... in nazaj k desnici

Del RŠ-eve tolpe je v zadnjem času intenzivno kritiziral prakse in diskurze sodobne levice. Kritika se je močno razširila v času migrantske krize. Predvsem je merila na tihe razredne rasizme, nedoslednosti in antiintelektualne morbidnosti humanitarne liberalne levice. Iskali smo “kančke resnice skrajne desnice” in delali prve korake na poti do razumevanja njenih volivcev. Glede na to, da liberalna levica izgublja svojo hegemonijo in da se razrašča skrajna desnica, ki v tem trenutku predstavlja neposrednejšo politično (in fizično) nevarnost, pa je morda čas, da se zopet lotimo klasičnega antifašizma in z intelektualno artilerijo, ki nam je na voljo, neusmiljeno preganjamo fašistične bedastoče.

Izpeljavo samokritike bom začel pri vprašanju empirije. V zadnjem obdobju je večkrat prišlo do očitkov liberalni levici, da naj bi prikrivala relevantnost dejstva, da so bili med posiljevalci in drugimi spolnimi napadalci na silvestrovanju v Kölnu v glavnem migranti. Če vztrajamo pri tem očitku, moramo povedati tudi, da empirija ni primarna okupacija desnice. Rasizem ni nekaj, kar bi bilo posledica predhodnega dejanja družbene skupine, na podlagi katere bi desničarji to družbeno skupino okitili z raznoraznimi esencializmi, temveč je nekaj, kar empiriji predhaja. Ni bil najprej Köln in potem rasizem, temveč obratno.

Ali če ponudimo še prepričljivejši primer: ko se je izkazalo, da je bilo pred dnevi na pustnem karnevalu v Kölnu kar nekaj prijav seksualnih napadov, je množica desničarjev začela vihteti svoje rasistične praporje, prepričana, da za napadi stojijo zgolj migranti. Ko se je izkazalo, da je na posnetku seksualnega nadlegovanja novinarke med izvajanjem televizijskega poročila v živo to počela skupina Nemcev, so se množično usule teorije zarote: ‘Vse je zaigrano, gre za delo sil Angele Merkel, ki želijo relativizirati muslimansko zlo.’ Ko so kölnski policijski uradniki sporočili, da zaporniki predstavljajo etnični prerez splošne populacije, so desničarji skočili v zrak: ‘Tudi nemška policija laže, dela po nareku zarotniške vlade Angele Merkel itd.’

Jasno se je pokazalo, da je rasizem veliko preenostavno dojemati kot posledico konkretnega individualnega dogodka tarč rasizma in da gre za pojav, ki v takih primerih šele določa interpretacijo dogodka (pa če so ga dejansko storili pripadniki te populacije ali pa ne).

S tem pa pridemo do problematike politične korektnosti, ki jo ponavadi pripisujemo levici. Skupaj z desničarji smo pogosto udrihali po njej, češ kako je do morbidnosti obsedena s politično korektnostjo. Vendar – ali niso s politično korektnostjo najbolj obsedeni ravno desničarji? Kolikokrat ste videli nacija, ki je dejal, da želi ubiti Juda preprosto zato, ker ga sovraži, ne da bi sam vedel, zakaj, ker je v navalu sle po klanju itd.? Verjetno ne dostikrat. Preden je prišlo do etničnega čiščenja Judov, so bila potrebna leta in leta propagande. Treba je bilo pokazati, kako so Judje tuji nemški kulturi, kako seksualno izkoriščajo nemške ženske (sic!) itd. In še potem ko se je etnično čiščenje dogajalo, zanj večina Nemcev ni vedela. Mar ne gre pri tem za politično korektnost? In ta desničarska politična korektnost je množično prisotna tudi v trenutni situaciji: ‘Ne gre za to, da smo do muslimanov rasisti, gre za to, da se oni preprosto ne skladajo z našimi normami, da imajo tujo kulturo, grdo ravnajo z ženskami itd.’

