SOPHIE: Product & DANNY L HARLE: Broken Flowers

Numbers., 2015 & PC Music/Columbia, 2015

"Old music is not as good as it used to be!"

▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬ஜ۩۞۩ஜ▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬
                  Who's listening to this in 2015?
▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬ஜ۩۞۩ஜ▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬

V zobeh imamo izdelka dveh britanskih producentov relativno mlade garde. Pod enega se podpisuje Samuel Long aka SOPHIE, pod drugega Daniel Eisner Harle, umetniško Danny L Harle. Sophiejev izdelek je to, kar pravi da je - Product –, in to v več smislih, do tja še pridemo. Med drugim se prodaja kot album. Lahko bi argumentirali, da to ni, saj gre v veliki meri za nabor že izdanih singlov, s katerimi Sophie taktično počasi, a vztrajno dráži že od leta 2013. A če se ozremo v zgodovino, k izvorom "albuma", lahko zagovarjamo, da gre pri Productu v bistvu vseeno za to, torej kolekcijo sorodnih krajših kosov, četudi jih je samo osem in so nekateri izšli že prej. Da je pri Dannyjevem izdelku na delu podobne sorte model, razkriva že naslovni komad njegovega EP-ja Broken Flowers. Ta je zgolj skrajšana remontaža Harlovega prvega uradnega, istoimenskega singla, prav tako izdanega že leta 2013. Pri tem vsi Dannyjevi dosedanji izdelki to na neki način tudi niso. Njegova matična D.I.Y. založba PC Music namreč za zdaj ostaja zvesta zgolj računalniškim formatom. Tega ni spremenilo niti dejstvo, da je EP Broken Flowers celo prvi produkt njihovega novonastalega partnerstva s titanom Columbio. Na mestu je vprašanje, kaj tu počne "industrija"? V tem primeru zaenkrat kaže, da nič več kot to, da bolj ali manj nemo podpira ta poskus pohoda v širšo javnost. Ali govorimo o ekonomiji? Tudi če, zelo verjetno še ne o posebej veliki.

Morda je to ena od bistvenih razlik med ploščama. Sophie je namreč izdajo zastavil relativno na veliko. In predmetno. Njegov album je izšel v različnih oblikah na skorajda vseh možnih nosilcih zvoka. Najbolj ekstravagantna paketna ponudba je vključevala celo neglasbeni silikonski produkt, ki kani še nekaj časa pri življenju ohranjati Sophiejevo kontroverznost v zvezi s #identiteta, #spol, #apropriacija. V oziru "produktizacije" pa tudi sicer sta ravni Samuelovega profesionalizma in fokusa že od prvih izdaj pod imenom Sophie pod okriljem podzemne založbe Numbers. na skorajda neprimerljivo višjem, resnejšem nivoju. Zaradi tega lahko na Sophieja upravičeno gledamo kot na že usidrano in samostojno entiteto na glasbenem trgu. Medtem Dannyja L Harla za zdaj težko razumemo onstran PC Music kolektiva ustvarjalcev in njihove večplastne entitete. A če slednjo vsaj za trenutek priznamo in upoštevamo kot kolektivno, ima najmanj posredno tudi Danny na marsikaterem področju še kako smele plane, primerljive s Sophiejevimi.

Temu lahko dodamo zlasti sorodnost glasb pa tudi bivanjsko zasidranost samih vpletenih, in tako ne čudi, da so se ti v preteklih letih med seboj že spoznali in sodelovali oziroma še sodelujejo. Ne nujno zgolj na glasbenem področju. Omembe vreden je skupinski projekt QT, ki so ga lani zakuhali Sophie, A. G. Cook - domneven veleum založbe PC Music - in ameriška umetnica Hayden Dunham. Šlo naj bi za vzpostavitev novega brenda energijske pijače. Skoraj izključno internetno "marketinško kampanjo" je ob obilici kičastih in napol virtualnih podob spremljal hit single Hey QT, v računalniškem formatu izdan pri alter velikanki XL. Nenazadnje je vse skupaj ovekovečil celo butični dogodek. Stvar se je torej tudi materializirala in s tem razblinila dvome o njeni popolni izmišljenosti in virtualnosti. Hkrati je večplastno orkestrirana akcija najbrž ciljala na tipanje prostorov med virtualnim in dejanskim ... javnim? Trgom? Ponovno govorimo o ekonomiji? Najverjetneje, ampak ne o neposrednem biznisu. O potegavščini? Mogoče, v omejenem obsegu. Ali lahko tu govorimo tudi o izmuzljivosti sodobnih medijskih #identiteta?

