peš, velika večina si je za cilj izbrala Nemčijo.« No shit, Sherlock, kot da ne bi vsega tega slišali na vsakih poročilih! Novinarka Nina Jerman pa je za konec dodala, da gre za »prozno miniaturo, ki izrisuje sence, ki naseljujejo beguncev poln Beograd.« Se pravi, umetnost par excellence!
Vse lepo in prav, ampak kaj sploh je Štegrov projekt? Je to v resnici umetniški odziv na krizna dogajanja sodobnega časa? In če že, kakšen – ali govorimo o visoki umetnosti ali ekshibicionističnem blefu? Najbrž še vedno velja, da prava umetnost zahteva intelektualni razmislek, širi obzorja, odpira vprašanja, nudi estetski užitek in še mnogo več. Je kaj od tega zaznati tudi pri Štegrovem literarnem projektu? Zelo majhna verjetnost je, da bi literarno delo, nastalo v dvanajstih urah in brez piljenja, nudilo vrhunski estetski užitek in tudi v tem primeru je tako. Literarni jezik je bolj kot ne opisovalen, poln izrabljenih simbolov ali metafor, ponavljanj, predvsem pa iz celotnega teksta buta neznosna patetičnost, kot na primer: »Mi smo čakanje človeštva. Mi smo čas, ki ga zgodovina zaobide. Mi smo antidogodek, protiukrep sna, antispektakel, mi smo izgubljeni otrok sredi mesta, ki smo ga skozi tisočletja gradili ...«. Tudi dodane fotografije, posnete z mobilnikom, ne prinašajo nikakršne estetske vrednosti. Ker zapis ni fiktiven, ne moremo govoriti o literarnem potopisu, in ker ni dokumentaren tudi o (foto)reportaži ne. Je potem lahko kaj drugega kot navaden doživljajski spis?
Ozrimo se v preteklost, saj so pisatelji že kdaj prej prostovoljno ali po sili razmer sodelovali v zgodovinskih grozotah. Je odličen roman Klovnovi pogledi Heinricha Bölla morda manj avtentičen, ker ni nastal med vojno? Kaj pa roman Pločevinasti boben Günterja Grassa? Je pričevanje Imreta Kertésza o taboriščni izkušnji manj boleče, ker je roman Brezusodnost izšel šele čez trideset let? Od kod ideja, da mora delo nastati na licu mesta? In ne nazadnje, kakšen vtis daje Šteger, ko se v imenu umetnosti sredi največje bede ljudi brezbrižno usede na klop, odpre računalnik in začne klofati po njem? Ni to samo neokusno?
Če pogledamo širše, so takšni projekti v času, ko je kultura na robu preživetja, ko nima dostojnega predstavnika niti v svoji matični hiši in vsaj milijon 'strokovnjakov', ki si upajo brez zadržkov razpravljati o njej, sploh na mestu? Ali s takšnimi in podobnimi projekti, da ne bo pomote, Šteger gotovo ni edini, kulturniki ne pljuvamo v lastno skledo? Kakšen vtis dobi zunanji opazovalec o pisateljevanju kot delovnem procesu, ko zagleda izložbenega artista, ki v enem delovniku izda novo knjigo? Je potem čudno, da večina misli, kako literatura tako ali tako nastaja nekje za šankom, med enim in drugim 'šlukom', umetniki pa so samo lenuhi, ki parazitirajo na državnem denarju.
Pametni možakar Schiller je nekje zapisal: »Ni res, kar običajno slišimo zatrjevati, da občinstvo vleče umetnost navzdol, umetnik vleče navzdol občinstvo in v vseh časih, v katerih je umetnost propadla, je propadla zaradi umetnikov.« Skrajni čas je, da snamemo uzdo z jezika in jasno povemo, seveda ob ustrezni utemeljitvi, kaj je umetnost in kaj navadno šalabajzerstvo.
Knjigo lahko preberete tule: http://www.alessteger.com/
Fotografija: oddaja Poletna scena
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Sicer je javna tajna, da je Šteger mojster samopromocije, ki z umetnostjo nima prav veliko, ampak je pa vseeno fino, da se kdaj tudi takole javno to njegovo blefiranje malo razkrinka in reče bobu bob: neokusno performanstvo.
Kulturno
@anonimni
super point: performanstvo ... performan (=piroman:); izpeljava: performanijak :) no, najbrž za štegra vseeno prehudo
proper. bravo kristina.
proper. bravo kristina.
"In ne nazadnje, kakšen vtis daje Šteger, ko se v imenu umetnosti sredi največje bede ljudi brezbrižno usede na klop, odpre računalnik in začne klofati po njem? Ni to samo neokusno?"
Podpišem.
To me je nasmejalo. Kul!