V želji po vrnitvi k osnovni empiriji, ki naj bi jo liberalna levica namerno zanemarjala, pa je večkrat prišlo ravno do vulgarnega empirizma, ki si ga teoretska levica ne bi smela privoščiti. Ta vulgarni empirizem je podoben tistemu, ki so se ga lotevali desničarji po silvestrskih napadih v Kölnu. Vsi, od Žižka naprej, so za samoumevno privzeli mišljenje, da so islamske kulture inherentno nagnjene k poniževanju žensk in da imajo inherentne civilizacijske deficite. Žižek, denimo, se nikoli ni vprašal, ali mogoče podlega preprosti nerazgledanosti. Še več, ali njegove izpeljave ne temeljijo na eksplicitnih fašističnih neumnostih. Zanašal se je na vulgarno empirijo ravno v trenutkih, ko je to empirijo kritiziral. Zatrjeval je, da pri analizi ideologije ne smemo biti empiristi, ampak, ampak … Kaj drugega kot empirist in to empirist na najbolj prvo žogo je bil sam, ko je islamu pripisoval omenjene deficite.

Pri vseh teh empiričnih zablodah se zdi, da je za resno levico, ki poskuša z dejanskim političnim interveniranjem v situacijo, nastopil čas, ko najbolj resno politično dejanje predstavlja vrnitev k preprostemu klasičnemu antifašizmu. Z nekaj preprostimi statistikami in realnimi kulturnimi uvidi je mogoče skrajno desnico povoziti na njenem terenu.

Ali število posilstev na Švedskem korelira z odstotkom muslimanov v državi? Očitno ne, saj je v Franciji manj posilstev in procentualno več muslimanov, poleg tega pa je več posilstev kot na Švedskem v ZDA in v Južni Afriki, kjer je odstotek muslimanske populacije zanemarljiv. Ste vedeli, da je kriminalno stanje na Švedskem takšno, kot je, ker ima Švedska upravičeno veliko širšo definicijo posilstva kot pravni sistemi drugih držav? Ali pa ste vedeli, da so 95 % terorističnih dejanj med letoma 1980 in 2005 v ZDA izvedli nemuslimani? Ali ste vedeli, da je v Iranu okoli 600 cerkva? Pa to, da je obrezovanje deklic praksa centralnoafriških držav, ki imajo približno enako število kristjanov kot muslimanov, in da obrezovanje izvajajo tudi krščanske skupnosti? Ste vedeli, da v Mjanmaru budisti, vključno z budističnimi menihi, po miroljubnosti domnevno esencialno nasprotni pol muslimanov, izvajajo genocide nad muslimani?

Teoretska levica, ki je postala v zadnjem obdobju rahlo elitistična, se mora ponižati in preprosto brezkompromisno preverjati osnovno resničnost svojih predpostavk. In se polotiti desnice na njenem terenu, kar je nedavno zagovarjal N’toko, ki ga je v tem kritiziral radijski kolega Jan. N’toko zapiše: “Zoper njihovo govorico se bomo morali začeti boriti enako vztrajno, potrpežljivo in marljivo kot Primc za svojo agendo.”

Zagotovo enega najmračnejših momentov v zgodovini publicizma predstavlja nacistični propagandni časopis Der Stürmer. Bil je medijsko mesto, v katerem se je neprestano reproduciral antisemitski diskurz, ki temelji na nekaj predpostavkah, zelo podobnih tistim, na katerih temelji današnji antiislamski diskurz. Šlo je za vztrajno manipulacijo z informacijami, ki so se osredotočale na ključne prijeme, kot sta zlonamerna in napačna interpretacija Tore ter dokazovanje seksualnega izkoriščanja domnevno avtohtonih žensk s strani Judov. Oba sta težila k cilju vzpostavitve splošnega prepričanja, da Judje pripadajo usodno zunanji, škodljivi kulturi. Omenjeni propagandi je to tudi uspelo. V poznem tretjem rajhu so bili tudi omikani ljudje, ki so sicer nasprotovali vulgarnosti Stürmerjeve propagande, prepričani v to ključno predpostavko o zunanjosti judovske kulture.

Mar ni predpostavke, da so muslimani zunanji evropski kulturi, privzela tudi antiliberalna levica? In mar niso pisci, kot je N’toko, pravzaprav zadnji branik pred tem brez dvoma fašističnim prepričanjem, ki ga privzema teoretska levica, začenši z Žižkom, ki očitno postaja heroj Reporterja? Glede na radikalno protislovje, v katerega se je ta levica zapletla, si ne zasluži vzvišene pozicije v odnosu do liberalcev. Širitev te agende je mogoče zaustaviti samo s potrpežljivim naporom, ki ga omenja N’toko. Če je Stürmerju uspelo s svojimi manipulacijami pomembno pripomoči k medijski hegemoniji v tretjem rajhu, je tak podvig danes znatno otežen zaradi vsesplošne prisotnosti informacij.

