JAMES WELBURN: Hold

Miasmah, 2015

Nocojšnja Tolpa bumov je namenjena prvemu solističnemu albumu Jamesa Welburna. Njegovo skopo in ne ravno dostopno biografijo sestavljata zlasti dejstvi, da ta britanski glasbenik danes deluje in živi nekje med Lillehammerjem in Berlinom in da že od devetdesetih ustvarja v najrazličnejših - domnevno obrobnih - noiserskih postavah. Kaj točno naj bi noise v tem kontekstu predstavljal, ni najbolj jasno, saj ni najti kakega konkretnejšega zapisa na Discogsih ali na sorodnih glasbenih straneh, kljub temu pa se za obravnavo današnje plošče zdi pomemben predvsem podatek, da je Welburn že od leta 2009 dejaven v zasedbi Transmit.

Gre namreč za projekt izpod bobnarskih prstov Tonyja Bucka, možakarja, ki ga skoraj zagotovo ni treba posebej predstavljati, saj ga bližnja in širša javnost zagotovo poznata vsaj kot tolkalca proslulega tria The Necks, ki je domačemu poslušalstvu že dobro znan tudi s pregovorno izjemnih nastopov. Ena izmed vzporednih Buckovih karier pa se tako odvija tudi v kolektivu Transmit, ki se ji je leta 2009 pridružil tudi naš današnji mož večera.

V Transmit je tako Welburn tisti pridruženi član, na albumu Hold pa je kompozicijska dinamika obrnjena, saj se Buck pridružuje Welburnu na njegovem prvem povsem samostojnem izdelku. Na plošči Hold se nam s prvim komadom Naught tako odpre skoraj 39 minut počasnega, silovitega, fizičnega, nepopustljivega basovskega brnenja. Ob prvem poslušanju se kot najbolj očitna referenca zato ponudijo Nadja ali pa denimo Godflesh, okleščeni odsekanih, trpečih krikov obupa, nemara celo Swans, skrčeni za svojo žalobno, opojno liriko bolečine.

Ponujajo se tudi druge primerjave, a zavoljo dobrega okusa in izogibanja nepotrebnemu omenjanju zvenečih imen ostanimo pri teh. Hold je namreč album, ki tovrstnega namedroppinga nikakor ne potrebuje, kljub temu, da si z glasbo zgoraj omenjenih avtorjev deli eno izmed ključnih lastnosti: te reči je pač treba poslušati na glas. A priporočena glasnost poslušanja albuma Hold še zdaleč ni krinka, za katero bi se skrivale morebitne nespretnosti ali pomanjkljivosti. Welburn se namreč odlično znajde med skladanjem plasti procesiranega basovskega zvoka in ambientalnih tekstur. Bi pa bilo precej napak reči, da se pri dobro umerjenih kombinacijah debelih tonov in repeticijah subtilnejših ambientalnih tekstur vse skupaj že sklene.

Dušo albuma Hold namreč v enakovredni meri oblikujejo tudi Buckovi bobnarski minimalizmi, ki se stapljajo z Welburnovo obilno dronersko melanholijo in ponavljajočimi se vzorci. Pa naj gre za nekatere bolj tipično neckovske vložke - denimo v komadih Peak, Duration in Hold - ali pa pravo testosteronsko nažiganje, med katerim še posebej izstopa šestminutni, skorajda izključno blastbeatovski Shift.

Lahko bi sicer rekli, da ima album dva pola: tistega dronersko gomazečega - včasih trdorifažnega, včasih ambientalno subtilnega - in tistega ritmičnega, ki je mestoma mesnato pulzirajoč, mestoma pa premišljeno zabrisan v odsekanih sunkih. A je oboje tako čvrsto sprijeto v hrupno gmoto, da se, tudi zavoljo jasne in čiste produkcije, različni sloji zvočenja ves čas nanašajo pravzaprav sami nase. Odbijajo se drug od drugega, si ves čas pošiljajo povratne informacije, poniknejo in se spet vzpnejo, nikoli samovoljno, vedno sorazmerno, a niti za trenutek medlo.

Ob tako gostem in toplem zvoku albuma se zdi, kot da prostora za liriko pravzaprav ni, vsekakor pa bi vokalni del lahko predstavljal zanimiv kontrapunkt oziroma celo dopolnitev hrupnih zvočnih nanosov. Prostora za raziskovanje je v prihodnosti torej še nekaj, nedvomno pa gre za enega od letošnjih albumskih favoritov, ki je minulo soboto na nizozemskem festivalu Incubate doživel tudi svojo premierno izvedbo v živo.