... in nazaj k desnici
Del RŠ-eve tolpe je v zadnjem času intenzivno kritiziral prakse in diskurze sodobne levice. Kritika se je močno razširila v času migrantske krize. Predvsem je merila na tihe razredne rasizme, nedoslednosti in antiintelektualne morbidnosti humanitarne liberalne levice. Iskali smo “kančke resnice skrajne desnice” in delali prve korake na poti do razumevanja njenih volivcev. Glede na to, da liberalna levica izgublja svojo hegemonijo in da se razrašča skrajna desnica, ki v tem trenutku predstavlja neposrednejšo politično (in fizično) nevarnost, pa je morda čas, da se zopet lotimo klasičnega antifašizma in z intelektualno artilerijo, ki nam je na voljo, neusmiljeno preganjamo fašistične bedastoče.
Izpeljavo samokritike bom začel pri vprašanju empirije. V zadnjem obdobju je večkrat prišlo do očitkov liberalni levici, da naj bi prikrivala relevantnost dejstva, da so bili med posiljevalci in drugimi spolnimi napadalci na silvestrovanju v Kölnu v glavnem migranti. Če vztrajamo pri tem očitku, moramo povedati tudi, da empirija ni primarna okupacija desnice. Rasizem ni nekaj, kar bi bilo posledica predhodnega dejanja družbene skupine, na podlagi katere bi desničarji to družbeno skupino okitili z raznoraznimi esencializmi, temveč je nekaj, kar empiriji predhaja. Ni bil najprej Köln in potem rasizem, temveč obratno.
Ali če ponudimo še prepričljivejši primer: ko se je izkazalo, da je bilo pred dnevi na pustnem karnevalu v Kölnu kar nekaj prijav seksualnih napadov, je množica desničarjev začela vihteti svoje rasistične praporje, prepričana, da za napadi stojijo zgolj migranti. Ko se je izkazalo, da je na posnetku seksualnega nadlegovanja novinarke med izvajanjem televizijskega poročila v živo to počela skupina Nemcev, so se množično usule teorije zarote: ‘Vse je zaigrano, gre za delo sil Angele Merkel, ki želijo relativizirati muslimansko zlo.’ Ko so kölnski policijski uradniki sporočili, da zaporniki predstavljajo etnični prerez splošne populacije, so desničarji skočili v zrak: ‘Tudi nemška policija laže, dela po nareku zarotniške vlade Angele Merkel itd.’
Jasno se je pokazalo, da je rasizem veliko preenostavno dojemati kot posledico konkretnega individualnega dogodka tarč rasizma in da gre za pojav, ki v takih primerih šele določa interpretacijo dogodka (pa če so ga dejansko storili pripadniki te populacije ali pa ne).
S tem pa pridemo do problematike politične korektnosti, ki jo ponavadi pripisujemo levici. Skupaj z desničarji smo pogosto udrihali po njej, češ kako je do morbidnosti obsedena s politično korektnostjo. Vendar – ali niso s politično korektnostjo najbolj obsedeni ravno desničarji? Kolikokrat ste videli nacija, ki je dejal, da želi ubiti Juda preprosto zato, ker ga sovraži, ne da bi sam vedel, zakaj, ker je v navalu sle po klanju itd.? Verjetno ne dostikrat. Preden je prišlo do etničnega čiščenja Judov, so bila potrebna leta in leta propagande. Treba je bilo pokazati, kako so Judje tuji nemški kulturi, kako seksualno izkoriščajo nemške ženske (sic!) itd. In še potem ko se je etnično čiščenje dogajalo, zanj večina Nemcev ni vedela. Mar ne gre pri tem za politično korektnost? In ta desničarska politična korektnost je množično prisotna tudi v trenutni situaciji: ‘Ne gre za to, da smo do muslimanov rasisti, gre za to, da se oni preprosto ne skladajo z našimi normami, da imajo tujo kulturo, grdo ravnajo z ženskami itd.’
V želji po vrnitvi k osnovni empiriji, ki naj bi jo liberalna levica namerno zanemarjala, pa je večkrat prišlo ravno do vulgarnega empirizma, ki si ga teoretska levica ne bi smela privoščiti. Ta vulgarni empirizem je podoben tistemu, ki so se ga lotevali desničarji po silvestrskih napadih v Kölnu. Vsi, od Žižka naprej, so za samoumevno privzeli mišljenje, da so islamske kulture inherentno nagnjene k poniževanju žensk in da imajo inherentne civilizacijske deficite. Žižek, denimo, se nikoli ni vprašal, ali mogoče podlega preprosti nerazgledanosti. Še več, ali njegove izpeljave ne temeljijo na eksplicitnih fašističnih neumnostih. Zanašal se je na vulgarno empirijo ravno v trenutkih, ko je to empirijo kritiziral. Zatrjeval je, da pri analizi ideologije ne smemo biti empiristi, ampak, ampak … Kaj drugega kot empirist in to empirist na najbolj prvo žogo je bil sam, ko je islamu pripisoval omenjene deficite.
Pri vseh teh empiričnih zablodah se zdi, da je za resno levico, ki poskuša z dejanskim političnim interveniranjem v situacijo, nastopil čas, ko najbolj resno politično dejanje predstavlja vrnitev k preprostemu klasičnemu antifašizmu. Z nekaj preprostimi statistikami in realnimi kulturnimi uvidi je mogoče skrajno desnico povoziti na njenem terenu.
Ali število posilstev na Švedskem korelira z odstotkom muslimanov v državi? Očitno ne, saj je v Franciji manj posilstev in procentualno več muslimanov, poleg tega pa je več posilstev kot na Švedskem v ZDA in v Južni Afriki, kjer je odstotek muslimanske populacije zanemarljiv. Ste vedeli, da je kriminalno stanje na Švedskem takšno, kot je, ker ima Švedska upravičeno veliko širšo definicijo posilstva kot pravni sistemi drugih držav? Ali pa ste vedeli, da so 95 % terorističnih dejanj med letoma 1980 in 2005 v ZDA izvedli nemuslimani? Ali ste vedeli, da je v Iranu okoli 600 cerkva? Pa to, da je obrezovanje deklic praksa centralnoafriških držav, ki imajo približno enako število kristjanov kot muslimanov, in da obrezovanje izvajajo tudi krščanske skupnosti? Ste vedeli, da v Mjanmaru budisti, vključno z budističnimi menihi, po miroljubnosti domnevno esencialno nasprotni pol muslimanov, izvajajo genocide nad muslimani?
Teoretska levica, ki je postala v zadnjem obdobju rahlo elitistična, se mora ponižati in preprosto brezkompromisno preverjati osnovno resničnost svojih predpostavk. In se polotiti desnice na njenem terenu, kar je nedavno zagovarjal N’toko, ki ga je v tem kritiziral radijski kolega Jan. N’toko zapiše: “Zoper njihovo govorico se bomo morali začeti boriti enako vztrajno, potrpežljivo in marljivo kot Primc za svojo agendo.”
Zagotovo enega najmračnejših momentov v zgodovini publicizma predstavlja nacistični propagandni časopis Der Stürmer. Bil je medijsko mesto, v katerem se je neprestano reproduciral antisemitski diskurz, ki temelji na nekaj predpostavkah, zelo podobnih tistim, na katerih temelji današnji antiislamski diskurz. Šlo je za vztrajno manipulacijo z informacijami, ki so se osredotočale na ključne prijeme, kot sta zlonamerna in napačna interpretacija Tore ter dokazovanje seksualnega izkoriščanja domnevno avtohtonih žensk s strani Judov. Oba sta težila k cilju vzpostavitve splošnega prepričanja, da Judje pripadajo usodno zunanji, škodljivi kulturi. Omenjeni propagandi je to tudi uspelo. V poznem tretjem rajhu so bili tudi omikani ljudje, ki so sicer nasprotovali vulgarnosti Stürmerjeve propagande, prepričani v to ključno predpostavko o zunanjosti judovske kulture.
Mar ni predpostavke, da so muslimani zunanji evropski kulturi, privzela tudi antiliberalna levica? In mar niso pisci, kot je N’toko, pravzaprav zadnji branik pred tem brez dvoma fašističnim prepričanjem, ki ga privzema teoretska levica, začenši z Žižkom, ki očitno postaja heroj Reporterja? Glede na radikalno protislovje, v katerega se je ta levica zapletla, si ne zasluži vzvišene pozicije v odnosu do liberalcev. Širitev te agende je mogoče zaustaviti samo s potrpežljivim naporom, ki ga omenja N’toko. Če je Stürmerju uspelo s svojimi manipulacijami pomembno pripomoči k medijski hegemoniji v tretjem rajhu, je tak podvig danes znatno otežen zaradi vsesplošne prisotnosti informacij.
V tridesetih ni bilo interneta in kabelske televizije, ki sta znatno pripomogla k enakopravnejšemu medijskemu spopadu. Če so problem spletni komentarji, zakaj se na področju spletnih komentarjev ne organizira tudi levica in se spusti v brezkompromisno rušenje vulgarnih desničarskih prepričanj? To ne bi smelo biti preveč težko, kajne? Vprašanje, zakaj se prostor tvorjenja nekakšne podtalne hegemonije prepušča desnici, pa je znatno povezano z liberalnim elitizmom. V trenutku, ko bodo liberalci, ki imajo v rokah del medijske mašinerije, opustili svoj gnus do spletnih komentarjev in se začeli organizirano udeleževati razprav pod novicami in na forumih, bo tudi prostor tega podtalnega fašističnega vrenja spremenil svojo podobo.
Namreč, hegemonija v spletnih komentarjih se ustvarja ravno na samoopravičujoči desničarski prepričanosti, da gre za deprivilegiran prostor, h kateremu se zatekajo, ker nimajo glasu v vodilnih levičarskih časopisih. Ta točka, na kateri se anonimneži počutijo zatirani, je lahko tudi točka preobrata, če bo meja med profanim svetom anonimnosti in svetim svetom uradnega, neanonimnega časopisja padla.
N’toko izhaja iz pravilnih predpostavk, ki pa jih je treba potegniti do njihove konsekvence. Vsi navdušenci nad N’tokovim pisanjem naj se spustijo v komentatorski boj in s tem zavzamejo ključno strateško točko tega poljavnega prostora … Z informiranostjo, ki jo imajo ti bralci in ki brez dvoma presega informiranost povprečnega desničarskega propagandista, bodo zagotovo dominirali. S tem bi dosegli ključni prispevek: medtem ko zaradi enotnosti svojih prepričanj v spletnih komentarjih komentatorji postajajo vedno bolj prepričani, da ta enotnost odraža realno stanje, bi z vdorom nasprotnih prepričanj to demagoško izjemno plodno prepričanje v trenutku poniknilo, kar bi za seboj potegnilo vzročno verigo upada skrajno desničarskega samozavedanja. Kljub temu da imamo vse vzvode za interveniranje v pulzirajoče jedro demagogije, teh priložnosti ne izkoristimo. Kar je politično porazno. Facebook v svoji transparentnosti pri tem predstavlja nekaj veliko bolj neznatnega od sfere anonimnega komentiranja.
Ob tem je bil poudarjen tavtološki pesimizem tako levice kot desnice, ki izhaja iz določenega političnega krča. Če nam desnica ves čas zagotavlja, da se bliža konec sveta, kakršnega poznamo, in to zaradi vdora alienske kulture v menda homogeno našo kulturo, nam levica ves čas zagotavlja, da se bližajo novi pogromi in novi genocidi na evropskih tleh – očitno nad muslimani. Sume desnice potrdi vsakič novo dejansko ali izmišljeno kriminalno dejanje kakšnega migranta. Sume levice pa potrdijo posamezna sovražna dejanja proti migrantom. Tako nas reporterski nebodijihtreba ali kolumnistični glasovi generacije nebodijihtreba ves čas bombardirajo s svojim samozavestnim tavtološkim teleologizmom, pri čemer se komplementarno dopolnjujejo tako, da strukturno prispevajo k samouresničevanju svojih prerokb.
Omenjena empirična ozaveščenost pa lahko pripomore tudi k določenim teoretskim razjasnitvam pri tem, kar sem poimenoval teoretska levica. Na tem področju je opaziti porast težnje po demarkaciji političnega od teoretskega, ki se utemeljuje na demarkaciji moralnega od teoretskega. Pogosto se takšno demarkiranje sklicuje na Althusserjevo demarkacijo med teorijo in ideologijo.