V tridesetih ni bilo interneta in kabelske televizije, ki sta znatno pripomogla k enakopravnejšemu medijskemu spopadu. Če so problem spletni komentarji, zakaj se na področju spletnih komentarjev ne organizira tudi levica in se spusti v brezkompromisno rušenje vulgarnih desničarskih prepričanj? To ne bi smelo biti preveč težko, kajne? Vprašanje, zakaj se prostor tvorjenja nekakšne podtalne hegemonije prepušča desnici, pa je znatno povezano z liberalnim elitizmom. V trenutku, ko bodo liberalci, ki imajo v rokah del medijske mašinerije, opustili svoj gnus do spletnih komentarjev in se začeli organizirano udeleževati razprav pod novicami in na forumih, bo tudi prostor tega podtalnega fašističnega vrenja spremenil svojo podobo.

Namreč, hegemonija v spletnih komentarjih se ustvarja ravno na samoopravičujoči desničarski prepričanosti, da gre za deprivilegiran prostor, h kateremu se zatekajo, ker nimajo glasu v vodilnih levičarskih časopisih. Ta točka, na kateri se anonimneži počutijo zatirani, je lahko tudi točka preobrata, če bo meja med profanim svetom anonimnosti in svetim svetom uradnega, neanonimnega časopisja padla.

N’toko izhaja iz pravilnih predpostavk, ki pa jih je treba potegniti do njihove konsekvence. Vsi navdušenci nad N’tokovim pisanjem naj se spustijo v komentatorski boj in s tem zavzamejo ključno strateško točko tega poljavnega prostora … Z informiranostjo, ki jo imajo ti bralci in ki brez dvoma presega informiranost povprečnega desničarskega propagandista, bodo zagotovo dominirali. S tem bi dosegli ključni prispevek: medtem ko zaradi enotnosti svojih prepričanj v spletnih komentarjih komentatorji postajajo vedno bolj prepričani, da ta enotnost odraža realno stanje, bi z vdorom nasprotnih prepričanj to demagoško izjemno plodno prepričanje v trenutku poniknilo, kar bi za seboj potegnilo vzročno verigo upada skrajno desničarskega samozavedanja. Kljub temu da imamo vse vzvode za interveniranje v pulzirajoče jedro demagogije, teh priložnosti ne izkoristimo. Kar je politično porazno. Facebook v svoji transparentnosti pri tem predstavlja nekaj veliko bolj neznatnega od sfere anonimnega komentiranja.

Ob tem je bil poudarjen tavtološki pesimizem tako levice kot desnice, ki izhaja iz določenega političnega krča. Če nam desnica ves čas zagotavlja, da se bliža konec sveta, kakršnega poznamo, in to zaradi vdora alienske kulture v menda homogeno našo kulturo, nam levica ves čas zagotavlja, da se bližajo novi pogromi in novi genocidi na evropskih tleh – očitno nad muslimani. Sume desnice potrdi vsakič novo dejansko ali izmišljeno kriminalno dejanje kakšnega migranta. Sume levice pa potrdijo posamezna sovražna dejanja proti migrantom. Tako nas reporterski nebodijihtreba ali kolumnistični glasovi generacije nebodijihtreba ves čas bombardirajo s svojim samozavestnim tavtološkim teleologizmom, pri čemer se komplementarno dopolnjujejo tako, da strukturno prispevajo k samouresničevanju svojih prerokb.

Omenjena empirična ozaveščenost pa lahko pripomore tudi k določenim teoretskim razjasnitvam pri tem, kar sem poimenoval teoretska levica. Na tem področju je opaziti porast težnje po demarkaciji političnega od teoretskega, ki se utemeljuje na demarkaciji moralnega od teoretskega. Pogosto se takšno demarkiranje sklicuje na Althusserjevo demarkacijo med teorijo in ideologijo.