Umetnost hoče bit sodobna aktualna, v resnici pa izkorišča tuje izkušnje in nesrečo. Če hočeš delat znanost pa se ti glih ne da, rečeš da je vizualni art. Če hočeš delat zanič muziko, jo daš v galerijo. Če hočeš delat slabe dokumentarce, jih daš v galerijo. Če hočeš bit zanič reporter, greš pa tole delat. Mogoče se je pa beguncem zdelo zabavno.
Skrajni čas da je nekdo povedal po pravici. V Sloveniji sploh ni nobene resne debate o sodobni umetnosti, ki jo fura moderna galerija ipd. Sploh ni vse slabo, je pa preveč te lažne angažiranosti in pokroviteljstva.
Štegru predlagam, da se prihodnjič vkrca na eno od bark, ki v zadnjem času plujejo med Libijo ter Lampeduso in tam performirajo akt umetniškega ustvarjanja..uf, kako visoko bi šele tu poletela njegova umetnost in kako globoko bi zadihale in zadihali vsi ob prebiranju teh performativov..kulturni program VSLO bi končno zlezel na raven informativnega programa, tja, kamor po pravici, resnici in etiki (sorry aristoteles) tudi sodi.
https://www.youtube.com/watch?v=rUlRUT1gAr4
Tale tekst je vrhunski!!! Čestitke avtorici, odlična refleksija in ostro mnenje, več takih!
Nevermind the Bullocks here's the Sex Pistols!
https://www.youtube.com/watch?v=XWF9MMxnekQ (Holiday in the Sun),
also, in res, komaj čakam njegovo psevdo-art-reportažo s čamca nekaj sto navtičnih milj severno od Libijske obale. V kolikor pa se umetniku Štegru zdi, da je begunsko problematiko že izčrpal, se lahko morda usede za mizo kakšne 4-članske družine na minimalcu, morda se mu tudi v takšnem okolju utrne kakšna velika in prodorna misel....
Umetniški performans: pesnik in pisatelj Aleš Šteger-Brko hebe v glavo sirske begunce na njihovi poti v Evropo.
Me zanima, če je tudi za to dobil subvencijo JAK-a.
Bravo!
dober clanek, bravo
Velika škoda je, da se recenzentka loteva (in še to zelo površno) zgolj dejavnikov, ki literarni performans obdajajo, namesto, da bi se raje ukvarjala s tekstom samim. Žal ni mogoče razbrati niti tega, če je Kristina Sluga tekst sploh zares prebrala, tako zelo površinsko in pavšalno je napisan. Tudi citiranje je povsem izvzeto iz konteksta (tako Štegrovo, še posebej pa Schillerjevo) in služi zgolj vnaprej jasnemu namenu: kritizirati brez vsakršne podlage, kaj šele argumentacije. Tekst je simptomatičen za stanje v slovenski literarni kritiki, površen in z vnaprej definirano agendo (obstajajo tudi svetle izjeme, a avtorica zgornjega teksta žal ne spada mednje). Radiu Študent pa svetujem, da raje vztraja pri glasbenih kritikah (te so v večini na spodobnem nivoju) in se ne spušča na področja, ki so mu tuja. Le čevlje sodi naj kopitar!
Ne vem, morda se motim, a zdi se mi, da avtorju teh literarnih akcij zmanjkuje materiala znotraj njegove intime - writer's block, al' kako se že temu pravi - potem pa parazitira na grozljivih izkušnjah drugih, da sploh lahko ustvarja. Ne razumem fore. Zakaj gre na take res strašne place? Zakaj samega sebe umešča v te situacije? Zakaj ne gre, nvm, na klopco v Tivoli ali v BTC, in tam izvede ta performans? Mislim, da obstaja termin "pornografija groze" za pojave, ki se krmijo s strašnimi izkustvi drugih. Torej, ali je ta umetnik v bistvu "pornograf groze"?
Zlatni Dukat: priporočam v branje najnovejšo Štegrovo zbirko poezije "Nad nebom pod zemljo" (2015) - ne dvomim, da odgovori na dilemo o "writer's block" sindromu.
Ostalim kritikom: naloga umetnosti je tudi, da se odzove na aktualno družbeno-politično dogajanje, ko je le to prelomnega značaja. Težko razumem, da temu tako goreče nasprotujete.
Ne gre toliko za vprašanje nujnosti odziva umetnika na razmere v družbi, ampak za vprašanje načina odziva na te razmere. Štegrov se mi zdi preveč časnikarski, predvsem pa premalo konceptualno izpiljen....