Pri tem pa se pozablja kompleksnost njegove demarkacije, kakor je izvedena v Filozofiji in spontani filozofiji znanstvenikov. Namreč – Althusserjeva stava je, da je mogoče demarkacijo med teorijo in ideologijo izvesti samo z določene politične pozicije. H koherenci te stave pa prispeva nova demarkacijska črta, namreč med moralo in politiko, ki poteka med avguštinsko razumljeno pravičnostjo in marksistično razumljeno pravilnostjo politične pozicije. Althusser je ob vsej svoji antiteleološkosti in protežiranju teorije vselej trdil, da pravilna politična drža obstaja, še več, pravilna politična drža, to je pravilna umestitev znotraj razrednega boja, je ključni pogoj pravilne teoretske drže.
Ugotoviti je mogoče tudi, da je bila empirija v tekstih s teoretsko podlago v zadnjem obdobju pogosto zamenjevana za družbene odnose. Tako je na podlagi neke – slabo selekcionirane in kategorizirane – empirije prihajalo do kritike lažne zavesti, ki naj bi jo v desnici videla liberalna levica. Kapitalistični fetišizmi in mistifikacije, ki izhajajo iz na realnih odnosih utemeljeni napaki v percepciji družbenih razmerij, vsekakor ne pomenijo že sprejetja dejstva, da je neka družbena skupina empirično nagnjena k posiljevanju. To politično prej pomeni, kakor sem utemeljeval, prestop na stran fašizma, teoretsko pa zdrs na neteorijo in raven epistemologije povprečnega desničarskega spletnega komentarja.
Tako se bolj kot kdajkoli v zadnjem času kaže, da mora teoretska levica premisliti lastna izhodišča in sestopiti z elitistične pozicije, ki se je je v zadnjem času navzela. Res je, da ima slovenska levica na relaciji ZL-Mladina-kolumnizem zgodovino in sedanjost posebnih patologij, da simbolno okrutno obračunava z notranjo kritiko in se utemeljuje na agresivni in antiintelektualni ambicioznosti ljubljanskega jetseta, a v tem primeru večjo napako počnemo njeni kritiki.
Problem pohoda skrajne desnice je globalen in presega omenjene lokalne patologije. Gre za največji razmah fašizma v času naših življenj. Pri tem pa je mogoče reči, da omenjena levica predstavlja zadnji branik pred hegemonizacijo s strani radikalne desnice. Treba se je prestaviti iz ene politične kategorije v drugo, zamrzniti boj proti etablirani domači levici in z njo politično sodelovati v ta hip primarnem projektu. Projektu, ki morda odloča o možnosti političnega delovanja in življenju celotnih družbenih skupin v bližnji prihodnosti. Sodelovati kritično, vendar ne dismisivno, ampak solidarno, kot je le mogoče.
Za konec še nekaj besed s pozicije muslimana. Navedel bom nekaj svojih izkušenj, zgolj zato, da se izognem banalnosti aktivistične viktimizacije, ki bi mi očitala neavtentičnost izkušnje muslimana zaradi slovanske etnične pripadnosti, bele kože in zelenih oči. Nekaj iz repertoarja mojih neposrednih srečanj s fašizmom namreč vključuje sledeče …
Pri približno devetih letih mi je skupina z velikim psom grozila, da naj očetu povem, naj se nauči slovensko. Prvi dan pouka na novi osnovni šoli sem moral na zapoved učiteljice pred razredom našteti imena svojih sorodnikov in izpovedati svojo etnično pripadnost, kot na sramotilnem stebru pred razredom. Pri približno tej starosti so me preganjali starejši lokalni mulci z grožnjo, da bom “pil Alahovo kri”. Zaradi navad, ki izhajajo iz moje veroizpovedi in etnične pripadnosti, sem bil vsestransko percipiran kot oseba čudaških navad, pomanjkljive higiene itd. V srednji šoli so me sošolci resno zasliševali, če je moji materi pri kosilu dovoljeno jesti z nami. Ne nazadnje pa sem zaradi kritike knjige ženske avtorice pred kratkim doživel eksplicitno fašistični komentatorski očitek na spletni strani dotičnega radia, da kritika izhaja iz islamsko pogojene mizoginije. Očitano mi je bilo, da želim ženske avtorice polivati s kislino po obrazu ali jih menjati za breje kamele.
Torej – čeprav se nikoli ne sklicujem na osebno izkušnjo, vem, o čem govorim, in ne želim dočakati, da se me privilegiran srednjerazredni aktivist poloti z očitkom, da se samo šlepam na val politične napetosti.
Aktualni val desničarskega rasizma ni opredeljen glede na barvo kože ali etnijo – trdim, da se opredeljuje glede na veroizpoved. To se kaže vse od teze o krščansko-judovski kulturi do vandaliziranja parcele muslimanskega verskega objekta v Ljubljani in množičnega podpiranje le-tega na spletu. Muslimani, tudi če izhajajo iz različnih kulturnih ozadij, so opredeljeni kot tista zunanjost, ki grozi s kužnim vdorom. Z vidika muslimana, ki sledi razodetju, je morda najprimernejša politična opredelitev v tem trenutku sežeta v dveh točkah.
Prvič – treba se je izogniti avtoviktimizaciji. Koran je tekst, ki se znatno ukvarja z odpravljanjem identificiranja z vlogo žrtve in odpravljanjem resentimenta, ki bi iz te vloge izhajal. Koran govori o zahrbtnih napadih na muslimane, o manipulacijah z razodetjem in o pobijanju muslimanov s strani večinske skupnosti. Zapovedana je obramba, intenzivno odsvetovana pa ponotranjenje trpljenja in umik z javnega prizorišča. Drugič, islamska skupnost, ummah, je razumljena kot enotna, v vsej svoji heterogenosti. To razumem kot gesto skrajnega univerzalizma in kot čisti negativum politične subjektivnosti.
Če so muslimani kljub vsem svojim kulturnim razlikam esencializirani kot zunanjost skrajne desnice, to še ne pomeni, da je ustrezen odziv opozorilo na te razlike in posledični umik s politične scene, ki bi izhajal iz prepričanja, da se nas dogajanje ne tiče. Nasprotno, v skladu z opisano afirmativno držo je treba stopiti na politično prizorišče, negativno univerzalnost islama in esencializacijo skrajne desnice je treba razširiti na vse muslimane ter v skrajni konsekvenci na nemuslimane. V konkretnem primeru mislim na to, da se morata med muslimani zopet konsolidirati leva politična misel in praksa. Ne v intimnosti njihovih domov in skupnosti, ampak v neposrednosti splošnega javnega življenja.
Glede na to, da so islamske skupnosti trenutno ujete v popolno reprezentacijo, bodisi z leve bodisi z desne, in da te reprezentacije druga drugi postavljajo vprašanja, ki so del igre teh reprezentacij, tako polne tabujev, in zato ne morejo in ne smejo biti odgovorjena, se zdi, da je islam tabu. V brezno med obema režimoma reprezentacije bi morali stopiti muslimani sami – in s tem storiti ultimativno politično gesto.
Z njo bi vsa svoja medsebojna protislovja spravili na plano, na površino. Tabuji bi se razpustili na njej v svojih političnih protislovnostih. Razbitje politične korektnosti, ki je, kot smo videli, stvar tako desnice kot levice, se lahko zgodi na tem nivoju. Pomemben problem, ki se tu lahko odpre, je: od kod reaktivna želja številnih muslimanov (tistih, ki niso begunci) po Zahodu. Očitno je, da je upanja na uspeh v Evropi malo, da v njej predstavljajo tujek, namenjen žrtvovanju, ali sredstvo za aktivistično samoglorifikacijo, vsekakor pa sveti ali profani objekt. Mar ne gre za skrajno ponižujoči položaj? Kakšna je racionalnost te želje? Zakaj se v specifičnih delih islama dogaja represija seksualnosti … in zakaj je regulacija seksualnosti v drugih nekaj, česar ni mogoče misliti z zahodnimi vatli morale, ampak skozi prakse ‘skrbi zase’? In zakaj se lahko muslimani opredeljujejo glede svojih življenjskih praks le glede na ta merila? Zakaj se želijo sami opredeljevati glede na ta merila, zakaj musliman danes lahko obstaja le glede na pogled zahodnjaka?
Pri tem gre za vprašanja, ki se dotikajo te skupnosti same in se lahko verjetno razrešijo šele, ko bodo profilirana skozi omenjeno politično prakso. Namreč ravno ta praksa ukinja omenjeni zunanji pogled, njegove stremeče oči, odstranjuje težo identitete in odpira tisto, kar je ključni doprinos islama – protislovna enotnost univerzalizma in neidentitete. Musliman pomeni zgolj to – ‘tisti, ki je predan Bogu’. Bog pa ima 99 imen.
Svoboda narodu!
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Odličen komentar, Muanis
Z nekakšno vzvišeno nadmoralistično držo smo vnaprej izgubili bitko, pa ne glede na to za kaj se borimo.
Muanis, izvrstno! Sploh drugi del komentarja sem z zanimanjem prebrala. Hvala za odličen prispevek.
ODLIČNO!
Muanis ti si luč na koncu tunela
vse lepo in prav razen omemba Zizka. Prosim te, povej kje Zizi govori o inherentnem civilizacijskem deficitu muslimanov.
In ce je odgovor na to tisti rtv prispevek z naslovom ali se zizek obraca na desno, si prosim preberi/poslusaj se kaj drugega od naslova.
Ce obrnem ntokotove besede: zakaj vsi levicarji drkajo na "razkrinaknje Zizka".
Berno plz.
http://www.lrb.co.uk/2015/09/09/slavoj-zizek/the-non-existence-of-norway
https://samkriss.wordpress.com/2015/09/11/building-norway-a-critique-of-...
http://inthesetimes.com/article/18605/breaking-the-taboos-in-the-wake-of...
https://samkriss.wordpress.com/2015/11/17/in-defence-of-fantasy-a-furthe...
Vsi levičarji drkajo samo tebi na faco.
Naposled razumljiva, neezoterična in predvsem konstuktivna intervencija. Ki jo seveda pozdravljam, tudi vsebinsko.
Vendar gesta ni dovolj radikalna. V veliki meri ostane na ravni "elitizma", buržoazne politike, kjer se je ujela tudi antisistemska levica. Spregleda ravni onkraj diskurza, ideoloških intervencij. Na vzpon skrajne desnice je treba namreč (tudi politično) odgovoriti predvsem na dveh ravneh: 1. na ravni države, institucionalnega rasizma. In 2. na ravni izvenparlamentarne politike, na ulici, v skupnostih in na delovnem mestu (sploh, če obstajajo politični subjekti na skrajni desnici in imajo s tem vsaj potencialnost množičnosti, gibanja). Seveda je možno zares odgovoriti na obe vprašanji le na drugi ravni.
@B.Remic
"Naposled razumljiva, neezoterična in predvsem konstuktivna intervencija. Ki jo seveda pozdravljam, tudi vsebinsko."
Ker tiste, ki so bolj direktno napadale IDS/ZL so bile pa nerazumljive, ezoterične in nekonstruktivne? Zakaj letijo pohvale iz vaših vrst samo takrat, ko se kritizira vaše kritike/nasprotnike, v večini drugih situacijah pa ste tiho ali pa se kritiki na različne načine izognete? Temu se marsikje na tem planetu reče licemerstvo, Mao pa bi to okarakteriziral kot liberalno prvino. Et tu, Boštjane?
Ob branju tega palfleta se mi je iz neznanega razloga zahotelo kebaba.
Strinjam se z člankom, bi pa vseeno opozoril na nekaj... Način, kako vlade, mainstream mediji in precejšen del javnosti ravnajo z begunci ni neposredni fašizem temveč prej liberalizem, recimo v dveh glavnih oblikah:
1.) Liberalizem kot oblika vladanja in vodenja, še posebej kot je bil zamišljen v Evropi po drugi svetovni vojni. Varovanje schengena je proizvajanje svobodne cirkulacije znotraj območja schengena: "če pade schengen, pade euro" je rekel Bruselj. Za vlade in medije begunci niso "horde" temveč "reka": nek sistemski proces, ki se ga ne prepreči in se ga ne more preprečiti, temveč se ga upravlja ("menedžment"): zmanjšuje se valove, postavlja se jezove ("tehnične ovire") in usmerja tokove. Za njih begunci niso "sovražnikovi vojaki" temveč "statistika" oz. "populacija": države sprejemajo begunce in to po kvotah - gre za to, kolikšne ekonomske in družbene stroške lahko sistem prenese in ob tem ostane stabilen in upravljiv.
