26. LIFFE: EKSTRAVAGANCA

Če radi hodite na maraton grozljivk na dan reformacije, na festival Kurja polt ali na Grossmanov festival filma in vina, potem je Ekstravaganca tista sekcija, v kateri se ljubitelji očitno vedno manj marginalnega žanra najraje posvaljkate. Obenem pa vsako leto prav na tem mestu pričakujemo tudi kakšno bizarijado, s katero ne vemo čisto točno, v kateri predal bi jo pospravili. Iz letošnjega pregleda sekcije izpada le korejska Krvava pisarna.

Ko se v SPL2: Bitki s časom, hongkongškem akcijskem filmu, ne tepežkajo, večinomna utrujajo s sentimentalnostjo in slabimi prispodobami za upanje. Bitka s časom je še najboljša takrat, ko je videti kot videospot. Večino časa pa je gledanje filma ena sama nostalgija po 3 LIFFih nazaj, ko je Ekstravaganco razturila indonezijska Racija. Tokrat pa se še enkrat prepričamo v neke zakonitosti: mestoma prehitro kadriranje mlatenjem in njihovi verističnosti ne koristi, pa tudi prepuščanje koreografije kameri namesto fajterjem dela vse skupaj le še bolj utrujajoče. Kar razkrije neko absurdnost. Hitrejši in bolj dinamični kot poskušajo biti filmi, bolj so dolgočasni.

Kanadčan Guy Maddin bo znano zazvenel starim obiskovalcem LIFFA, ki se morda spomnijo njegovih Ožigosanih možganov. Tokratna Prepovedana soba je kolaž, kjer scene, ki delujejo kot filmski citati, delujejo tudi, kot da sanjajo druga drugo. Starec v kopalnem plašču, ki poka slabe fore, daje navodila, kako se okopati; možje v podmornici ugotovijo, da imajo kisika samo še za 48 ur; nek mož bi rad postal član volčjega klana, ki živi v jami, zato mora opraviti ritualne preizkuse. Če je na začetku filma nek skupni imenovalec scen, da se "junak" znajde v tisti filmski situaciji, ko pride pred konflikt in mora ukrepati (torej postati junak), potem film sčasoma pogasi kakršnekoli pretenzije, da bi ga poskušali ujeti. Prispodobe, kako opisati Prepovedano sobo, se nahajajo že v samem filmu: v vulkan dajejo naključne stvari (gumo, ribo) in potem ta vulkan od vsega tega futra začne bruhati. Morda je Prepovedana soba tudi dobra prispodoba tega, kakšna bi bila videti zavest naključnega filmofila, ki si je LIFFE natrpal s filmi, če bi po koncu festivala njegovo konzumirajočo zavest lahko obrnili navzven in si jo ogledali. Na njej bi videli odločujoče momente, travmatične momente, smešne momente filmov, ki si jih je zapomnil. Gledanje Prepovedane sobe je kot gledanje zavesti, ki se je filmov nažrla, predvsem nemškega ekspresionizma in nemega filma. Zato najbrž ni bolj primernega trenutka za ogled kot med samim festivalom. Tako, za sprotno samorefleksijo.

Tako oklicani vrhunec sekcije, Cesta mrtvih, je tudi drugo leto zapored mimosunek. Vizualno in zvočno agresivni splatter, ki se nahaja v času zombi apokalipse, je naphan z enovrstičnicami, ki obtičijo nekje med campy klišejskimi in izvirnimi, čeprav se bolj nagibajo na prvo stran. Nič ne rečemo, z inovacijami se vseeno trudi. Avtomobile se da ob koncu sveta voziti le še na zombijevski pogon. Plus: v zombi apokalipsi se med sabo še vedno tolčejo ljudje, zmagal pa bo očitno tisti, ki mu bo uspelo nadzorovati lastnike odmrlih možgan. Zombiji tako niso več nujno skupni sovražnik ljudi, ampak postanejo potencialna vojaška armada. Kljub par novim idejam, ki jih ima Cesta mrtvih, pa te ne prinesejo nujno potrebne svežine, ki jo potrebuje vsako utrujajoče pobijanje in vsesplošni gravž. Morda zato, ker se te ideje v filmu pojavijo prepozno.