Danny podobno kot Sophie in A. G. Cook z lastnim, vedno bolj izpiljenim (pop) glasbenim izrazom širi bazo poslušalcev in počasi veča svojo diskografijo predvsem singlov, remiksov in produkcij za ustvarjalce, ki pretežno, a ne izključno gravitirajo k polju sodobne popularne glasbe. Kljub temu, da tako v glasbenem kot siceršnjem pogledu velja za enega zmernejših članov kolektiva PC Music, je v kontekstu neke splošne, kakopak predvsem virtualne prezence celotnega PC Music fazona povsem enako pomemben člen te brbotajoče sestavljanke. Tako ali drugače je del slednje postal tudi Sophie, ne glede na to, da ima kot samostalen posameznik za seboj še posebej izstopajoč vpad na glasbeni zemljevid. In ne glede na to, da se večina omenjanega dogajanja konec koncev odvija itak samo na internetih.

Kot rečeno Sophieja in Dannyja druži še precejšnja sorodnost njunih glasb. Bržkone si delita tudi naklonjenost do določenih tipov muzik, ki so ali ju še vedno navdihujejo pri delu. Zdi se, da so to muzike, ki vsaj na evropskih tleh ta čas niso med najbolj priljubljenimi ali pa sploh (še) niso doživele širše prepoznavnosti. Mogoče je to razlog, zakaj je za zahod nekoliko manj pomembna dvostranska povezava med PC Music in Sophiejem ter Daljnim vzhodom. Pri tem merim tako na tip glasbe – ekstatično naphan in posladkan sint-dance-pop, ki v svojih mnogih derivatih tistim koncem ni tuj, – kot na dejstvo, da si PC krogi tam ustvarjajo glasbeni kredo in pletejo vezi sodelovanja. Je na tej točki vredno na plano privleči online že prilično prežvečen pojem "kulturna apropriacija"? Glasbene in estetske reference vsekakor vodijo na Daljni vzhod. A zgodovinsko gledano je slišati in videti tudi oziranje k eurodancu, aktualne povezave pa bolj ali manj neposredno vodijo do francoskega elektra (v primeru slednjega komada še do #baltimoreclub #apropriacija), popa ter celo množičnega in kontroverznega sodobnega fenomena EDM-a. Če v povezavi s slednjim odmislimo ekonomsko-kulturni referencialni okvir – Monster, Red Bull etc. -, si upam trditi, da je PC-kompaniji prej do re-iteracije temeljnega prostorskega in telesnega momenta EDM-a kot glasbe kot do ironične dekonstrukcije EDM-a kot fenomena. Pa pop-kulturne implikacije? Po vsem navedenem lahko večnivojsko izpostavljanje radikalnega DNK-ja glasbe z lestvic postavimo v marsikatero perspektivo.