Se kar strinjam z ahimom. Pravzaprav mislim, da je ta članek primer psevdokritike, kakršno sem opisoval v prejšnji Dlaki: izbor lahke, vsem skupne tarče, po možnosti na terenu, ki se ne dotika njenega delovanja znotraj matične družbe, reprodukcija nekaj spet buržoaznih predsodkov o umetnosti (umetnost potrebuje mojstrstvo in dolgo časa za dozorevanje itd.) in dosegli smo svoje. Nekoga smo osmešili, pokazali smo svojo abstraktno Človečnost v odnosu do primerno oddaljenega Drugega, ohranili smo svojo abstraktno Umetnost in šli mimo tistega najbolj obolelega tkiva lastnih družbenih mehanizmov, v katere smo potopljeni. Nobena razlika ni bila narejena.
Probajmo iste očitke podati na Šalamuna, ki je objavljal nekaj knjig na leto, in zgornji tekst se bo tem, ki ga hvalijo kot presežek, nenadoma prikazal v drugi luči.
Kot se pravi: brez zamere.
http://www.smetnjak.si/wp-content/uploads/2012/12/trio-gumbek.jpg
Je že bilo povedano: #SHITWHITEPEOPLEDO
Spoštovani Ahim,
Ker se v svojem komentarju sprašujete, ali sem tekst sploh prebrala (razen, če mi želite subtilno namigniti, da je poudarek v resnici na ZARES prebrala), naj najprej zapišem, da sem se uspela prebiti čezenj, pa ne samo tega, tudi čez zapise njegovih prejšnjih projektov, poznam tudi njegova literarna dela vključno z zadnjo pesniško zbirko. Zanimivo je tudi, da mi v naslednjem stavku očitate, češ, kako nedosledno citiram avtorja, hkrati pa se sprašujete, ali sem knjigo sploh odprla. Ni to malo protislovno?
Mislim tudi, da tale odstavek dovolj jasno pove, zakaj se mi zdi Štegrov tekst kot literarni zapis slab:
Literarni jezik je bolj kot ne opisovalen, poln izrabljenih simbolov ali metafor, ponavljanj, predvsem pa iz celotnega teksta buta neznosna patetičnost, kot na primer: »Mi smo čakanje človeštva. Mi smo čas, ki ga zgodovina zaobide. Mi smo antidogodek, protiukrep sna, antispektakel, mi smo izgubljeni otrok sredi mesta, ki smo ga skozi tisočletja gradili ...«. Tudi dodane fotografije, posnete z mobilnikom, ne prinašajo nikakršne estetske vrednosti. Ker zapis ni fiktiven, ne moremo govoriti o literarnem potopisu, in ker ni dokumentaren tudi o (foto)reportaži ne. Je potem lahko kaj drugega kot navaden doživljajski spis?
In kar zares pogrešam v vašem komentarju so ravno argumenti. Prosim, pojasnite, kje sem tako pogrnila oz. spregledala vrhunskost Štegrovega teksta? V čem je njegova dodana vrednost?
Pa še odziv na vaš drugi komentar oz. naslednjo misel:
Ostalim kritikom: naloga umetnosti je tudi, da se odzove na aktualno družbeno-politično dogajanje, ko je le to prelomnega značaja. Težko razumem, da temu tako goreče nasprotujete.
Moj namen nikakor ni nasprotovati tej trditvi. Sprašujem se le, ali je to pravi način. Si predstavljate situacijo, da bi se v istem parku znašli še slikar, kipar, filmski režiser itd., vsi tam z namenom, da reagirajo na dogajanje? Ne bi mogel biti tudi umetnik v prvi vrsti najprej sočuten človek? In kot zapišem že v komentarju … v čem so po vašem mnenju omenjeni pisatelji in njihova dela manj družbeno-politični kot Štegrov zapis? Res je, da v danem trenutku niso mogli ravno skakati z beležnico po fronti …
Valerija Korošec (ki je leta 2009 pripravila predlog za uvedbo UTD za Slovence v višini 300 evrov) v intervjuju v Sobotni prilogi pravi, da univerzalni temeljni dohodek ni uveden, ker so ljudje, ki parazitirajo na revščini drugih - od uradnikov do akademikov, raziskovalcev in celo sindikatov. Aleš Šteger parazitira na stiski drugih, njegov tekst ni ne reportaža (z ljudmi, ki jih le površinsko opisuje, ne vzpostavi nobenega resničnega stika, najbližje pride z: "Potem jim spet skušam ponuditi Kiki bonbone."), ne poročilo (manjka mu doživetje; selfie nasmejanega 'umetnika' z beguncem pokaže vse), še aktivizem ne; zgolj prazna, banalna retorika, licemersko sočutje s pozicije moči. Tak tekst bi lahko napisal tudi doma, s pomočjo kamere.