2.) Liberalizem kot filozofija, ideologija, diskurz. Gre za idejo človeka kot nositelja nekih univerzalnih (nevtralnih, apolitičnih) pravic, ki torej zreducirajo tega človeka na njegov obstoj. Zato liberalizem prepozna človeško vrednost v drugem ("begunci so samo ljudje, tako kot mi") ravno v tistem trenutku, ko je tisti drugi zreduciran na golo preživetje; hkrati pa se temu liberalizmu zdi drugi, če in kolikor je politično bitje, nekaj nevarnega, potecialno pošastnega in terorističnega. Liberalizmu je inherentno načelo, po katerem smo idealno gledano vsi civilisti - že po definiciji udeleženi boja le kot žrtve in od zunaj oz. proti lastni volji -, za varnost katerih pa skrbijo zgoraj omenjene menedžerske vlade. A realno gledano smo vsi potencialni teroristi, ki jih mora nadzorovati in kontrolirati ta isti varnostni aparat (npr. agencije tipa NSA in GHCQ, pa tudi kamere, policija, logistika).
Po eni strani smo samo še en del infrastrukture, ki jo je potrebno varovati. Svoboščine so pri tem tisto, kar proizvede in zagotavlja aktivnost te infrastrukture (kroženje ljudi, denarja, predmetov, izjav), kar je pač nujno za delovanje ekonomije. Politično aktivnost torej zamenja ekonomska, boje in spopade pa zamenja tekmovanje: posamezniki kot podjetniki tekmujejo med seboj na trgu in to za dosego istih namesto različnih ciljev (splošno rečeno bi naj ta cilj bil akumulacija kapitala v vseh svojih oblikah).
Hkrati je vse, kar je kritično do tega sistema v svoji praksi (torej ne samo "kritično" v smislu proizvajanja akademskega blaga in kapitala), levičarski ekstremizem in celo terorizem. Ampak ta sistem sam proizvaja in potrebuje razne krize (ekonomske, teroristične, begunske), ki jih potem upravlja in usmerja v politično dobičkonosne rezultate: več varčevanja, več nadzora in kontrole, večja homogenost in pacifikacija družbe... navsezadnje splošna ubogljivost in krotkost, in to tudi same kritike ("bodimo realistični in pragmatični", "pomislimo na zahodne vrednote").
Če je ta liberalni sistem soroden z fašizmom in ga na koncu tudi sam proizvaja, to ni toliko zaradi neke kapitalistične buržuazije, ki hoče ohraniti svoj dominantni položaj, niti toliko zaradi neke represije želje, ki potem postane reaktivna, temveč bolj zaradi biopolitične zasnove liberalizma, ki zreducira ne samo begunce temveč vse nas na apolitično življenje, s katerim se potem lahko tako ali drugače politično manipulira. To pa je tudi problem trenutnega humanitarstva, ki pomaga postavljati in upravljati zasnutke koncentracijskih taborišč (t.i. "namestitvene centre"). Bom kar citiral celoten del, ki ga Agamben na neki točki v Homo sacer posveti humanitarstvu:
"The separation between humanitarianism and politics that we are experiencing today is the extreme phase of the separation of the rights of man from the rights of the citizen. In the final analysis, however, humanitarian organizations - which today are more and more supported by international commissions - can only grasp human life in the figure of bare or sacred life, and therefore, despite themselves, maintain a secret solidarity with the very powers they ought to fight. It takes only a glance at the recent publicity campaigns to gather funds for refugees [...] to realize that here human life is exclusively considered (and there are certainly good reasons for this) as sacred life - which is to say, as life that can be killed but not sacrificed - and that only as such is it made into the object of aid and protection. The "imploring eyes" of the [refugee] child, whose photograph is shown to obtain money but who "is now becoming more and more difficult to find alive," may well be the most telling contemporary cipher of the bare life that humanitarian organizations, in perfect symmetry with state power, need. A humanitarianism separated from politics cannot fail to reproduce the isolation of sacred life at the basis of sovereignty, and the camp - which is to say, the pure space of exception - is the biopolitical paradigm that it cannot master.
The concept of the refugee (and the figure of life that this concept represents) must be resolutely separated from the concept of the rights of man, and we must seriously consider Arendt's claim that the fates of human rights and the nation-state are bound together such that the decline and crisis of the one necessarily implies the end of the other. The refugee must be considered for what he is: nothing less than a limit concept that radically calls into question the fundamental categories of the nation-state, from the birth-nation to the man-citizen link, and that thereby makes it possible to clear the way for a long-overdue renewal of categories in the service of a politics in which bare life is no longer separated and excepted, either in the state order or in the figure of human rights."
"[V]edó, da je s koncem praznoverja tudi konec strmenja (stupor), edinega sredstva, s katerim pleteničijo svoje dokaze in varujejo svoj ugled." E 1p1app
@ledolomac,
nerazumljivost in ezoteričnost sta žal pogosta simptoma političnih in teoretskih tekstov na RŠu. Tudi večina dosedanjih kritik strankarske levice je trpela za to boleznijo. Vsaj tiste, ki sem jih utegnil prebrati, vseh ne morem soditi. Sicer so pa s tem po svoje nasploh okuženi poststrukturalistični in postmarksistični tokovi.
Konstruktivno pa zato, ker avtor že implicitno, nato pa tudi zelo jasno, na podlagi kritike poda predlog (alternativnega) reševanja ali pristopa k problematiki.
Če odgovorim še na očitek: ni treba posploševati, oglasil sem se povsem individualno, z namenom pohvale in dodatne elaboracije v komentarju (ki je bila sicer spregledana). Ne komentiram pogosto. Nikoli se ne izogibam kritiki. Nobenega licemerstva ni pri stvari. Ta očitek je žal samo patetično moraliziranje.
Združena Levica je mrtva, naj živi združena levica!
Glede na to, da se je prispevek deloma obregnil določenih tez, ki sem jih postavil v zadnjih štirih izidih Moralnih fekalij, bi rad sam pokomentiral tri stvari in sicer: 1) moje razumevanje teorije in njenem razmerju do politične pozicioniranja, predvsem do vprašanja »prave politične« umestitve, 2) status empirije v njej in 3) odnos do akterjev, kot je Ntoko.
Kot prvič se mi ob mojem razumevanu teorije ter statusu »prave politične pozicije« postavlja naslednje vprašanje: Ne vem zakaj recimo nekdo, ki je nacist ne bi bil zmožen proizvest refleksije svoje politične usmeritve, spoznat kaj res dela in to z vednostjo o tem kaj dela, počet naprej. Če se to še ni zgodilo, to ne pomeni, da teorijo in politično pozicijo, ki je slučajno na levi veže apriorni vez ampak samo to, da je bila levica običajno bolj reflektirana. Vprašanje seveda je, če se res ni. Če gremo mimo Nietzscheja, ki definitivno ni bil ravno zgleden levičar prav tako pa tudi ne ravno običajen desničar in se pomaknemo do Carla Schmitta, ki je od glave do peta dehtel po želji po pobijanju Judov lahko rečemo, da je slednji jasno reflektiral to, da je odnos sovražnik-prijatelj totalno pragmatičen in imoralen, njegova besedila pa so postala uporabna za ljudi, ki so konkretno oddaljeni od desne, za določene predstavnike Frankfurtske šole in nazadnje Agambena. Skratka, teorija je dekontekstualizirana, kar ni njena šibkost v smislu, da se nikomur ne veže in je zato "liberalna" ampak moč v smislu pogoja lastne konceptualne eksistence. Naj pojasnim: Dobra teorija je vedno naknadna predelava nekega ideološkega materiala, ki pa zgolj zato, ker je načeloma ideološko čista v razliki do svoje ideološke praznosti prikaže nujno pozicioniranost kakršnega koli akterja v družbi, tudi pisca nje same, ki se pač hočeš nočeš giblje v nekih krogih, se obnaša na določen način in ima določene vrednotenjsko/politične preference (Sam se tako lahko obravnavam kot nekoga, ki se politično umešča na levo). Ta predelava deluje na način razgradnje velikih pojmov humanizma - Človek, obča volja, pravica, napredek, progresivna politika - in s smrtjo teh moralnih koagulatov politične površine, razgrne aleatoričnost površine kot boja med različnimi ne-pravilnimi, ampak zgolj-so, partikularnimi silami. Šele na tej točki lahko rečeš, da si socialist, prej si zgolj šleva, ki si upa biti socialist zgolj sekundarno, prvotno pa je borec za Človeka, napredek,.. Seveda nam razni samozvani socialisti radi oporečejo, da s tem, ko te pojme razbijemo, ko nismo pripravljeni zatrditi, da se, ko zavezani neki partikualrni silnici vstopamo v nek boj borimo za upravičeno stvar občega dobrega, ne zavzemamo nobene pozicije in smo zato liberalci. Sam bi trdil ravno nasprotno, namreč, da se šele po tem, ko našo pozicijo ošičimo vseh velikih moralnih upravičenj, govorimo eksplicitno o naši politični poziciji: Socialist, liberalec, nacist in ne borec v službi Napredka. Lahko bi celo podvomili v vero teh socialistov, ki nam očitajo liberalizem rekli, da je njihovo prepričanje sila šibko, ko pa za rezanje buržujskih glav najprej potrebujejo vse te Človeke, skratka, da je njih same resnično strah pozicioniranosti. Na enak način pa lahko prav tako šele rečeš, da si nacist za-sebe in ne nacist, ker se nacisti po tvojem borijo za Obče dobro, ker je pozicija nacizma po neki čudni moralni alkimiji Pravilna. V tem oziru je teorija dekontekstualizirana, ločena od svojega nastanka, pogojev možnosti,...in šele v tem oziru sploh deluje kot teorija, ki zaradi svoje naknadne vnanjosti pozicije šele lahko govori o poziciji.
To, da je tudi za samo teorijo potrebna odločitev in napor teoretika, vložek in želja po govoru o resnici, ki nikakor ni nujna, kar se pojavlja kot drugi možni ugovor dekontekstualizaciji, po mojem v ničemer ne odvezama veljavnosti trditvam, ki jih slednji poda. Zadnje čase se vse preveč ukvarjamo z izjavlalno pozicijo in se premalo ukvarjamo s povedanim (kakor, da so koncepti, ki tvorijo Alhusserjev tekst kar naenkrat drugi, ko ga citira buržuj.) - to zanima zgolj lepe duše in ironija je v tem, da je to ravno najpogostejši očitek tistih, ki imajo namesto o vsebini izrečenega največ povedati o subjektivnosti izrekovalca, da v kazniku lepih duš lahko običajno najdemo lepo dušo. Zgolj v oziru do očitaka lepodušništva mislim, da je nekaj takega kot izjavljalna pozicija sploh relevantno in sicer samo za to, da vzameš trditve nasprotnika zares, pokažeš, da njegov govor ni drugega kot alibij za to, da ne pove nič pametnega in se ob tem moralno poviša in ga ukineš s tem, da mu jasno pokažeš, da zgolj projecira. Če po tem pove kaj relevantnega super, če ne, pač njegov problem. Tudi razni wannabe Nietzschejanski govor o interpretaciji je totalno zanič saj pozablja, da interpretacija po Nietzscheju ni nič subjektivnega, ampak zgolj fragmentarna vkolikor je vezana vedno zgolj na specifično partikularno rabo nekega postopka, ki je de facto prešla v obstoj. Vzemimo Marxov 18. Brumair in primer rimske frazeologije. Rečemo lahko, da je slednja nastopila kot maska v službi vzpostavitve buržoaznega reda in ta biti v službi buržoazije je obenem fragmentaren smisel te rabe. Dejanje, ki smisel vzpostavlja s tem, ko rimsko republiko in cesarstvo podreja želji po buržoaznem redu je pri Nietzscheju interpretacija medtem, ko je resnica vsota vseh teh fragmentarnih interpretacij čez zgodovino iz česar prej kot da resnice ni to implicira, da je nespoznavna (ker nimamo pogleda čez celoten "nazaj") oiromaz, da je z vsako časovno naknadno interpretacijo, ki nedvomno pride, dopolnjena in šele zaradi tega spremenljiva in neobstoječa kot jasno označljiva reč. In vkolikor je absolutno res, da je bilo rimsko pravo uporabljeno za vzpostavitev buržoaznega reda je tudi absolutno res, da gre za objektivno interpretacijo in nikakršen subjektivizem.