Sicer si lahko upamo misliti, da gre pri vsem skupaj praktično samo za neke vrste ironijo. A kot prvo, ne kaže, da Sophie, Danny L Harle et co. v tem, kar počno, ne bi iskreno uživali. Dejstvo, da na področju proizvajanja svežega, igrivega in izpiljenega zvoka trenutno kotirajo kar visoko v glasbeni verigi, je upravičeno in ne more biti samo posledica gole preračunljivosti. Sledite povezavi in preverite zvokce z lebdenjem naokoli s kurzorjem, hudi so (pa še zabavno je). Poleg tega so nekateri izmed njih formalno glasbeno bolj vrhunsko izšolani od velike večine producentskih akterjev v sodobnih proizvodnjah popularne in podzemne glasbe. To jim znotraj "industrije" že domala ves čas zagotavlja specifičen in privilegiran položaj. Po eni strani so skoraj na pop vrhu, po drugi istočasno praktično v čisti obskuri alternative. Vrh tega njihova umetniška vizija pokriva tako polje podob kot izpodrivanja zraka. V povezavi s tem bi lahko spregovorili o sodobnih načinih uživanja glasb. Lahko bi govorili tudi o tem, da nekateri komadi iz njihovega shticka zrak zelo ritmično izpodrivajo brez uporabe zgodovinsko gledano najbolj trdovratnih elementov popularne in klubske glasbe - t. i. kicka, snarea in hata. A pojdimo raje nazaj v post-nekaj virtualno-realno, ki si prilašča svoj prostor in živi svoj čas.

Ob milo rečeno “specifičnem zvoku”, zavestno in nezavedno izziva(l)nih polemikah in obilici post-matematik je zainteresirani del kritiške srenje – tudi RŠ – v dobrem in slabem razdeljen. Razdeljena je tudi zainteresirana, seveda praktično izključno internetna javnost. [Zelo me veseli, da po dokaze o tem ni treba daleč - shout-out komentatorjem spodaj! :P] Sumo vseh ocen še naprej solidno povzema lanskoletni Adyryjev komentar na Discogsih: "Detonation of this bomb - called bubblegum bass - is imminent, and it will be a great succes or even greater disaster." Mimogrede, bubblegum bass zna med tem biti že passé. A ob vse pogostejšem, zaenkrat še vedno neizbežnem, klasičnem živem nastopanju se zdi, da PC-duh kljub totalni internetiziranosti in zlasti iz tega izhajajoči polemičnosti na več nivojih brez povratka uhaja iz virtualne steklenice.

Kar zadeva producentsko potenco, je Sophie navidez že ves čas v rahli prednosti. Njegove do potankosti izdelane stvaritve imajo malodane objektivno dovolj svežega, sladkega in trdega mika, da so požele upravičeno veliko pozornosti ustvarjalcev, ljubiteljev in neljubiteljev po svetu. Njihova raznolikost in kratek meter pa sta se izkazala tudi kot dodana vrednost pri lovljenju naključnih "ADD ušes" in oglaševalcev. Danny je med tem uradno v jedru najaktualnejše PC Music paradigme. Glasbena osišča so v osnovi podobna Sophiejevim: debel in nabrit sintbas, spevne, pogosto v višje registre navite in minimalistične vokalne linije, genetsko zinženirane sintpop melodije in plejada različnih vpadljivih sintetičnih zvokov, mestoma priteranih celo do hrupa. Slabih petnajst minut Dannyjevega EP-ja Broken Flowers deluje kot PC utrinek štirih variacij na temo, med katerimi zaključna Awake for Hours ponuja tako nekaj ekstaze kot okus po katarzi. No, razen če slednje ne vznikne že prej - na primer od golega studa. Glede na raznolikost Harlovega dosedajšnjega dela pričujoči EP-jevski format sicer deluje kar malo omejujoč. Na drugi strani je Sophie s potratnim manevrom pravkar izdal svoj "best of", kar je praktično vsa muzika, ki jo je doslej delil s svetom kot solo izvajalec. Kljub fizičnosti oziroma produktizaciji pa pomemben milje v obeh primerih ostaja post-nekaj in predvsem "marsikaj-to-be" svet hkratnega virtualnega in realnega. Napovedovanja, ugibanja, pričakovanja in upanja so odveč. Če si sposodim in parafraziram besede domače umetnice mlajše garde, Muzikačaka, je zdaj prej na mestu vprašanje, ali zmoremo konzumirat?