NIGHT BEATS: Who Sold My Generation

Heavenly, 2016

Po dveh dolgometražnih albumih se znova vračajo seattelski Night Beats z novim albumom Who Sold My Generation. Po svojem istoimenskem albumu iz leta 2011 so za marsikoga zveneli »zlajnano« in mlačno oziroma mlečno. To mlačnost so popravili že čez dve leti z izdajo Sonic Bloom. V sklopu turneje in predstavitve omenjenega albuma pa so se leta 2014 ustavili tudi pri nas. Kljub kratkemu koncertu, polnem tehničnih težav in počenih strun, so Night Beats v klubu Channel Zero pokazali svojo obetavnost. Bend še vedno sestavljata Danny Lee Blackwell s kitaro in vokalom ter James Traeger za bobni, basista Tareka Wegnerja pa je na novi plošči zamenjal Jakob Bowden.

Who Sold My Generation je njihov debitantski album, izdan pri založbi Heavenly, ki med drugim izdaja Dukeu Garwoodu, TOY, King Gizzard and The Lizard Wizard in The Wytches. Producenta nove plate sta Nic Jodoin in Robert Levon Been, slednjega najbolj poznamo iz zasedbe Black Rebel Motorcycle Club. Kot basist pa je gostoval tudi na pričujočem albumu, ki je bil v celoti posnet v živo, v njegovem analognem studiu v Los Angelesu. 

Night Beats nam z novim albumom postrežejo z dvanajstimi komadi, v katerih še vedno zaznamo teksaški psych rock, se pravi glasbo 13th Floor Elevators in Rokyja Eriksona, ki ga bend še vedno povzdiguje v višave. Uvodna pesem »Celebration #1« deluje kot intro, v katerem Danny monotono naklada besede, temelje pa mu dajejo odmevajoče kitare in efekti v stilu Hawkwind, ista tema bobnov in basa pa »zlivelira« poslušalčevo »nahajpanost« do plate. Že v naslednjem komadu »Power Child« nas spomnijo na starejše plate Black Keys, na katerih je v komadih prevladovala dinamika, čeprav so bili starejši albumi Black Keys veliko bolj surovi. Dannyjev občasni falzet in z reverbom impregniran vokal se skozi cel album vijeta okoli vseh drugih zvokov in tako lahko pride do izraza tudi najmanjši vložek na inštrumentih. Komad »Porque Mañana« razbije predvidljivost ritmike, v katerem svoje latino oziroma takozvane »tex-mex« vložke doda še kitara. Presežek albuma je nedvomno zadnji komad na plati »Egypt Berry«, v katerem preseneti prav kitara, ki za razliko od drugih komadov ne uvija in zateguje le na pentatonične lestvice. S postanki in ritmičnimi galopi pa komad spomni na The Cramps, enega prvih rock'n'roll bandov, ki so jim dodali oznako psihedelični.

Night Beats so mogoče za nekatere le še en neopsihedelični oziroma rock revival bend iz 60-ih, ki je rojen prepozno in preigrava ideje The Gories, The Stooges in drugih. Med podobne bende štejejo tudi Tee Oh Sees in Ty Segall. Edina stvar, ki je pomembna, je ta, da Night Beats ne ostajajo na isti poti in z vsakim novim albumom ustvarjajo svoj pogled na glasbo ter se vedno bolj zavedajo, v katerem času živimo. Z novim albumom Who Sold My Generation to tudi zelo dobro pokažejo.