Sledti točka o empiriji, kjer gre v mojem primeru za dvojen odnos. Po eni strani je nujno potrebna, da imaš sploh o čem govorit, brez simptomov je namreč preučevanje vzrokov pač nemogoče, saj sploh ne veš vzroke česa preučevat, učinek obstaja zgolj ob vzroku in vzrok zgolj ob določenem učinku. Po drugi pa kritiziram ravno redukcijo mišljenja na empirijo, neposredno izkušnjo in pokažem, da ta v najboljšem in najbolj zanimivem primeru vodi v fašizem, v najslabšem pa v razne impotentne mistifikacije strukturnih vzročnosti pod osebo Janeza Janše. Od tod tudi vse moje kritike tako Hitlerja, Repovža, Faraga in nazadnje tudi Ntoka, ki bi vsak po svoje svoj pogled reduciral na "empirijo": Hitler s tem, ko bi nam prikazoval res na mestu finančnega gospostva stoječe semite, Repovž, ko bi nam vsakič kazal na Janšo, Farage svoje Romune in Ntoko, morda najbolj zanimivo s tem, ko bi kritiziral intelektualizem, se skliceval na neposredno izkušnjo in s tem apriori izločil neempirično sfero znotraj katere bi na osnovi kompleksnejše argumentacije šele lahko prešel čez neumno samonanašujočnost empiričnega dejstva in ekspliciral preplete različnih kavzalnosti, ki do različnih redov dejstev, ki so bodisi dogodki stricto sensu bodisi izjave, šele pripeljejo. Če Ntoka kdaj vendarle uspe speljati kakšno argumentacijo je to zato, ker se svojemu osnovnemu postulatu nevede odpove... V tem kontekstu bi veljalo še enkrat opomniti na primer Kölnskih spolnih pokvarjencev, ki se ga da na empirični ravni res poenotiti z spolnimi napadi s strani staroselskega prebivalstva – a po drugi strani močno dvomim, da je vzročnost, ki je do takšnih dejanj pripeljala eno in drugo skupino enaka – prestopki s strani trenutno najbolj zasovraženega in šikaniranega v skladu s tem pa razbesnelega dela populacije in karnevalski šlat šlat nemških domačinov pač ni isto. Razen, če ostanemo na empirični ravni, zatrdimo, da so spolno neutešene svinje tudi Nemci, se zreduciramo na učinke, katerih spoznanje je na našo žalost pač odvisno od spoznanja njihovih vzrokov in tako vzpostavimo določeno moralno komenzurabilnost med različnimi serijami dogodkov, ki pravi zgolj »To je narobe!«, vzpostavlja subjekta proste izbire in se v svojem lepodušništvu ne sprašuje po vzrokih. Empirija nas obsoja na moralo in odsotnost vedenja.
To me pripelje do tretje točke, vezane na imperativ solidarnosti z Ntokom, neposredno izkušnjo aktivizma, nauk, da se moramo posluževat njegovih nasvetov in naučiti Primčevskih metod, se profilirati na facebooku in se otresti razlagalnega elitizma akademije. To je samo totalno zgrešena. Kot prvo to ni "moraš" ampak opis stanja. Levica se je dejansko kar se da močno otresla zmožnosti argumentiranja in postala Ntokizirana in to ne zgolj med plebsom ampak tudi v domnevno elitističnih prostranstvih akademije, ki naj bi…oh prejoj…zgolj razlagala in interpretirala: Zelo redko se je dejansko zgodilo, da je kaj razložila in po tekočem traku so pred nas cepljala vedno nova in nova klobasanja o Človeku, pa poduki nekaterih akademikov, da je glede na situacijo vendarle treba biti moralen in, da naj za trenutek raje pozabimo konsistentnost argumentacije. Ne samo, da se je Ntokiziral plebs, že zdavnaj se je Ntokizirala tudi vednost in se posluževala vseh tistih facebook strategij, ki so tu postavljene pod oznako "to bi levica morala storiti": Spomnimo se recimo tistih tečnih "Daj si gor značko za geje in širi svoj diskurz med desnico, ki misli, da obstaja zgolj desnica, to ima namreč svoje učinke.«. O ta magična in popolnoma nedefinirana beseda »učinek« s katero ti levaki ne nehajo srat na ušesa…no, dajmo se vprašat o kakšnih učinkih lahko govorimo: Da je levica na referendumu totalno popušila, kakor se je totalno naužila kurca vsakič razen na volitvah leto in pol nazaj, ko je na njih šla z jasno argumentacijo glede privatizacije, ko so razni Mesečniki še pomnili maturitetni tečaj prejet v DPUju, ki pa je šel po vstopu v univerzo morale kaj kmalu po zlu. Razkroj Uma se je izkazal v totalnem pragmatizmu in Ntokijanstvu v vseh sferah levega življenja, utemeljeno na zgrešeni doksi, da Ntokizem "dela", da je treba zgolj enkrat ali dvakrat več z isto bedasto vsebino potrobiti na ušesa kmetavza, ki ga je Ljubljansko centralizirana leva propaganda žal zgrešila in revolucijo bo servirana na pladnju. Zato mislim, da z Ntokom ne bi smeli biti solidarni ampak mu povedat, da je kar je - moralistični bedak - in nanj čimprej pozabit.
" v nekem smislu" tu ni kaj..., levo, desno in nazaj
z vso neresnostjo pa vas opozarjam na xixex-ovski "etični idiotizem"
Nekaj drobnih pripomb k članku in debati:
Welfare state nas seveda mora prešteti, to ni nobena modrost. To je povedal Žižek z »ne-obstojem Norveške«. Ne obstaja Norveška, ki ne šteje. Zato pa so skandinavske države vselej predstavljene kot zgled dobre socialne ureditve – dobro se štejejo! Foucault jim tega ne bi preprosto štel v slabo. Tako deluje oblast in tako proizvaja mnogo pozitivnih ali zaželjenih učinkov.
Danes je tako modno kritizirati Žižka. Nanj se zgrinjajo predvsem politično korektni liberalni levičarji, ki si s to kritiko zagotovo polnijo moda. Ti individui se ob tem pogosto počutijo omnipotentne, kar verjetno pritiče monadi, ki sedi za računalniškim ekranom in obvladuje cel svet. Tako kot številne zavihke porničev, na katere si ga drka. Številke so še kako prisotne v sodobni alethosferi (med Hertzovimi valovi ali svetlobnimi valovi), kot je lepo pokazal Lacan. Ampak s številkami je tako, da štetje še ne pomeni preštetja. To se zgodi na primer z zlatim številom, katerega ulomki se vlečejo v neskončnost. Tako torej tavamo prešteti med nepreštevnimi strokovnjaki, ki jih generira znanost – najsibo medicinska ali ne. Izcimek te situacije je impotenca, kaj pa drugega. Impotenca te iste (ali sploh dandanašnje) levice, impotenca njihove kritike, katere seme že leta ni izcimilo v močno teorijo, ki bi ji omogočila mobilizirati množice. Verjetno zato, ker se je teorija na tej levici že zdavnaj izcimila, kot ostroumno opaža Matija.
Kako pa naj človek reagira na vso to kislo zemljo? Hodi od klopotca do klopotca in govori: »Kislo, kislo, kislo!« Ali je to boj z mlini na veter, in s tem boj v prazno? Boj z objektom malim a, kakršen so bili Judje za Hitlerja? Zvestoba malemu a ni nujno dobra. Podobno kot je Hitler verjel, da bo z odstranitvijo Judov rešil antagonizme kapitalizma in ohranil neko (namišljeno) harmonijo, sedaj tudi anti-imigrantska gibanja mislijo, da bodo z odstranitvijo Muslimanov ohranila harmonijo. Ali si Fifijeva »zla« destrukcija prizadeva za harmonijo, izvor, prvinskost? Vsekakor ne. Ta destruktivna kritika (»konstruktivna kritika« je seveda ideološka frazica, kritika mora predvsem omejiti, zamejiti, razločiti) je lahko teoretsko precej produktivna. In to Fifi zna tudi pokazati.
Ne gre pa tudi zaničevati nekoga, ki se boja loti malo manj avtistično, kot sam rad reče. Avtist je seveda tisti, kdor ne zmore držati svojega telesa skupaj, ker mu umanjka podoba jaza. Zagotovo moramo držati skupaj tudi svoje teoretske prispevke. Ampak odgovor na to je še več teorije. Ker edino konsistentna teorija lahko drži svoje prispevke skupaj. In teorija se pač mora nekje preizkušati. Zato le potrpežljivo z RŠ, še posebej danes, ko bi neoliberalizem rad odplaknil vsako potencialni prostor javne rabe uma.
Ko smo že pri javni rabi uma, naj omenim dva detajla iz mojega študijskega »izleta«. Iranski doktorski študent mi je povedal, da iranska (akademska) levica obožuje Žižka, medtem ko njihovo mistično tradicijo apropriira desnica. Moral je priti v London, poslušat in brat Balibarja, da se je marsikaj naučil o svoji lastni kulturi oziroma religijskem izročilu. To je ena taka lacanovska lekcija, ki jo vselej poudarja Žižek. Ni kulture, ki bi razumela samo sebe.
Neka druga kolegica, švedska lezbična pisateljica, ki bi ji težko rekel prijateljica, me je v politično-korektni maniri vprašala, kako se počutim, ker prihajam iz vzhodno-evropske države. Odgovoril sem ji, da nimamo hladilnikov. Potem se je pa hitro umaknila, ker se ji je zdel pogovor neudoben. Kar hočem reči, je, da je tudi Evropa veliko bolj razdeljena, kot si mislimo. Na sever in jug, najmanj, kot je pojasnil že Rousseau. Razlik in delitev ne gre podcenjevati, še posebej v času ko vznikajo.
Begunci prihajajo iz držav, ki niso zgrajene na vseh štirih temeljih evropskih držav, kot jih našteje Žižek: »Univerzalizem, človekove pravice, solidarnost, razsvetljenstvo.« Če se takoj popravim – neka oblika solidarnosti v državah Bližnjega vzhoda verjetno obstaja, ampak univerzalizem? Človekove pravice vsekakor ne v oblikah, v kakršnih jih najdemo v zahodnem svetu. Kaj pa razsvetljenstvo? Z veseljem bi vedel več o podobnostih Zahoda z Bližnjim vzhodom v tem pogledu.
Temu pa je treba dodati, da Žižek ves čas poudarja, da bi bil resnični konec Evrope takrat, ko bi bile na oblasti desne anti-imigrantske stranke: Le Pen, UKIP, etc. To je resnična grožnja Evropi. Žal imamo na levici velik manko teorije in velik presežek posameznikov, ki se oblečejo v neka stališča, in so potem »registrirani« za levičarje, kot je lepo pojasnila Alenka Zupančič. Zato, če kdaj, danes rabimo več teorije. Naj še N'toko začne brati Althusserja, recimo.
@ Matija Jan
“ker je pozicija nacizma po neki čudni moralni alkimiji Pravilna. V tem oziru je teorija dekontekstualizirana, ločena od svojega nastanka, pogojev možnosti,...in šele v tem oziru sploh deluje kot teorija, ki zaradi svoje naknadne vnanjosti pozicije šele lahko govori o poziciji.”
