Pravnica

Fiono Maye spoznamo v dnevni sobi njenega stanovanja v centru Londona. Sodnica glavnega civilnega sodišča zvečer ob drugem kozarcu viskija s sodo prebira in dopolnjuje zapiske za poročilo sodbe, ki jo je izrekla popoldne. V takšno ozadje vstopita dva dogodka, ki bosta krojila dramo romana. Mož je Fioni pravkar sporočil, da se namerava spustiti v ljubezensko razmerje s precej mlajšo žensko, s sodišča pa pride obvestilo o nujni razsodbi o tem, ali smejo najstniku z levkemijo proti njegovi volji reševati življenje.

Tako postavljena romaneskna situacija in sam koncept romana narekujeta, da se bosta dogodka slej ko prej prepletla in da bo najverjetneje ravno Fiona tista, ki bo prestopila zaenkrat še nevidno mejo in dovolila zmešnjavo. Še preden pa se dogodki začnejo odvijati, se pojavi presenečenje, ki se za pravega junaka romana izkaže – pravo.

Fiono in njeno življenje namreč spoznavamo skozi njen pogled na zakone, skozi opisovanje primerov in razsodb, ki jih je izrekla ona in njeni kolegi. Zelo fotogenični so in tematizirajo reči, kot so pravica do izobraževanje ortodoksnih judovskih deklet, otroci iz etnično mešanih zakonov, ki si jih starši poskušajo krasti med sabo, siamska dvojčka, pri katerih starši ne dovolijo operacije, zaporne kazni za nedolžni gostilniški pretep … Preko teh primerov se bralec nauči, da Fiona ne podlega čustveni zmedi, da vedno daje prednost iskanju širšega smisla življenja. Zna videti skozi očitno, poišče in ubesedi smiselno, nujno, temeljno.

Ko spoznamo takšno pravniško Fiono, je toliko večja diskrepanca s Fiono žensko in ženo. Če parafraziram njeno ironično avtoreferenco – zapuščena 59-letna ženska, ki se je znašla v otroški dobi starosti in se šele uči plaziti. In v tem učenju ni prav nič podobna sebi v pravniški vlogi. Fiono žensko in ženo spoznamo skozi kratek opis njene zakonske poti, ki pa jo pravzaprav narekujejo tudi njene karierne prelomnice. Kot da družino, ki jo zamuja v resničnem življenju, nadomešča z zakonikom, ki ga izvaja na sodišču za družinske zadeve. Moža in njegovih želja naravnost noče razumeti (in tukaj ne pravimo, da so te razumne), konflikt rešuje z napadanjem ali izogibanjem in molkom. Ljubi ga, navajena sta drug drugega zasebno in v družbi tako dobro, da sta postala že miniaturna ustanova sama zase, kot se nekje izrazi avtor. Vendar sram, bes in zamera Fioni branijo odprti zakon, obenem jo je strah zapuščenosti, samotnosti, novih navad, če bi mož odšel.

Tako se romanesknih 48 ur vzporedno odvijajo sodniški primeri čez dan ter Fionino zasebno življenje zvečer in na poti v službo. Tu vstopimo v drugi veliki dogodek romana, v razsodbo o tem, ali skoraj osemnajstletnemu fantu, ki ga le še trije meseci ločijo od pravice do avtonomne odločitve, lahko dovolijo zavrnitev transfuzije iz verskih razlogov. Ima levkemijo in brez transfuzije bo umrl, stanje je kritično. Fiona ga med obravnavo na sodišču in tik pred svojo razsodbo obišče v bolnišnici, sentimentalna gesta, prizna sama sebi, ampak si jo dovoli, da se sama zase prepriča, kaj in kdo tiči za sedemnajstletnikovimi svetovnimi nazori. Razsodba je naporna, skoznjo pa bralec bolj kot vsebino samega primera na pladnju dobi Fiono, njeno razmišljanje, njeno logiko, njen čustveni ustroj in njen vrednostni sistem.

Branje romana v resnici postane dirka od enega do drugega primera sodniške prakse gospe Fione in njenih kolegov. Komaj čakaš, da Fiona pride od doma v službo, da se spet dogajajo zanimive stvari. Njeno življenje se namreč vleče, njej in bralcu. Glavni junak romana V imenu otroka je res Fiona v službi: v svetu fascinantnih zapletov, še bolj osupljivih zakonov, ki mešajo godlje, svetu, ki ga samega po sebi poznajo le redki. In s tem mora biti bralec zadovoljen, ker z načinom, kako se rešita oba pripovedovalsko vodilna zapleta, žal ne bo mogel biti.

Kar se namreč zgodi, je precej kompleksna diskrepanca v samem temelju romana, v arhitekturi zgodbe in izgrajevanju Fioninega značaja. Najprej je treba vedeti, da je roman napisan v klasični sodobni mainstreamovski anglosaksonski družbenorealistični maniri in to po navadi samo po sebi prinese nek logični ustroj, ki mu dogajanje v romanu sledi. Dogajanje navadno v ospredje postavi čustveno idejni svet protagonista in se ne udinja tako močno stroki niti abstraktnim idejam ali junakovi službi, če hočete, kot se to zgodi v McEwanovem romanu. Ampak samo po sebi to ni problem, bolj vprašljivo je, da avtor enega za drugim naniza pravniške primere, do katerih se Fiona vsebinsko skoraj ne opredeljuje kaj dosti (no, do tistih, do katerih se opredeli, pa čuti več strasti kot do svojega moža), ne da bi jih kakor koli prepletel, jih postavil v medsebojna razmerja.

