COCOROSIE: Heartache City

Samozaložba, 2015

Če ne bi bilo njune zgodbe, razdružitve in ponovnega najdenja, ne bi bilo niti glasbe. Ne bi bilo združitve Coco, Biancinega vzdevka, in Sierrinega Rosie. Zgodba sester je čarobna in enigmatična kot njuna glasba. Dekleti sta preživeli mladost v Združenih državah in se z Sierrinim odhodom na konzervatorij v Pariz razšli za deset let. Ko je Bianca obiskala sestro v Franciji, sta se skupaj podali na nekakšno glasbeno potovanje v svoje otroštvo, ki sta ga izgubili v neštetih krajih med nenehnimi selitvami s svojo mamo. Postali sta nerazdružljivi. V kopalnici je s pomočjo otroških igračk in inštrumentov ter neizživetega otroštva z manj kot 25-imi dolarji nastala njuna prva plošča  »La Maison de Mon Rêve«.

Dva na videz nasprotna glasbena izraza – na eni strani zelo posebna barva glasu, ki večkrat zavzema formo rapa, na drugi pa Sierra s svojo melodično izpovedjo. Slednja je tako poosebitev angelske elegance, druga pa je nekako prizemljena in se nahaja v nenehnem fluidnem prehajanju iz maskulariziranega v feminizirano.  In potem skupek teh, na videz nasprotujočih si vibracij, od plesnega melosa in zabave do umetelno inkorporiranih intimnih in travmatičnih izkušenj.

Na zadnjem albumu, Heartache City, sta stopili korak nazaj v smislu tehnične oz. računalniške produkcije. Tekom albumov, sta folk in akustično muziciranje vedno bolj prepletali z elektroniko in vedno boljšo produkcijo. To je ena izmed plošč, kjer sta se  elektronski manipulaciji izognili zlahka, saj je plošča čustveno napolnjena in bi se s pretirano kultivacijo občutek izgubil. Ravno inštrumentalna enostavnost je postavila ogrodje za iskreno in senzibilno pripoved. Želeli sta se vrniti k bazi,  skladbopisju in v akustiko z raznoraznimi igrali, pripomočki, ki tvorijo veliko večino beatov.  Tako je posledično tudi zvok celotne plošče bolj intimen.
 
Izdaja je že značilno nastala v Fanciji v njunem studiu na podeželju, med živalsko farmo in skozi samotne nočne izlete v preteklost. Teksti so namreč plod Biancinih zbiranj in pisanj, ki so leta stali v starem zaprašenem kovčku. Kako romantično, kajne? 

Kot pričakovano je na albumu veliko nostalgije, izletov v času, ki se začnejo že s prvo skladbo »Forget me not«. Biancini teksti vedno znova nizajo mistične in sanjske podobe, prepletene z velikokrat resničnimi, a nenavadnimi estetskimi podobami, ali pa kombinirajo vsakodnevne drame znotraj nekonvencionalnih zgodb. Sestri kot otroka radovedno gledata na svet in brihtno vpeljujeta metafore v glasbeno podobo. Potek in nadrealistični odsevi zgodb poslušalca tako vsrkajo, da se ne ukvarja s preprostimi glasbenimi koncepti, saj je vsebinsko vse skupaj zapakirano v ličen paket. Zvočni in ritmični vzorci so posamično tako enostavni, kot da imata za sabo orkester otrok, ki okušajo nove instrumente in vintage igračke. Vso to enostavnost pa vedno pametneje in nenasilno prevračata v kontekst. Čuti se, da sta v konstrukciji in medsebojni interakciji že tako usklajeni, da elementi že v osnovi implicirajo en drugega, hkrati pa ohranjata neustavljivo radovednost. 

Nekatere skladbe na albumu resnično zažarijo in nas opomnijo, da glasbenici, vsaj v komponiranju, nista tako naivni, kot se zdi. »Lost girls«, ena izmed njunih najboljših skladb s čudovito molitvijo, raztrganim Biancinim glasom, indijanskimi piščalmi in liričnim Sierrinim dopolnjevanjem.  Sta moderni šamanki, ki se raje kot skozi vero poduhovljata z glasbo. 

Pripovedovanja, komaj oprijemljive in neznatne podobe, čudaške zgodbice, škrati, metulji, šamanske ženske, spomini duhov, poredne misli, biblija, baloni, otoki mačk, stopanje na čevlje med čudaškimi plesi in srečno nesrečni zabavljači nikakor ne zvenijo ekscesno, ampak poljudno. To je lahko ljubko ali nesrečno, odvisno od skladbe. Na primer, čarobnost in iskrivost zvokov ter plesne ritmike so kontrast melanholiji, ki v »Bed Bugs« zveni srhljivo ali pa ganljivo v akustični »Big and Black«, ki je direkten ošvrk v njuno začetno ustvarjanje in zveni obeenem tako brezčasno, kot kakšna folk ali gospel skladba iz 30-ih. 

Njun izoliran svet z lastnimi molitvami, z lastnimi obredi in z namišljeno osebno mitologijo je isto resničen kot katerakoli institucija, saj vanj res verjameta. Outsiderki, katerih nekonvencionalnost je izredno intrigantna, se kljub svojemu internemu svetu in specifičnim izkustvom skozi glasbo dokopljeta do skrinje spominov in sanj poslušalca. 

»Heartache City« je nevezan na kraj in čas, tako kot sta glasbenici. Je senzibilno čuječ in osvobojen skozi tranzicijo, skozi premike. Sestri sta doma pri sebi. V svoji zvezdavosti, romantiki in skupnih otroških začudenjih in spominih.