Predvsem gre pri Althusserju za to, da obstaja teoretska pozicija, ki je politično pravilna ravno zato, ker ni takšna po “čudni moralni alkimiji”. Namreč to izpeljavo naredi po tem, ko zariše demarkacijsko črto med moralno alkimijo svetega Avguština, in politično spontanostjo tega, kar zagovarja. Navajaš naknadno predelavo ideološkega materiala, vendar to predelavo obesiš na neko praznino, na neko na in zasebnost te teoretske predeleve, kar mi diši po nekakšnem idealizmu. Kot da obstaja določen ideološki material, znotraj katerega stoji teoretik, ki ga potem neznana sila teorije osvetli, da ob gledanju na ta ideološki material doseže teoretskost svoje teorije. Ali so materialni pogoji te predelave ideološkega materiala posledica vnebovzetja teoretika ali samega tega ideološkega materiala kot takega, in v tem momentu, in samo navidzeno protislovne, same del neke ideologije? Ironično je, da kadar govorimo o amoralnosti teorije, to počnemo z izrazito religiozno skušnjavo, kakršno opisujem. Ravno zato je Althusser prijel kredo, pogledal na pravičnost, kakor jo je razumel Avguštin, in jasno pokazal, da ne gre mešati političnosti in pravičnosti, kar ravnokar počneš s pripisovanjem “moralne alkemičnosti” temu procesu. Skratka, ravno ker ni idealne instance teorije, ki bi po svoji milosti presvetljevala teoretike, da bi se dekontekstualizirali vanjo, in ravno ker ni nekakšne teoretske teleologije, ki bi v naprej odločila, kaj ta dekontekstualizacija pomeni, dekontekstualizacija ne more pomeniti umik iz določene pozicije. Na pozicijo si vedno že obsojen. In kolikor to veš, sin a pravilni poziciji, ta pozicija pa je vedno politična, saj v političnosti šele pridobimo svoje svetovne nazore. Tako antihumanizem ni plod ubežanja tej poziciji, ampak je mogoče biti antihumanist šele s te pravilne politične pozicije; da pa bo to jasno, je potrebno razumeti razliko med antihumanizmom in mizantropijo, za katero se mi zdi, da ti občasno umanjka. Stvar kontigence, ki je tudi pravilnost politične pozicije, je, da je nekdo lahko antihumanist, in ne stvar teoretske teleologije. Politična pozicija pa ni preprosto to, da se nekdo deklarira za nacista in izraža določena nacistična stališča, ampak predvsem celovit vzorec njegove prakse. Ni najprej deklaracija in potem politična pozicija, ampak je najprej politična pozicija in nato deklaracija, ki je lahko s to pozicijo v protislovju. Zato se strinjam, ko govoriš,d a se preveč ukvarjamo z izjavljalno pozicijo – vendar predvsem v smislu, da premalo vemo, o čem govorimo, ko govorimo o izjavljalni poziciji in nam ta besedna zveza prehitro uhaja (in jo včasih zamenjujemo za trač). Kar pa ne pomeni, da izjavljalna pozicija ni zelo pomembna stvar.
“Sledti točka o empiriji, kjer gre v mojem primeru za dvojen odnos. Po eni strani je nujno potrebna, da imaš sploh o čem govorit, brez simptomov je namreč preučevanje vzrokov pač nemogoče, saj sploh ne veš vzroke česa preučevat, učinek obstaja zgolj ob vzroku in vzrok zgolj ob določenem učinku. Po drugi pa kritiziram ravno redukcijo mišljenja na empirijo, neposredno izkušnjo in pokažem, da ta v najboljšem in najbolj zanimivem primeru vodi v fašizem, v najslabšem pa v razne impotentne mistifikacije strukturnih vzročnosti pod osebo Janeza Janše.”
Moj point je, da ko kritiziraš redukcijo mišljenja na empirijo, afirmiraš določeno interpretacijo empirije: ‘ja, res x takšen in takšen, ampak to za teorijo ni ključnega pomena”, s čimer pa performativno dosežemo ravno lastno verjetje, da je x takšen in takšen. Skratka, ko rečeš, da rabimo empirijo, da o nečem govorimo, to razumem kot zelo obscene gesto, ki ravno poudari pomen empirije in ostane ujeta vanjo. Rabimo empirijo, da o nečem govorimo, pomeni, da rabimo teorijo, da lahko ostanemo ujeti v empiriji. Smo teoretski, zato, das mo lahko sledimo vulgarni empiriji. Kar je protislovno. Če želimo izhajati iz neke empirije, najprej poskušamo doseči adekvaten pogled v to empirijo. Adekvaten pogled pa ni že to, kar potrdimo kot adekvaten samo zato, da bi nasprotni strani pokazali nerelevanco te adekvatnosti, ne da bi to adekvatnost najprej sploh preverili. Na ta način se reproducira neadekvatnost empirije, v istem trenutku pa že odvisnost teorije od nje, ki se je tako ne more osvoboditi in se spušča na nalogo reprodukcije odklonilnih stališč do nasprotnika. Kar je tragično recimo v primeru Žižka. Kaj, če muslimani preprosot niso posiljevalci in Romuni preprosto ne smrdijo? Ali res moramo verjeti v slabo empirijo, da imamo o čem govoriti? Če je tako, ima teorija težave.
“To me pripelje do tretje točke, vezane na imperativ solidarnosti z Ntokom, neposredno izkušnjo aktivizma, nauk, da se moramo posluževat njegovih nasvetov in naučiti Primčevskih metod, se profilirati na facebooku in se otresti razlagalnega elitizma akademije.”
Noupe … Ne primčevskih metod, ampak njegove vztrajnosti, vztrajanja v nekem projektu. Poanta ni v neposrednem sledenju nekakšnim N’tokovim zapovedim, kar v svojem tekstu ironiziram, ampak v tem, da si solidaren v določeni politični poziciji, ne pa dismisiven. Zgoraj sem opisal zakaj. Solidarnost nikakor ne pomeni podleganju napak zaveznika, prej nagnjenje k preseganju napak na skupni poti. V osnovi pomeni biti notranji z zaveznikom, ne glede na eksplicitno kritičnost do njega, ne pa biti njemu zunanji. Kako ti mehanizmi zunanjenja in notranjenja delujejo, sem nakazal zgoraj; mehanizmi so politični, preden so teoretski, ne posegamo z umom v naključnost, ampak iz naklučnosti postajamo umni (lol), politika je aleatorična vzporedno s tem, ko je teoretska in iz te aleatoričnosti ni mogoče izstopiti. Če gre za srečanje z domnevnim nasprotnikom, gre pač za to srečanje.
@Jan Simončič:
"Begunci prihajajo iz držav, ki niso zgrajene na vseh štirih temeljih evropskih držav, kot jih našteje Žižek: »Univerzalizem, človekove pravice, solidarnost, razsvetljenstvo.« Če se takoj popravim – neka oblika solidarnosti v državah Bližnjega vzhoda verjetno obstaja, ampak univerzalizem? Človekove pravice vsekakor ne v oblikah, v kakršnih jih najdemo v zahodnem svetu. Kaj pa razsvetljenstvo? Z veseljem bi vedel več o podobnostih Zahoda z Bližnjim vzhodom v tem pogledu."
Verjetno bi bilo to zanimivo vedeti, ampak zdi se mi, da sugeriraš neko prednost pojava biti podoben Zahodu, kar že v štartu deluje teoretsko neproduktivno. Kot sam dobro ugotavljaš, obstaja določena razdeljenost znotraj Evrope same; toda homogenost zunanjosti skozi predpostavko, da mora naša šibka notranjost biti zgled te homogene zunanjosti? In točno v tej pasti se Žižkovi odzivi popolnoma izgubljajo. V tej nekonsistenci se pojmi človekovih pravic, razsvetljenstva in solidarnosti razgubljajo v postkolonialni fašistoidnosti njegovega izrekanja. Obstajajo resne študije, ki te kulture z antropološkega teološkega, filozofskega vidika razdelujejo, obstaja cel univerzum, ob katerem Žižek izpade preprosto nebogljeno; ne glede na to, kako modno ali ne ga je kritizirati.
In ko Žižek poudarja, da bi bilo zmagoslavje skrajne desnice največja tragedija, je nekako komično to, da ne opazi, da sam uporablja diskurz te skrajne desnice.
@Muanis
Vsaka resna teorija (politike) danes se mora spopasti s problemom kapitalizma. In ni je večje tradicije teorije kapitalizma kot je evropska. Teorije, ki ima emancipatorno moč. Moč, ki jo nosijo omenjene štiri vrednote. Marxa (in Hegla) je nekoč bral cel svet, od Kitajske do črncev, Južne Amerike, in seveda cela Evropa. Ne moremo se iti levice ne da bi se učili iz lekcij pretekle levice. In če obstaja lekcija, ki jo Žižek potegne, je to lekcija univerzalizma boja - mi imamo naše boje, oni njihove; vprašanje je kako te boje povezati. To me zanima.
"Kot sam dobro ugotavljaš, obstaja določena razdeljenost znotraj Evrope same; toda homogenost zunanjosti skozi predpostavko, da mora naša šibka notranjost biti zgled te homogene zunanjosti? In točno v tej pasti se Žižkovi odzivi popolnoma izgubljajo."
Lacanovska lekcija je, da seveda nikjer ni ničesar takšnega kot homogena zunanjost. Ni homogene kulture (v jedru kulture je konflikt, nelagodje (Unbehagen)), še posebej pa ne v kapitalizmu. Žižkovi odzivi pa se ne izgubljajo. V zadnjem času se pojavljajo novi resni bralci Žižka in resne teoretske knjige o Žižku. Tako da ne gre podcenjevati njegovega dometa.
Tvoja trditev, da Žižek pripisuje islamskim kulturam inherentno poniževanje žensk, je pa popolnoma zgrešena. Žižek (in njegova garda) vedno poudarja, da gre pri regulaciji spolnega razmerja (še posebej pri določanju mest ženski) za reakcionarno ideologijo, ki maskira antagonizme kapitalizma. Torej ne gre enostavno za nekaj inherentnega islamu. Še več, vedno poudarja, da je neumnost iskati v Koranu itd. neke zle izjave, ker to lahko najdemo v vsaki religiji. Obenem pa se ne moremo delati, da islam kot religija oz. islam kot (nekateri) njegovi ideološki aparati nimajo nič skupaj z opresijo in nadalje, s terorizmom. Ampak ob tem vedno poudarja, da isto velja za katolicizem in druge oblike krščanstva, in druge religije, kar je pač očitno.
@ Jan: ampak omenjeni štirje elementi emancipatornega boja so doživeli od tedaj toliko kritik in revizij, da se mi zdi precejati druge oblike življenja in iskanja emancipacije skoznje neke vrste obscenost. mislim,d a ni mogoče preprosto prenest nek kalup 'heglovske solidarnosti' na oblike solidarnosti, ki se izražajo v drugih kulturah, obenem pa se mi zdi kontradiktorno poskušati čistiti umazanijo nepravih oblik univerzalizma, oz. drugih oblik univerzalizma sploh ne priznavati kot to, kar so. mislim, da ima Bližnji Vzhod recimo bogato zgodovino tako solidarnosti kot univerzalizma, ki se denimo kaže v redistribuciji sredstev revnim skozi davek zakat, ki ga prakticirajo že stoletja, ali pa specifično versko sožitje, kakršno je bilo značilno za Alepo. ne moremo se obnašat kot da gre za nekakšne nenavadne savage.
kar mene moti pri Žižku, ne glede na teorijo, pa je ravno to, v čemer je imel Chomsky pri kritiki prav; Žižku ni mar za empirijo. ta point sem v tem primeru poudarjal; ne moremo presegati na empirijo centriranega mišljenja, kolikor vztrajamo pri izhodiščnih empiričnih postavkah nasprotnikov, ki so napačne. torej Žižek ne more preprosto zajet kulturne raznolikosti tako širokega pojava beguncev skozi nekaj konceptnih kalupov. strinjam se, da ima seveda pointe, ki so vredno upoštevanja, razmišljanja in privzemanja, ampak mora se tudi bolj prilagoditi novim in dinamičnim situacijam. recimo močno se strinjam z njegovo poanto, da 'ni Norveške, niti na Norveškem', ki jo probam speljati v zadnjem odstavku zgornjega teksta; ampak njegovi govori o "načinu življenja" so preprosto zdravorazumski, spontani.
če že govorimo o "načinu življenja", potem je treba štirim evropskim vrednotam prišteti še tretjo; namreč genocidnost. če kaj odlično definira dispozitivno nagnjenost evrope, potem so to genocidi. genocidi so bili od nekdaj načini reševanja težav Evrope, še pred razsvetljenstvom, po njem pa so privzeli razsvetljenske tehniek. torej bi jaz sporočil Žižku; naj med štiri stebre upošteva še tega, pa bodo njegove kulturne analize bolj adekvatne.
noben ne zanika, da se v islamskem svetu dogajajo represije, je pa mogoče reči, da terorizem ni nikjer v islamskem svetu del neke mainstream linije, mislim, da bližnjevzhodni režimi tu sledijo Zahodu in v tem sledenju pretiravajo, ko obkladajo z oznako terorist - kot ultimativno politično žaljivko - vse živo.
P.S.: Žižek res ne govori eksplicitno, da je islam inherentno deficitaren, in verjamem, da mu tega njegova teorija niti ne omogoča. Mogoče bi bilo bolje, če bi se bil izrazil, da inherentno govori, da je islam deficitaren. Zaradi zgoraj navedenega.