Kot rečeno, rezultat nizanja pravniških primerov je to, da skoznje dobro spoznamo Fionin logični ustroj in recimo, da je to dovolj. Recimo tudi, da je vseeno in popolnoma dovolj, da njena zasebna sfera ostane na nivoju užaljene gospodinje. A ko Fiona na neki točki prestopi mejo in jo zasebno pravna sfera potegne v spiralo, ki je ne obvladuje več, se odpre cel regiment vprašanj, za katera se zdi, da jim je McEwan pripravljal teren pravzaprav cel roman. Razumeti in čutiti samega sebe, partnerstvo v zrelih letih, davek karierizma in ustroj notranje prisile, uničujoče posledice impulzivnih dejanj. McEwan je žensko pripeljal v situacijo, ko ima njena odločitev dolgoročne posledice, ona pa življenjsko ni opremljena, da bi se soočala z njimi, ker ne zahtevajo njenega pravniškega, ampak njeno človeško, njeno žensko znanje. Tu je gola in bosa. Vse to lahko ostane odprto in nič hudega, težava je v tem, da je McEwan tej ženski zaprl usta s klišeji.

Fiona vsak dan razsoja ločitve, skrbništva, verske zadeve - od banalnosti v vsej njeni gloriji do najbolj mučnih praks zlorabe se na neki način igra boga. Mislili bi si, da ji ni tuje nič, kar je človeškega. Vseeno, ko se pelje proti bolnici obiskat fanta z levkemijo, ko prodre globoko v londonska južna predmestja, je distancirana z neko elitistično puhloglavostjo in si misli: Kdo bi sploh hotel živeti tukaj? Nobeden, draga gospa, ampak nekateri pač nimajo izbire. Ali gospa sploh pozna ljudi, ki jim na sodišču spreminja življenja? Ve, od kod prihajajo, kje in zakaj tam živijo? S katerega planeta prihajaš, gospa?

Problem ni v diskrepanci med Fioninimi nazori, vendar jih mora realistično napisan roman, kot je McEwanov, upravičiti. Pripovedno, stilistično, nazorsko drugačnemu romanu, ki piše o mitičnih – pravljičnih – izmišljenih svetovih, v katerih ljudje sami sebi režejo ušesa in pijejo mleko, tega ni treba. To zahteva zadana struktura romana – če naj bo ta dober. Najbolje bi bilo seveda, če bi poslal ustaljene literarnoteoretične vzorce k vragu in napravil presežek, v katerem v realistično napisanem romanu absolutno ne bi bilo nobene potrebe po koherentnih ali razloženih protislovnih osebnostnih lastnostih, dajte mi kaj novega!, ampak če ne gre, in gre samo izjemoma komu vsakih nekaj let ali desetletij, potem je pač treba slediti neki logiki, če naj bi bila stvar berljiva.

Bi govorili o tem, bi bilo to sploh vredno komentarja, če bi ne govorili o Ianu McEwanu, ampak o 22-letnem novoprišleku na literarno sceno? Ne. Občudovali bi dovolj spoliran slog in premeteno izbrano vsebino. Pokomentirali bi, da na strani 53 Fiona pripravi rojstnodnevno presenečenje in moža na slepo pelje na koncert Keitha Jarretta v Italijo, na strani 211 pa ga v taisti koncert prepriča. Ampak dejstvo je, da govorimo o Ianu McEwanu, in dejstvo je, da je to nivo, na katerem se končno lahko razpravlja o res pomembnih literarnih zagatah. O stvareh, kot je na primer to, da način, kako se roman razplete, sodi bolj v doktor roman kot v neko verodostojno čtivo: Fiona je tik pred svojim nastopom, odigrala bo amaterski klavirski nastop, ko k njej pristopi kolega sodnik, s slabo šalo smo ga spoznali že prej v romanu. Na uho ji zašepeta ključno informacijo. Ona prebledi, nestrpna gesta njenega sonastopajočega jo zvabi na oder, kjer blesteče odigra in si zasluži stoječe ovacije. Nato volan spet lahko prevzame kosmata vest. Gestikularna puhlica, nakazano vznemirjenje, ki se ne zgodi, Fionin zlajnan Me boš še imel rad, ko ti povem resnico? njenemu možu, neupravičeno brezobziren sodnik, ki prej v romanu ni bil takšne, ampak drugačne vrste bedak. Zakaj, zakaj, zakaj?

Tako resno kot McEwan očitno jemlje pravniške ideje, abstraktno rezoniranje in precedenčne primere, bi moral jemati literaturo: njegov medij je, njegova stroka, njegovo strokovno izvajanje, ki mora biti brezhibno, če naj nemoteno motrimo insajderske poglede v pravniška posla ali v kar koli pravzaprav. Sočna vsebina samo zamaskira ta manko.