Ewok: No Time

Kapa, 2013

V luči glasbenih trendov, ki so zaznamovali prejšnje desetletje, bi ob prvencu domačega tria Ewok lahko zavzdihnili, da nove smernice v Podalpje še vedno prihajajo z nekajletno zamudo. Prvo referenco za precej retro obarvan spoj elektronskega in rockovskega izraza zasedbe bi namreč lahko denimo našli pri LCD Soundsystem, ki so pred desetimi leti popularizirali vsesplošno opevani revival new wava in post-punka. Po drugi strani se ta pojav še zdaleč ni izpel in si danes pot naprej utira skozi raznotere priljubljene, pa tudi kritiško cenjene izpeljanke. Spomnimo se le, kakšen val žalosti je pred dvema letoma sprožila napoved samoukinitve s strani Jamesa Murphyja in njegovih sodelavcev. No, kljub sorodnim izhodiščem pa izraz zasedbe Ewok ni le preprosta kopija uspešne formule, ki so jo zakuhali Newyorčani. Resda na prvi posluh plovejo na zapuščini istih muzik iz polpretekle zgodovine, toda domači trio ta nabor različnih vplivov razširi in kar je še bolj pomembno – v posodobljen kontekst jih postavi skozi lastne glasbene izkušnje. 

Teh izkušenj, predvsem tistih ustvarjalnih, trojici ne manjka, saj gre za preverjene in dobro znane glasbenike. Klaviaturista Miha Šajino poznamo iz zasedbe Moveknowledgement, vokalista Milana Jerkića iz zasedbe Intimn Frizurn, Luko Kuharja pa smo med drugim spoznali tudi kot bobnarja zasedbe Na lepem prijazni. A naj vas ta imena, ki so sicer pustila vsaka svoj pečat na domači glasbeni sceni, ne zavedejo. Tu in tam se sicer razumljivo pojavi kakšna podobnost, toda Ewok za vse tri glasbenike pomeni precejšen odmik od izrazov, ki so jih gojili in jih še gojijo v svojih drugih zasedbah. Te njihove pretekle izkušnje se zrcalijo predvsem ali pa najprej skozi delovanje oziroma strategijo benda. Če novi bendi za polnooktanski zagon in piljenje idej običajno potrebujejo razmeroma dolgo spoznavno obdobje, so se za zasedbo Ewok stvari dogajale zelo hitro. Formirali so se šele pred kakšnim letom, v tem času oddelali kopico koncertov, sedaj pa je luč dneva ugledal še prvenec, ki potrjuje, da gre za več kot morebiten stranski ali pa mimobežen projekt. Kljub hitremu začetku zgovorno naslovljena plošča 'No Time' namreč ponudi deset dodelanih in dobro premišljenih skladb, med njimi tudi takih, ki so se s svojim takojšnim apilom in spevnostjo že usidrale v ušesa sledilcev domače klubske scene. 

Ob omembi imena Ewok se skoraj praviloma pojavljata pridevnika elektronski in rockovski, ki sta sicer povsem upravičena, toda hkrati tudi nekoliko zavajajoča. Rockovska podoba njihovega izraza v polni podobi namreč zaživi predvsem v koncertnem kontekstu, medtem ko se plošča precej bolj opira na elektronsko podstat. Temu najprej botruje ritmika, v kateri se sled med elektronskim in akustičnim pristopom pogosto izgubi. V nekaterih skladbah ta sinteza resda postane všečna, toda kljub vsemu se ne da povsem izogniti vtisu, da so njen potencial v preteklosti že izčrpali New Order in njihovi sodobniki. Stvari postanejo mnogo bolj zanimive takrat, ko Ewok ritmiko bolj jasno in oprijemljivo postavijo bodisi na eno bodisi drugo stran ali še raje takrat, ko pobudo izmenično narekuje enkrat akustična, drugič elektronska ritmika. Glasba takrat postane bolj dinamična, pa naj si bo to skozi prizmo posamezne skladbe ali albuma kot zaokrožene celote. Rdečo nit albumu namreč vselej narekuje plesen drajv, včasih underworldovsko epski, drugič punkovsko oster, tretjič popoidno igriv. No, če ritmika pusti precej mešane občutke, pa se Ewok izvrstno znajde v zvočno pisanih, razgibanih melodičnih linijah. Te na eni strani navdih črpajo v sint-disku iz zgodnjih osemdesetih, na drugi strani v sodobnih elektronskih muzikah, še raje pa v plesnih muzikah, ki so zaznamovale vmesno, tridesetletno obdobje. Zvočno podobo in plesen karakter skladb zaokroži Jerkić, ki svojo vlogo bolj kot sporočilnosti besedil podredi narekovanju razpoloženja. Ko njegov glas lebdi, se glasba znajde v (pop)rejverski vročici. Z rapersko odrezavostjo intenzivira punkovski moment. S šaljivostjo pa igrivost tistih bolj popoidno obarvanih skladb. Te so hkrati tudi tiste, kjer se trojec znajde v najbolj prepričljivi, izvirni podobi, in verjetno ni naključje, da so si za prvi singel izbrali prav zafrkantski komad 'Mr. Pacman', ki je upravičeno že postal hit. V luči domače glasbene ponudbe je 'No Time' nedvomno plošča, ki potrdi, da se tukajšnji bendi v zadnjih letih vse bolj spogledujejo z aktualnimi svetovnimi trendi. Da bi stopili v enakovreden korak z njimi, pa bi Ewok morali narediti še korak naprej, tja, kjer že stojijo takrat, ko so na odru.