Torej: ne govori, da je islam inherentno deficitaren, ampak inherentno govori, da je islam deficitaren.
samo glede Žižka: Slavoj že desetletja izjavlja in piše o rečeh, ki jih razume dobro, pa o tistih, ki jih razume bolj za silo in o tistih, ki jih sploh ne razume. Slavoj ima pač možnost, da se njegov "glas" sliši in ta očitno seže precej dlje od devete vasi. To ni nujno slabo, je pa zaradi ukvarjanja z rečmi, ki jih, tako se zdi, preprosto ni zmožen razumeti (rasizem, multikulturalizem, Islam, kapitalizem, politika, demokracija, enakost..) naredil že precej škode, obenem pa spodbudil marsikoga, da se je malce resneje lotil teh reči, kar pa tud ni slabo.
res je :/ hvala za analizo, to sem najbolj rabil
Če poskušam povzet svojo tezo: kako slovaška vlada ve, kateri migrant izvaja katere obrede, ko ga sprejmejejo ali ne v državo, ker je ali ni musliman, kako Daesh ve, kaj je biti musliman in koga sankcionirat kot nevernika glede na njegove obrede ali neobrede, kako naci ve, kdo je Jud; kako ve tisti, ki vrže svinjsko kri na mesto, kjer se gradi džamija, če bodo njeni obiskovalci vsi upoštevali neke obrede po njegovem izboru; na drugi strani pa, a če jaz en mesec izvajam post, ampak ne upoštevam drugega pravila, kako določit, kako se identificiram; verjetno se ne bi odrekal hrani in vodi, če se ne bi s tem odrekanjem identificiral. Ali pa, mar ni nositi arabsko ime in biti obredno obrezan stvar neke skrajne vpetosti v neko prakso. Kdo postavlja mejo, kako se definira? Skratka, ti protiargumenti so bodisi sofistični, bodisi teološki (ali oboje), težko pa vsebinski imo. Razen, če ne predpostaviš v naprej, da se jst hočem postavljat v pozicijo žrtve, kar je pa lahko samo ad hominem in tvoj sum, posledično pa ostalo izvajanje iz dima, ne pa iz namena vsebinsko zadevo prečesa. Ampak pol ti lahko jaz odgovorim, da sem zelo tesnoben zaradi porasta rasističnih dejanj, da mi privleče na plano slabe spomine itd. Ampak mislim, da nič od tega ni zares relevantno za temo. Ker sm zgori zadevo opredelil negativno in bolj ali manj potencialno.
P.S.: če te res zanima - tisto je bila steklenica kokakole in ne piva.
Mene pa zanima, kako bi levica lahko iskala navdih pri islamu, in če je kdo kaj takega že poskušal. Prepričan sem, da bi to lahko bilo zelo plodno - dokler se ne bi v islamu preprosto iskalo že etablirane levičarske predpostavke (češ, "kako nam je islam dejansko podoben"), temveč bi šlo za izkopavanje tistega, česar levica še ne premore in česar niti ne zmore sama od sebe v trenutnem stanju proizvesti.
Seveda pa je kaj takega možno samo z insajderske pozicije.
(Kot primerjavo imam v mislih Walterja Benjamina in judovsko teologijo.)
Se strinjam, je zanimivo vprašanje. Tudi jaz pri tem pomislim na Benjaminovo linijo ... Še bolj me zanima obratna linija, kako bi se lahko neke muslimanske skupnosti zgledovale po levici in kako se lahko politizirajo v okviru levice (ne v stilu, da bi se zdaj obrnile na Kapital kot novo temeljno knjigo, ampak, kako bi se levo pozicionirale znotraj obstoječe politične dihotomije, znotraj obstoječih pogojev možnosti, in kako bi posledično transformirale pogoje možnosti političnega delovanja, ki jih imajo zdaj).
Se strinjam tud, da nima smisla iskat neke etablirane predpostavke, bolj pretresat stvari s pozicije, ki bi znala abstrahirat, ki bi pri religiji razumela njeno totaliteto, v vseh njenih produktivnih protislovjih; in kaj bi bil potem nek "duh" te interpetacije religije, ki bi se ga dalo primerjat z obstoječim političnim stanjem in moderno politično teorijo šele na ravni neke take abstrakcije.
Jaz nekaj poskušam v tej smeri, po Nietzschejevih sledeh, ki jih je v svoji knjigi povzel, ko je hvalu kulturo mavrov.
No, po mojem se lahko neka smiselna regulacija konkretnih praks in konkretne eksegeze (filozofsko al pa teoretsko) začne šele s pozicije te abstrakcije in se šele tako da izognit nekemu na silo početju.
s tem, da jasno NIetzsche ni bil ravno nek levoljubec in da se sproti zastavlja tudi vprašanje, koliko so relevantne njega leve interpretacije ter koliko je možna "nietzschejanska levica" v smislu politične prakse.
Vsekakor je trenutna globalna plodna za popolnoma čudne poskuse mišljenja, ki se odvijajo poprek in se, logično, na številnih točkah križajo, odbijajo in blendajo.
Sekularno eu rabimo.
"Sekularizacija" je teologizacija najbolj banalnega, kar lepo vidimo pri religiji ekonomije/menedžmenta v EU.
Zahodna levica rabi politično spiritualnost - transformacijo subjekta za vzpon na politični nivo eksistence -, ki jo je izgubila zaradi čaščenja najbolj trivialnih in negativnih pojmov svobode in s tem pihala v jadra neoliberalizma. Na bližnjem vzhodu (npr. palestinci, kurdi) je v tem času več politične spiritualnosti, je pa res, da smo si na zahodu sistem tako naštimali (ker tako zelo ljubimo učinkovitost in varnost), da so zdaj pogoji še toliko slabši.
Politična spiritualnost je zadnja stvar, ki jo rabimo. Dol z religijo!!! Sem prej za blago prepoved islama, za sojenje krščanskim duhovnikom. Pa da slej kot prej naredimo kaj drugega namesto cerkev. Rabimo pa moralo, neodvisno od teh kač od religije.
Religija s kremplji v politiki je bilo ravno to, kar je cilj. Malo se menjavajo te monoteistične religije, krvavo menjavajo, zato, da imajo spet oblast !!! Krščanstvo se pa dandanes malo seli na obrobje eu, v afriki je noro močno.
Pri obeh poteka, neko ločevanje, ki je precej klasično in zadeva osnovo neke teoretske strukture, če ponazorim to z najbolj banalnim primerom baze( muanisova praksa) in nadzidave (fifijeva ravnina imanence neke teroetskosti). Z neko enostavno povezavo Fukoja, Marksa in deleuza prikazujejo to materialnost obeh principov, ki pa spet ni neposredno vidna materialnosti, to se pravi, da je v tej sami materialnosti enačena metafizika. Obstaja neka ravnina imanence, ki je asubjektivna in ahistorična, ta je na ravni konceptov, ti se potem v danih trenutkih polnijo z vsebino in ustvarjajo nove koncepte, vendar ta spet ni striktno ločena od materialnega, a še vedno ima elemente transcendalnega, govorim o ravnini imanence, ta je nekako sama sebi namen, podobna je nekakšnemu ''wifi singalu'', ki bi imel svojo materialnost v električnih drogovih, ti bi bili seveda nevidni in ravno zaradi tega, ker je sama sebi namen je ahistorična ravnina v konceptualni obliki. Ta v začetku omenjena dvojnost in superiornost enega nad drugim je težko strukturo razločljiva, potrebna je neka osnovna vednost, ki je vedno prisotna zraven prakse in se veže na doživljajsko prasko, lahko bi nekako poskušali reči, da se z eksponetnim naraščanjem prakse ta teoretskost nadaljuje v istem loku, vendar, (populist on), če tu pogledamo ZL, nam je hitro jasno, da kaj takega tudi nekako ni eksplicitno možno. ( populist off). Praksa je vedno prisotna saj zgodovina ni statična in teorija, kot neka vednost je prepletena z njo. Spet pa je nekako nujno njuno razločevanje iz principa boja med tema dvema konceptoma (praksa in teorija), ki se v določenih poljih vsebin nadgrajujeta in tvorita eksperimentiranje. Glede obrata, k desnici je ta seveda potreben, saj smo z zadnjo kampanijo, kar krepko poenotili homogenost desnice, ki ima svoje mulitplicitete, ampak je na neki ravni ''totalna''. Problem je tudi, ker klasične PR floskule in kampanije ali javna nastopanja ne zaležejo in je zato se mi zdi potreben dolgi pohod, čez institucije in pa seveda prisotvovanje pri posameznih delavskih organiziranjih ( Tribuna, Rudnik Velejenje, protesti...) in pri tem ne zagovarjanje, kako bo neka politična stranka zagotovila in pozna interes nekoga.
P.S.: drugače je veliko dobrih vsebinskih komentarjev, ki odlično razvijajo debato in prispevajo k razmisleku o problemu. Ti komentarji bi lahko tudi bili samostojni radijski prispevki, eseji, in ponosen sem, ko se pojavijo pod mojimi članki. Žal pa institucija noče pripoznati, kako na široko odpira možnosti za javni linč na podlagi podatkov intimnega značaja, etnije, veroizpovedi, malenkostnih zamer, in posledično proti temu nikakor ne ukrepa.
Maunis, get a life, dawge.
Bom komentiral v obliki krajših nepovezanih točk, da bi bile poante čim bolj strnjene (bo pa zato malo konfuzno, ne bo jasno, na kaj konkretno se kaj nanaša). Ni pa povezano samo s tem člankom, sploh pa ne s trenutno aktualno debato (glede tega anonimnega komentatorja, ki očitno pozna pisca, bi rekel, da je to sam res zelo boga taktika, sploh ker je očitno, da nekdo to dela samo zato, da nekoga drugega živcira).
1. Glede (širše samokritike): Nekoliko s(m)o se ujeli v par levica-desnica. Zdi se mi, da je to služilo neki poanti relativizacije samoumevnih pozicioniranj, zdej pa bolj deluje kot nekakšna ovira oziroma poenostavitev. Nikoli v tej liniji člankov v bistvu pomoje ni bilo resnega dvoma ali relativizacije na način, da pa ma desnica mogoče prav (v smislu prakse), da bi mogoče mogli afirmirat kakšne njihove politike, da bi se jim bilo treba približat na način prilagajanja (prej to, kako so možna radikalna spreobračanja, iz skrajnosti v skrajnost (kar je pač verjetno da nekakšna naloga glede na trenutno situacijo). Anti-fašizem v tem smislu zame recimo ni bil nikoli vprašljiv. Vprašanje je, če to, čemur se po navadi reče anti-fašizem res uničuje fašizem, vprašanje je, če bi se dalo fašizem uničevati bolje (in koliko smo lahko fašistični pri tem). Bi res pomagale množice Ntoko komentatorjev? – jst mislim da ne, ker je obrambni mehanizem desničarja premočen, ker je v njegovem imaginariju imajo takšni komentatorji že določeno mesto (nekdo, ki je intelektualno in besedno superioren, govori da empirija ni važna, nekdo, ki rad argumentiral…). Na tej ravni bi bila najbrž potrebna neka večja kreativnost.
2. Se pa definitivno strinjam, da je vprašanje »kaj naredit (v najbolj konkretnem smislu) ključno«. To vprašanje je ključno ravno za to (recimo levo+aktivistično naravnano) pozicijo. Tisti, ki bi radi zaprli meje, ojačali Evropo, oni točno vejo kaj narediti (financiranje zaprte turčije, spoštovanje Schengena, »kao« reševanje konflikta pri izvoru). Nasprotna pozicija nima konkretnih politik niti konkretne moči (mislim da Žižek na to cilja s to kritiko). Tko da, ne glede na to, kaj si mislimo o Žižku je potrebno na njegovo kritiko odgovorit – odgovorit s konkretnimi politikami in tko je mogoče pokazati, zakaj nima prav, zakaj to ni naivno, itd.
3. Nasprotje med intelektualnim in primitivnim je IMO napačno. In to tako na ravni razmerja intelektualen levičar-primitiven desničar, kot tudi na notranji ravni – reflektiran in nereflektiran levičar. V tem kontektstu se vse preveč vrednoti glede na to »kaj je kdo prebral« (na drugi strani pa gre za to, »kaj je kdo naredil«). IMO lahko vsak, ki ni prebral nič pametuje glede teorije in vsak, ki še nikoli ni nič (aktivističnega) naredil, pametuje čez politične prakse.
4. Vprašanje »konstruktivne kritike« je tu ključno. Strinjam se sicer s tem, da je to ena večjih ideoloških floskul. Zato bi to bolj razdelal: gre za vprašanje 1.) notranje kritike, kjer gre za to, da si ti še vedno pripravljen z nekom sodelovat, da z njim deliš »širšo« pozicioniranost in misliš, da je tvoja kritka nujna ravno zaradi tega »skupnega delovanja« 2.) zunanje kritike, ki je ne-konstruktivna do tega zunanjega, ker je njegov nasprotnik, ker noče podpirat njegovega delovanja, ker hoče njegovo delovanje prekinit (anti-fašizem kot ukinjanje fašizma kot dejavnosti).