Z nasiljem bolj balansira Zelena soba, ki predstavlja recenzentov vrhunec guštiranja v sekciji. Jeremy Saulnier je že lani zbudil pozornost z vizualno preciznimi Otožnimi ruševinami, zgodbo o maščevanju, ki je obsojeno na to, da rojeva vedno novo maščevanje, in kjer glavni maščevalec bolj kot neusmiljeni bojevnik deluje kot pisarniški uslužbenec. Otožne ruševine so se svojih tem lotevale krvavo, a nepretenciozno.

Junaki oz. žrtve Zelene sobe so člani punk benda Ain't Rights, ki ima svoja načela: ne pojavljajo se na internetu in družabnih omrežjih, ker se s tem izgubi nujno potrebna surova energija. Slišite jih lahko le na odru in takrat nočejo, da se jih snema. A s svojo alternativo težko shajajo, denarja imajo komaj za preživetje, bencin morajo krasti, zato se napotijo v neko oregonsko vukojebino. Tam jih sicer čaka več denarja, a njihova publika so neonaciji. Ko po koncertu že počasi pospravljajo opremo in kasirajo keš, v zeleni sobi oz. po domače bekstejdžu po nesreči naletijo na člane kluba, na tleh poleg njih pa leži mrtva ženska.

Zelena soba tako naredi to, kar dostikrat naredi horor: vzame neko željo/mnenje glavnih junakov in jo groteskno in pokvečeno uresniči. Hoteli ste biti surovi - evo vam pravo surovost. Hoteli ste biti divji - evo vam pravo divjino. Upirate se tehnologiji - evo vam pekel, kjer bo vaša prva želja to, da bi dobili v roke telefon. Kaznuje njihovo alternativnost, a jo obenem utrjuje; tehnologija namreč je izvir zla: če ne bi morali po telefon, ki se je polnil v zeleni sobi, bi srečno odšli, obenem pa je prav delujoč telefon tisto, kar si najbolj krvavo želijo, ko so ujeti.

Zelena soba si od hororjev sposoja marsikak prijem. Skupnost kmetavzarjev zamenja skupnost neonacijev, ki pa jih ne vodi nek skrivnostni okultist ali pa nek seksualno stravmatizirani pobezljanec, ampak trezni in pragmatični Patrick Stewart, ki skakajoče nacije v svojem klubu opozarja: "Mi nismo žur (večpomenski 'party'), mi smo gibanje!" Njegova racionalnost in ozadje delovanja kluba, pranje denarja in dilanje drog, pa s svojo realnostjo onemogočata razvoj za horor tako značilnega občutka neprijetnega, neznanega in tesnobnega oz. unheimliche.

V tej napetosti se med punkerji in naciji stalno nekaj izmenjuje oz. nekaj stalno kroži med njimi, pa naj bodo to predmeti, pobuda ali pa osvojeni teritorij. In nobena poteza, ki se za »naše« punkse izteče slabo, ni za njih brez vrednosti ter obratno. Celo v poskusu pobega, v katerem enega od njih razcefra rotvajler, se lahko naučijo česa pametnega, kar jim bo služilo pri nadaljni strategiji. Prav te dvojnosti zmage/poraza bistveno pripomorejo k dinamičnosti.

Če Zelena soba kaj res zna, potem je to stalno trilersko držanje napetosti. Kar je posledica dveh dejstev: prvič, svoje napravi marketing oz. napoved, ki zagotavlja, da gre za najbolj hard-core film Liffa, in drugič, tudi film sam začne kmalu kazati, da zna uresničiti to, kar od njega pričakujemo, a se hkrati tega bojimo. Saulnier nas zastraši, potem pa nas pusti viseti v stalnem pričakovanju, ki ustvarja napetost: ne le, kaj se bo zgodilo, ampak predvsem, kaj bomo morali videti. Kako daleč bo šlo nasilje? Zelena soba nas straši nas s slutnjo fizične pohabe, s slutnjo gravža. Ve, koliko in kdaj nas dražiti, kako nas držati v pričakovanju, ne da bi nas preitrano nategoval s klišeji.

Na koncu pa moramo vendar žalostno ugotoviti, da gre letos za eno bolj šibkih in manj zapomnljivih Ekstravaganc zadnjih let. Bomo pa v prihodnosti pozorni na režiserja Zelene sobe Jeremyja Saulnierja, ki je že drugo leto zapored predstavlja enega boljših filmov ene najbolj specifičnih sekcij festivala.