Pred davnimi časi, v galaksiji daleč, daleč stran

Nazaj je, po dobrih desetih letih. Prequelu končno sledi še sequel najbolj znane blockbusterske znanstveno fantastično fantazijske filmske franšiže. Stari in novi obrazi se fijakajo po puščavskih sipinah in vojskujejo med zvezdami.

Luke Skywalker je izginil. Imperialni novi red lomasti po galaksiji. Edino upanje odpora je iskanje starega Jedi majstra. Han Solo in Chewbacca v spregi z novima tamladima spet rešujeta galaksijo. Žlehtni temni vitez s fašističnim generalom in velikim vodjo počenja vse, da jim to ne bi uspelo.

Kaj je torej novega na vojnozvezdni fronti? Je film vreden predhodnikov? Starejših in novejših. So slednji vredni najmlajšega? Je film dober ali slab? Je vsaj gledljiv? Koliko so zajebali, če so sploh kaj zajebali? Kako živa je Sila? Hm...

Hja, Star Wars ali po naše Vojna zvezd je pač kulturni oz. popkulturni fenomen. Ne gre samo za milijarde denarjev in oboževalcev, Lucasova idejna platforma je postala zasnova celemu nizu nadaljnih ustvarjalnih praks, od risank do stripov, od literature do računalniških iger. Nekatere izmed naštetih po kvaliteti, globini in izvedbi presegajo same filme, ki roko na srce niso bohvekako domiselni, niti domišljijski. Malo new agea, dualizma dobrega in zlega, kvazimitologij in ojdipalne melodrame v zloščenem kostumu nekih futuristično galaktičnih predsodkov.

Pa dobro, ne bomo se zdaj na ubogo sago spravljali s svojimi zahtevki po nekakšni umetnosti, gre pač za zabavljaškega industrialnega giganta, ki, naj si že mislimo o njem, kar želimo, funkcionira, podobno kot je to z ideologijo. Dejansko je tako močna, mogočna blagovna znamka, ustvarjalno marketinški pojem, filmska ikona in sploh eden vrhuncev hollywoodskega triumfa, da ob uradni licenci niti ni bistveno, kaj vanjo zapakiraš. Kakor je namočen v majonezo ali kečap dober sam drek, tako lahko pod firmo Star Wars izdajaš eno samo sranje, pa ne boš dosti sfalil.

Povejmo še kakšno o konkretnem filmu, epizodi sedem z naslovom The Force Awakens oz. Sila se prebuja. Ne bi rekel, da se kaj bistveno razlikuje od vseh ostalih. Zgodbovno imamo heroje na svetli strani, ponavadi pritepence iz socialnega podna, ki uresničujejo in slejkoprej uresničijo svoj ameriški, pardon, zvezdni sen. Njihove avanture sestojijo nekako iz tega, da je treba nekaj, artefakt, kos zemljevida, sporočilo, prenesti iz točke a v točko b, kar jim oni taporedni na temni strani skušajo na vso moč preprečit. Kar jim žal, takšna je pač žanrska forma, nikoli ne rata.

No, iz teh potepanj od a do b in nekaterimi vmesnimi silnimi prebliski na kot nekaj več sestoji pravzaprav vsa filmova naratologija. Brzenje po tleh in zraku, akrobacije, virtuozno pilotiranje, vseskozi z dobro znano in na moč osladno Williamsovo muzikalno podlago. Dalje duhovičenje in neprestane hecne forice, prazno kolebanje in oni lažni akcijski suspenz, katerega iztek je itak znan vnaprej.

Plus nostalgija, ah, želja po sladkem v tihih časih žalovanja, ko se vnovič snideta Harrison Ford in Carrie Fisher. Ali close up v ksiht Marka Hamila. Še dobro, ker se mi tile tanovi bolj ali manj zdijo takšni antifrisi, tj. nič kaj karakterni in življenjski niso, pač evo nas, tu smo se znašli v neki sceni, gremo izcimit, kar se da. In akcija, Sila, Sithi, Jediji, Millenium Falcon, smešni droidi, stormtroopreji, žarometi, kabum, sek sek, gremo. Kratkočasje za v sredo zvečer.

Kar pa, kot rečeno, ni bistveno. Bistvena je čista in vsezaobjemajoča praznina Star Wars fetiša. Najemocionalnejši, najmočnejši, najganljivejši moment celega filma je uvodna minuta. Modri napis. Velik rumeni izpis. Muzika. V vesolje izginjajoč tekst. Že če ga greš malce pozorneje brati, začenja razvodenevat. Vojna zvezd je pač ena tistih velikih branž, ki nas je kulturno zafiksala. Njena eksistenca ima prednost pred esenco.

Za konec pa morda še malo radijske, kar radio študentske nostalgije. Pred mnogimi leti na isti frekvenci je etrila recenzija primerljivega, čeprav manj bombastičnega filmskega spektakla, namreč Matrica Revolucija. Takrat so menda producenti zelo strogo hoteli nekaj skrivat zgodbo in to zahtevali tudi od recenzentov, da ja ne bi oboževalcem vnaprej skvarili izkustva. Seveda je bil zadnji stavek dotične recenzije sledeč – Neo in Trinity na koncu umreta. Zakaj ne bi te Sile kontinuitete nadaljevali. Malce žleht, a saj tudi filmska industrija ni čisto nedolžna. Zatorej – v Vojni zvezd številka sedem na koncu umre Han Solo.