5. Dalo bi se razumet, da Muanis v tekstu, poenostavljam, pravi: »ni čas zdej za notranja pričkanja, treba je skupaj delovat«, mislim, da to izhaja točno iz te problematične predpostavke, ki je del širšega (izrazito polariziranega) političnega prostora, da se tiste, s katerimi delujemo, ne kritizira. Drugo (IMO boljše branje) bi bilo, kako je mogoče kritizirat (in to neizprosno, brezrezervno) in obenem ohranit potencial skupnega delovanja, da prvo ne bi uničevalo drugega. Mislim sicer, da Matijevi članki, četudi so ostri in nesramni, tega ne delajo pogosto, ne zahtevajo po »izključitvi« nekoga (zanimivo je, da to dostikrat delajo njegovi kritiki – (to ne spada na RŠ, ipd.)).
6. Včasih je problem ,da izpade, da notranja kritika, avtomatično afirmira nasprotno. V polemiki Žižek-Ntoko je IMO jasno, da ma prav (v smislu, kam se je treba pozicionirat) Ntoko, kar pa ne pomeni, da se slednjega ne da kritizirat. To sodbo ne utemeljujem samo na tem, da je treba radikalno vztrajat na (kolikor se le da možno) odprtih mejah, na radikalnih zahtevah, ampak predvsem na njunem odnosu do prakse. Žižkov problem ni tolk evropocentrični univerzalizem (za katerega je Jan tudi pokazal, da se ga da brat kot univerzalizem nasploh), kot tudi ne enostaven prikrit »rasizem« (mislim, da so te obtožbe Žižka dejansko zlo pavšalne, da ma on fiksne ideje o muslimanih (čeprav včasih napiše kej nekorektnega, je to vseeno v nekem kontekstu)). Njegov problem je IMO odnos do prakse, ki je pač nikakršen: ideja, da bodo neki govori, neke intelektualne zvezdice, ki bodo povedale resnico in abstraktne izjave podpore, kar koli rešile. Ne gre seveda za to, da bi bil avtomatično proti tovrstnim praksam, problem je, da se te prakse hočejo reprezentirat kot kao aktivistične, kot da majo neko zmožnost spreminjanja (tudi to Varufakisevo novo gibanje) – to je nadaljevanje tistega, kar je bilo najbolj narobe v Syrizini taktiki (piar marketinški pristop, govoriti tisto kar hočejo slišati, itd.). Ntoko je tuki bi rekel dejansko bolj prepričljiv, ker ima neko idejo prakse (ta skrajno agitatorski pristop, tako v tekstih, kot v delovanju), to vztrajanje na nečem realnem (četudi ni jasno, kako to izvesti). Zna se tudi zgodit, ampak to je čista špekulacija in poenostavitev, da bo nova (notranja) delitev levice potekala ravno na črti: evropocentrično nagnjene egalitaristične politike (z idejo notranje solidarnosti), ki se bodo vezale z evropsko politično centralo in tiste politike, ki bodo vztrajale na nekakšni anti-evropa poziciji (anti-evropa je na nek način ravno odprte-meje, ker Evrope, to vse bolj ugotavljamo, ne definira nič drugega kot zunanja meja. Ampak Anti-Evropa pozicija je tudi rigidna nacionalna država). Radikalna levica je tu dejansko izpostavljena nevarnosti radikalne desnice, ampak vseeno mislim, da je ta druga opcija boljš.
7. Janova kritika moralizma na levici se mi zdi da se še kako tiče prakse, četudi ne neposredno. In da ne gre samo za nek intelektualni masaker. Definitivno je moralizem ena najbolj notranjih lastnosti Ntokovih tekstov, on je razvil sistematičen moralizem (ne pa moralizem kot piar forice, ki se obračajo glede na veter). To, da je moralist, torej ne mislim moralistično: moralizem je pri njem obenem tisto najboljše in najslabše. Zaradi moralizma zna prepričat ljudi, kar zna sicer marsikdo, ampak on tudi prepričuje za »pravo stvar«. Toda zaradi moralizma ga neka zelo velika druga množica ljudi enostavno apriori zavrača (to je glavni problem in zato mislim, da komentiranje Ntoko fenov po desničarskih forumih ne bi nič rešilo). Vprašanje morale je v tem kontekstu zame ključno v dveh točkah: 1.) kako prepričati tiste, ki ne delijo naših čustev, ki jih ne ganejo podobe beguncev, revščine, itd. ? To je zelo možno, da nekoga to ne gane in po svoje tudi čist legitimno. 2.) Kako načelno zagovarjat pozicijo odprtih meja (odprte meje ne glede na situacijo) in ne izhajat iz neke dane izredne situacije, ki pač gane (trpljenje, vojna v siriji, grozodejstva, itd.)?
"Razkroj Uma se je izkazal v totalnem pragmatizmu in Ntokijanstvu v vseh sferah levega življenja, utemeljeno na zgrešeni doksi, da Ntokizem "dela", da je treba zgolj enkrat ali dvakrat več z isto bedasto vsebino potrobiti na ušesa kmetavza, ki ga je Ljubljansko centralizirana leva propaganda žal zgrešila in revolucijo bo servirana na pladnju. Zato mislim, da z Ntokom ne bi smeli biti solidarni ampak mu povedat, da je kar je - moralistični bedak - in nanj čimprej pozabit."
po Jernejevi repliki je skoraj težko še karkoli pametnega dodat, razen ene - povsem konkretne - malenkosti: stopiti iz teoretskih višin onaniranja nad moralističnimi tepci v blato prakse pomeni vedno (!) tudi mazanje rok. če ne z drugim, z moralizmom. Matija Jan, ti si ignorantski bedak!
Jaoo, vse tole nadmorlistično moraliziranje, ne vem, a bomo s tem res naredili svet boljši? Ali bomo zgolj izdrkavali na teorijo, medtem ko se fašizem našemu modrovanju navkljub nezadržno krepi. Matija Jan bi bil vsekakor dober PR-ovec modrega centra, če sem še bolj nekorekten, predpostavljam, da bi misleci podobnega kova leta '42 verjetno nadmudrivali, zakaj vendar OF ni pravi odgovor na nacifašizem.
I repeat, I repeat with emphasis: all 'direct' persons and men of action are active just because they are stupid and limited. How explain that? I will tell you: in consequences of their limitation they take immediate and secondary causes for primary ones, and in that way persuade themselves more quickly and easily than other people do that they have found an infallible foundation for their activity, and their minds are at ease and you know that is the chief thing.To begin to act, you know, you must first have your mind completely at ease and no trace of doubt left in it. Why, how am I, for example, to set my mind at rest? Where are the primary causes on which I am to build? Where are my foundations? Where am I to get them from? I exercise myself in reflection, and consequently with me every primary cause at once draws after itself another still more primary, and so on to infinity. This is just the essence of every sort of counsciousness and reflection.
So if there is any trace of doubt, we shouldn't act at all and easily let the 'direct' persons act their own way without bothering them?
@ Jernej: to o množici komentarjev nisem napisal z vidika moralizma ali kakšne druge kvalitete, ampak z vidika kvantitete. Zavest koemntatorjev se namreč utemeljuje ravno na homogenosti njihovih prepričanj in obenem prepričanosti v točnost lastne empirije. Če si pozoren, komentatorji ves čas poudarjajo, kako so v večini, kako so 90% in se v svojem naboru informacij o tem, kako so begunci bedni, ves čas potrjujejo. Očitno je, da gre za dejanski manko samozavesti, da gre samo za napihovanje balona. Množica nasprotnih komentarjev s pravilno empirijo, bi ta balon zelo lahko prepičila, preden se premočno napihne.
Nadalje, ne strinjam se, da Žižek nima nikakršnega odnosa do prakse. Nasprotno, Žižek zagovarja prakso, po kateri gremo; prakso militarizacije. Ni problem, da bi se on nekega den zavestno odločil, da ima takšno in takšno idejo o muslimanih, njegov problem je, da jo pač ima, in jo uspešno reproducira skozi neke fiksne ideje v svoji filozofiji. Tako po mojem tudi ni važno, če je skin dejansko globoko v sebi prepričan, da so ljudje takšni kot jim pripisuje, da so, pomembno je, da je rasist navzven (nekoliko površna primerjava). Seveda pa je jasno, da je treba na Žižkovo kritiko odgovorit, in da ima Žižek dobre pinte - a njegov problem je, da so ti dobri pointi utemeljeni na slabih, in ne obratno, kakor je ponavadi.
Moj glavni point pa je bil: prostor je preveč polariziran, ne glede na to, da jaz tega ne bi hotel. Zdaj ni čas za depolarizacijo prostora, ker je lahko neuspešen. Če ni uspelo prej, ne bo tudi zdaj, ker smo zdaj v downward spiral. Treba je upoštevat značaj politične realnosti okoli nas in se mu prilagajati. Obenem mislim, da si to polariacijo preveč poudaril. Pri meni ne gre za to, da objektivni pojav polarizacije nujno pomeni ukinitev vsega, kar ni tako strogo polarizirano; bolj poziv k uvidu v realnost okoliščin in delovanje v skladu z njimi oz. pozicionalno redefinicijo levega spektra. Vključno z obstojem kritike N'toka in obstojem potrditve dobrih Žižkovih pointov, kot si pokazal v četrti točki.
S tem, da proti fašizmu pač res ni mogoče zatiralsko, da je odnos do njega lahko samo popolnoma brezkompromisen in agresiven, ker to zahteva njegova notranja logika.
@ Jernej:
če še prilijem: ne samo, da mislim, da je takšen boj lahko uspešen, za nazaj mislim celo, da je bila stran Zlovenija uspešna. Spet seveda ne toliko vsebinsko: ne strinjam se z njihovo moralično podstatjo, strinjam ap se s političnim sredstvom sramotilnega stebra. Če bi bilo še par Zlovenij, bi imelo to velike učinke za javni diskurz. Tu seveda ne gre za prepričevanje fašistov, in to seveda lahko spodbudi reprodukcijo fašizma v samih komentatorjih, ampak ti fašisti se utemeljujejo kot potencialno organizirana sila zgolj na podlagi prepričanosit o svoji večinskosti in točnosti svojih predstav o beguncih (v katere seveda nev erjamejo azres, zato se medsebojno tako podpirajo). Celoten fašistični organizacijski potencial razpade, ko vanj vneseš trdnejši nehomogeni element. Paf. Danes je s pojavom interneta to lažje kot kdajkoli prej.
Mogoče je pa anonymous z zgornjim citatom hotel/a povedat, da so vse to "zapiski iz podpodja". Ne samo te konkretne razprave zgoraj, ampak na splošno vsi ti obrobni, nemočni zafrustrirani napadi in izpadi proti družbi. In mislim, da jim ne gre tega čisto zamerit, ker danes ni dosti prostora in zraka, niti za razmišljanje, in imajo ti zapiski večkrat tudi nekaj svežine za razliko od akademske in mainstream sfere.
Primer je zgodba Tiqqun, ki so se po letih pisanja iz podpodja na koncu znašli na sodišču kot teroristi, ko so naredili nekaj res "direktnega" in postali "ljudje dejanja".
Dodal bi samo še to, da je na RŠ še vedno preveč pretenciozno akademskega jezika in to ravno takrat, ko nima tekst nič za povedat in samo reagira, ker mu nekaj ne paše, pa niti ni dobro premišljeno kaj in zakaj. Rezultat česar je potem abstraktno dlakocepstvo in posploševanje, samo zato, da se poteši tisto čustvo, pač da smo malo na slepo streljali in zraven naredili to slepost čim manj opazno.
Paradoksno so bolj čustveni in direktni teksti lahko boljše premišljeni, ravno zato, ker dobro vejo, kaj in zakaj jim ne paše, znajo svoja čustva strukturirat in zato lahko tvegajo in jim pustijo opravit svojo vlogo (ki ni nujno moraliziranje, lahko je tudi čisto politična agresija), namesto da bi morali svojo instant reaktivnost takoj oblečt v neke strašne dekonstrukcije in teorije, ki so samo začasni spektakel in ničesar ne proizvedejo.