Kristina Sluga: moj poudarek je bil na ZARES prebrala zaradi, po mojem mnenju, zelo površno izpisane "kritike". Naj pojasnim tudi, da nikjer nisem trdil, da je Štegrov tekst vrhunski ali da ima kakšno posebno dodano vrednost. Kar me je zmotilo pri vašem zapisu ni dejstvo, da teksta ne marate, temveč način, kako to "agrumentirate", še posebej pa predsodki o umetnosti, ki se je poslužujete, ter (se ponavljam) vnaprej definiran cilj, da se avtorja diskreditira. Mislim, da vam tega ni uspelo prikriti. Vprašanje, če ste sploh poskušali.
Ne razumem, zakaj vas tako moti direktnost Štegrovega pristopa, še manj pa, da mu očitate pomanjkanje sočutja. A ni dejstvo, da opozorja na tragedijo migrantske krize nekaj pozitivnega, da ne rečem nujnega? Je res tako zelo narobe, če tega ne počne iz udobnega fotelja, temveč veliko bolj neposredno in intimno?
Zelo se strinjam z natančno formulacijo Muanisa Sinanovića, vaš tekst, žal, ni nič drugega kot psevdokritika.
res je lepo, da se opozarja na begunsko krizo
zelo lepo in hvale vredno
Psevdokritika, ki avtorja vnaprej diskreditira? Osebno sploh ne vem, kdo ta tip Šteger je, po pregledu njegovih artefaktov Na kraju zapisano, bi se pa kar strinjala z recenzentko. Sploh ne vem, kaj so ti "prelomni" dogodki na katere bi se naj kot pisatelj odzival. Kaj je merilo te prelomnosti? Kdo določa to prelomnost? A je za te "prelomne dogodke" izvedel iz časopisov kot vsi ostali? Torej, katere dogodke tip sploh nagovarja: "prelomne dogodke duha svetovne zgodovine" ali le tiste dogodke o katerih prelomnosti se je sezanil prek medijev? Gre za kritiko zgodovine ali za kritiko novinarstva? Še vedno mislim, da gre za precej spodletel performans, ker ni konceptualno dodelan. Njegov ekstra neokusen moment je pa v tem, da pomanjkljivo strukturo umetniške akcije, skriva za temi nekimi "odzivi na prelomne dogodke". Ne bodo prelomni dogodki pisali vsebino umetnosti. Vsebino si lahko ustvari le umetnost sama - tu je pa pisatelj Šteger, v mojih očeh in srednje-kratki pameti, spodletel.
moj naslednji projekt bo naslovljen emergency umbrella in ko bo en potres na nekje, bom šel tja in se vsedel zraven družine, ki jim je porušilo hišo in jim delal senco z dežnikom...
...ker si lahko kupim karto, se tja odpeljem, tam naredim nekaj kar je zgolj samo sebi namen in grem potem nazaj v udobje ljube slovenije in naslednje dni hodim v prvi kafič na kapučino
in bog nedaj da bi mi potem kdo reku, take vrste konceptualna umetnost can go and fuck itself
word.
A ni to problem 'žurnalizma' nasploh? Je kritika v njem sploh možna? Se mi zdi, da je tekst vselej bolj zaznamovan s tem, kje je objavljen, kot pa s tem, kdo ga je napisal. 'Dlaka z jezika' že tako vnaprej reproducira nekakšen 'RŠevski duh', medtem ko so vsi Airbeletrinini prispevki prepojeni s t.i. 'življenjskostjo', za katero si deklerativno prizadevajo. Ali ne gre potem tu za nekakšen diktat sloga (na škodo obravnavanega problema)? Ali pa s tem nagovarjam zgolj učinke lastnega posploševanja?
aja, @Muanis.
aja, @Muanis.
Lepa gesta Beletrine: baje da bodo z balkona založbe enkrat na mesec beguncem metali Kiki bonbone.
http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/dvanajsturna-knjiga-iz-rikse/389143
"Od Bogote do Kalkute
do Manille sve doline,
naš kartel najjači
na vrhu piramide."
Beogradski sindikat
ja po moje je pisati kritike ki raztrgajo enako butasto kot zlorabljati begunce in veriženje se nikoli ne konča ker je tudi ta komentar pranje jajc....
tito iz groba zauvek sa vama...
projekt je običajno skropucalo in avtor je le eden izmed množice pozerjev, kvazikulturnih in dušebrižniških , ki se prisesani na proračun obubožane mačehe domovine lahko še vedno skrivajo pod psevdo imenom umetnik... umetniki?... bolj trop pametnjakovičev brez duše, toda
žal velja načelo dušne praznine praktično za vso populacijoin tudi radio študent ni nobena izjema, begunsko,/ navsezadnje smo vsi begunci, izgnani po lastni volji v nesmisel socipatske kvazi humane družbe... /
nebegunsko, presito in lačno, vzhod in zahod, sever in jug isto sranje,
tisti ki dajejo vbogajme in tisti, ki ga sprejemajo...lahko nas je sram,
imena ljudje pa si ne zaslužimo...
Komentiraj