@muanis
Te taktike "sramotilnega stebra" so precej mimo, ker ne pomenijo samo, da danes lahko vsak igra vlogo stasija (kar je samo po sebi že dovolj grozno in imaš tudi razne desne "zlovenije"), temveč se ta vloga opravlja javno in teatralno, kar pomeni, da bi naj moral še tolko bolj pazit, kaj lahko rečeš v javnosti in je na koncu za ljudi še najbolj udobno, če se sploh ne opredeljujejo. Rezultat je potem liberalna in desna politična korektnost.
Oziroma jedro problema je, da je vse vezano na fizične osebe in ne na izjave in ideje. Na koncu gre bolj za to, da so ti ljudje neumni, ker to govorijo javno pod svojim imenom, in ne za to, kakšni so pogoji takšnega razmišljanja. Je pa to problem samega načina, kako danes poteka "javni diskurz", če temu sploh še lahko tako rečemo, ker se je z fiksacijo na posameznike javni diskurz sprivatiziral oz. zapolnil s privatnim (facebook je mogoče najbolj jasen primer tega).
@Anonymous: se strinjam s protiargumenti. Ampak dejansko mislim, da je potrebna neka mera politične korektnosti, oziroma neka mera spodobnosti. Ne gre zdaj za to, da bi se politični program zvajal na njegove nosilce, kot na primer v primeru urednika Razpotij, ki je Zlovenijo razkazoval kot primer nemožnosti direktne demokracije. Ampak gre za željo po neki korekciji. Če so pripravljeni fašisti (in ljudje, ki javno pišejo, da je treba nekoga pobijati, so pač fašisti in jim je to treba povedat) izvajat tako ravnati v javnem prostoru, bi morali ta javni prostor braniti s korekcijami tipa Zlovenija. Pri čemer ni mogoče relativizirat in na isti nivo spravit fašističnih sramotilnih stebrov in nasprotnih, saj se slednji utemeljujejo zgolj na že dani izjavi s strani fašista, in ne na manipulaciji s podatki in konstrukciji osebne naracije kot to počnejo fašisti. Javni prostor bi se še vedno moral utemeljevati na neki osebni odgovornosti, saj v nasprotju nasilja ni mogoče regulirati in lahko samo še primemo puške. Namreč fašizem se utemeljuje ravno na homogenosti brezoblične mase, kar je pač res, in ne zgolj liberalna puhlica. To mero politične korektnosti zagovarjam. Tu gre za popolnoma pragmatično, ne politično rešitev. In lahko pomaga k vrnitvi javnega prostora.
Seveda pa na ta način ni mogoče voditi resne politike, ki bo ljudi nagovarjala v bolj smiselna politična stališča. Sramotlni stebri so smiselni, kolikor uvajajo osebno odgovornost, ampak niso esencialistični. Problem je, če so esencialistični, kar so morda pri Zloveniji bili, ampak to še ne spodreže same tehnike po mojem.
Po mojem je treba tud bit dosleden v opazovanju razmerja med teorijo in prakso, ki s eodloča na majhnih konkretnih situacijah, v katerih je treba reagirati v sekundi, obenem pa gledati na dolgi rok. Konkretne tehnike se lahko uporabijo za dobro stvar ali pa ne.
@Jernej @Muanis
Problem z Matija Janovim napadom na moralizem je to, da je vse preveč moralističen. Tako da je ujet v nadjazovsko logiko, logiko instance, ki uživa v sadističnem trpinčenju in uničevanju. Napada pravo tarčo, ampak spregleda, da je njegov napad njega samega napravil za tarčo. (Nemara je to težava že Nietzscheja samega.) Izhod iz te situacije ne more biti še več napada, ker sama investicija energije (libida) v napad še okrepi sadistično in moralistično instanco. Izhod mora biti neka druga logika, kjer mora sicer biti tudi nekaj prostora za agresivnost v širšem smislu, prodornost. V lacanovščini bi se temu reklo diskurz analitika, ki se skuša umestiti na mesto nemogočega objekta malega a. Komentator, ki se je poimenoval s tem konceptom, zato ne bi mogel narediti večje teoretske napake - njegova vprašanja so bila obscena, vsekakor ni zavzel pozicije analitika, temveč prej pozicijo gospodarja; problema se ne da postaviti na takšen način.
Mene je bilo sram, ko sem bral o Muanisovih ponižanjih. Takšne situacije je treba na brutalen način preprečiti, o tem ni dvoma. Se strinjam, da morajo biti inštitucije, kakršna je RŠ občutljive za takšne momente in držati nek nivo razprave.
Morda bi morali razmisliti, kaj je s to anonimnostjo - mogoče je vseeno, kdo piše ... mogoče se pa s temi na pol javnimi prostori izgublja neka spodobnost. In spodobnosti ne gre kar tako zaničevati. Saj smo danes na levici primorani braniti spodobnost pred neoliberalno vulgarizacijo družbe. (Ali niso Fifijevi kriki obupan poskus ohraniti neko spoštovanje akademske spodobnosti pred vulgarizacijo demokratičnih mnenj?) S tem se mora gojiti občutek za to, kaj je primerno reči, in kdaj je primerno kaj reči. Ali v lacanovščini, gre se za etiko dobro rečenega - tistega, kar se približa realnemu konkretne situacije.
Stran Zlovenija je, najsibo moralno nedopustna ali ne, (poleg duhovite in posrečene iznajdbe imena) pokazala, kako realna je problematika rasizma in kako se vračajo v javnost izjave, ki so bile do nedavnega v domeni obscenih privatnih mnenj (seveda ne vsakogar, toda nekaterih pač). Stran je odraz tega, da država efektivno ne obvladuje situacije, tako da je pravica prepuščena v roke posameznim iniciativam. Na področju sovražnega govora (termin je seveda slab; veliko bolj primerno bi bilo - brez kakršnegakoli strahu pred reminiscencami na socialistično cenzuro (kot da danes nimamo cenzur?!) reči "prepovedani govor") bi vsekakor morali imeti strožjo zakonodajo in efektivno izvrševanje pravice. Ob tej strani si ne morem pomagati, da ne bi dodal še eno različico k vsem možnim parafrazam Brechtovega ropa: "Kaj je Fifijeva transgresija zanikanja holokavsta v primerjavi z ritualnim obujanjem antisemitizma in rasizma v tej naši Zloveniji?" Se pravi, transgresija, ki - se mi zdi, morda pa se motim? - je tako čislan termin na RŠ, je zgolj odraz nemoči pred soočenjem z gospodarjem.
V krščanstvu je seveda najti univerzalizem, kot ga pozna zahodni svet, to ni nobena skrivnost. Hegel je bil filozof krščanstva (in njegova filozofija nosi ateistično sporočilo, kot je vedel že Lacan) in Badiou je napisal knjigo o svetem Pavlu kot utemeljitelju univerzalizma. Pri tem pa je treba povedati, da je ravno ta "evropski" univerzalizem toliko univerzalen, da lahko deluje tudi drugje. Eksemplaren primer je Haiti po francoski revoluciji, kjer so bili Haitijci bolj francoski od Francozov oziroma bolj univerzalni od naroda, ki je skušal biti "univerzalističen". Muanis, a lahko prosim poveš več o temu, kar si prepoznal kot muslimanski univerzalizem? Stvar me iskreno zanima.
Reči, da Žižek zagovarja prakso, po kateri gremo, pa je blatantno nerazumevanje Žižka. Žižkov zagovor militarizacije temelji na ideji Frederica Jamesona, ki radikalno predrugači koncept vojske. O tem si je vredno prebrati Jamesonovo knjigo ali pogledati njegovo predavanje na Youtubu (American Utopia). Poleg tega je Žižkova ideja birokratsko-militariziranega reševanja begunske situacije v tem, da bi določili kvote za vsako državo v EU, potem pa bi vzpostavili sprejemne centre v Turčiji in Libanonu ter begunce po zračnem mostu prepeljali v Evropo. Če to ni veliko boljša rešitev od trenutnega stanja, potem pa res ne vem ... kakšne pa so vaše konkretne rešitve?
Glede empirije pa tudi, lepo prosim - Noam Chomsky ali psihoanaliza? Kot da psihoanaliza nima nič z empirijo ... Sploh je bil pa Žižkov odgovor zelo nazoren: rekel je, da ne pozna nekoga, ki bi se tolikokrat empirično zmotil kot Chomsky. In če še dodam, zelo nenavadno se mi zdi, da nekdo bere Althusserja in zagovarja Chomskega. Človek pa tu zastriže s ušesi.
@ Jan: res je, premalo sem govoril o islamskem univerzalizmu. Ko govorim o islamskem univerzalizmu, govorim o praksi, s katero je islam dobil prve podpornike. Dobil jih je tudi kot socialno gibanje, ki je osvobajalo (dostikrat črne) sužnje, reformiralo sistem suženjstva, osvobajalo ženske, v tem pogledu prepovedalo nekatere barbarske prakse (kot je zakopavanje deklic ob rojstvu, uvedba pravice do dedovanja itd. ) - ob poroki z Aišo se pri biografski propagandi rado pozablja, da je preroka preživljala starejša ženska, in da so se ženske v vojni borile skupaj z moškimi - pravice širilo tudi na živali (halal zakol je bil v tistem času praksa, ki je bila optimalna rešitev glede trpljenja živali, danes je po teh pravilih okrutna; pri slepem sledenju pravilom se je pozabil duh, v katerem je bil halal uveden; recimo uvajanje dostojne oskrbe živali s rhano in pijačo, kamela je določila lokacijo prve džamije). Šlo je za prijeme, ki danes zvenijo reformistični, takrat pa so imeli revolucionarno težo. Islam se je razširil tudi kot socialno gibanje, s ključnim prispevkom žensk in sužnjev. Univerzalizem je vpisan tudi v Koran; recimo Bog je dojet kot čista abstrakcija, ki je tudi gospodar "vseh svetov" kot je večkrat poudarjeno; biti musliman čisto leksikalno pomeni biti pokoren Bogu, ta Bog pa je instanca, ki pokriva vse diskurze, družbene prakse itd. Nenazadnje pa je eden od pokazateljev univerzalizma v islamu tudi (sicer vedno bolj degradirano) romanje v Meko, na katerem se zberejo verniki vseh ras, nacionalnosti itd. Od abrahamskih religij je verjetno najbolj odprta navzven, saj pripoznava judaizem in krščanstvo kot svoji predhodnici itd.
Kar se tiče Žižka, mi je njegova referenca na Jamesona ušla ... Ker sem kar fan njegove Political Uncoscious, bi mi bilo precej zanimivo prebrat tudi delo, ki ga omenjaš. Glede na to, da mi je ta referenca pač ušla, lahko priznam napako pri interpretaciji njegovega poziva k militarizaciji.
Ne zagovarjam Chomskega ... Samo pravim, da se ni potrebno v odnosu do slabe empirije, na kateri temelji skrajna desnica, opredeljevati s tem, da to slabo empriijo afirmiramo in jo presegamo na tej slabi podlagi. Včasih je bolje samo zavreči slabo empirijo, ne da bi sploh utemeljevali, zakaj se resna političan misel ne more utemeljevati na empiriji (s čimer ne trdim, da je empirijo potrebno kar v celoti odpisati, kot tudi ti ne).
Vsega ( fašizma ) so krivi komentarji.
@Muanis
Hm, ko omenjaš osvobajanje črnih sužnjev, mi je prišlo na misel, da je Malcolm X iskal rešitev v islamu. To bi bilo tudi zanimivo pogledati, ker je on pač bil univerzalist, v smislu "ne bomo se črnci vračali k svojim partikularnim koreninam, plemenom, etc., ampak se bomo združili (internacionalno, oz. on je hotel mimo koncepta naroda, če se ne motim), ne glede na naše poreklo, etc." Se pravi, zanimivo bi bilo videti, kako se to odraža v njegovem branju islama.
Islam naj bo, ampak ne v deželi Avsenikov.
ANONIMUS - tebe sta sigurno brat pa sestra spočela na nadmorski višini 2500 metrov - zato si pa siguren da si 100% slovenec :) pa s šmarnico so te krstili v šenčurski cerkvi.
"Pustil bom, da se najina konverzacija kaže na strani še nekaj ur, da vsi vidijo, kako neumen si, in kako sem jaz kul, potem pa sledi izbris, kakor tudi vse nadaljnje konverzacije."
VETO! Sem odločno proti kakršnimkoli izbrisom.
Jaz sem šele našla tole epsko debato, 'cmmon, enake možnosti za vse bralce so nujne.
Strani