Pri tem pa se pozablja kompleksnost njegove demarkacije, kakor je izvedena v Filozofiji in spontani filozofiji znanstvenikov. Namreč – Althusserjeva stava je, da je mogoče demarkacijo med teorijo in ideologijo izvesti samo z določene politične pozicije. H koherenci te stave pa prispeva nova demarkacijska črta, namreč med moralo in politiko, ki poteka med avguštinsko razumljeno pravičnostjo in marksistično razumljeno pravilnostjo politične pozicije. Althusser je ob vsej svoji antiteleološkosti in protežiranju teorije vselej trdil, da pravilna politična drža obstaja, še več, pravilna politična drža, to je pravilna umestitev znotraj razrednega boja, je ključni pogoj pravilne teoretske drže.

Ugotoviti je mogoče tudi, da je bila empirija v tekstih s teoretsko podlago v zadnjem obdobju pogosto zamenjevana za družbene odnose. Tako je na podlagi neke – slabo selekcionirane in kategorizirane – empirije prihajalo do kritike lažne zavesti, ki naj bi jo v desnici videla liberalna levica. Kapitalistični fetišizmi in mistifikacije, ki izhajajo iz na realnih odnosih utemeljeni napaki v percepciji družbenih razmerij, vsekakor ne pomenijo že sprejetja dejstva, da je neka družbena skupina empirično nagnjena k posiljevanju. To politično prej pomeni, kakor sem utemeljeval, prestop na stran fašizma, teoretsko pa zdrs na neteorijo in raven epistemologije povprečnega desničarskega spletnega komentarja.

Tako se bolj kot kdajkoli v zadnjem času kaže, da mora teoretska levica premisliti lastna izhodišča in sestopiti z elitistične pozicije, ki se je je v zadnjem času navzela. Res je, da ima slovenska levica na relaciji ZL-Mladina-kolumnizem zgodovino in sedanjost posebnih patologij, da simbolno okrutno obračunava z notranjo kritiko in se utemeljuje na agresivni in antiintelektualni ambicioznosti ljubljanskega jetseta, a v tem primeru večjo napako počnemo njeni kritiki.

Problem pohoda skrajne desnice je globalen in presega omenjene lokalne patologije. Gre za največji razmah fašizma v času naših življenj. Pri tem pa je mogoče reči, da omenjena levica predstavlja zadnji branik pred hegemonizacijo s strani radikalne desnice. Treba se je prestaviti iz ene politične kategorije v drugo, zamrzniti boj proti etablirani domači levici in z njo politično sodelovati v ta hip primarnem projektu. Projektu, ki morda odloča o možnosti političnega delovanja in življenju celotnih družbenih skupin v bližnji prihodnosti. Sodelovati kritično, vendar ne dismisivno, ampak solidarno, kot je le mogoče.

Za konec še nekaj besed s pozicije muslimana. Navedel bom nekaj svojih izkušenj, zgolj zato, da se izognem banalnosti aktivistične viktimizacije, ki bi mi očitala neavtentičnost izkušnje muslimana zaradi slovanske etnične pripadnosti, bele kože in zelenih oči. Nekaj iz repertoarja mojih neposrednih srečanj s fašizmom namreč vključuje sledeče …

Pri približno devetih letih mi je skupina z velikim psom grozila, da naj očetu povem, naj se nauči slovensko. Prvi dan pouka na novi osnovni šoli sem moral na zapoved učiteljice pred razredom našteti imena svojih sorodnikov in izpovedati svojo etnično pripadnost, kot na sramotilnem stebru pred razredom. Pri približno tej starosti so me preganjali starejši lokalni mulci z grožnjo, da bom “pil Alahovo kri”. Zaradi navad, ki izhajajo iz moje veroizpovedi in etnične pripadnosti, sem bil vsestransko percipiran kot oseba čudaških navad, pomanjkljive higiene itd. V srednji šoli so me sošolci resno zasliševali, če je moji materi pri kosilu dovoljeno jesti z nami. Ne nazadnje pa sem zaradi kritike knjige ženske avtorice pred kratkim doživel eksplicitno fašistični komentatorski očitek na spletni strani dotičnega radia, da kritika izhaja iz islamsko pogojene mizoginije. Očitano mi je bilo, da želim ženske avtorice polivati s kislino po obrazu ali jih menjati za breje kamele.

Torej – čeprav se nikoli ne sklicujem na osebno izkušnjo, vem, o čem govorim, in ne želim dočakati, da se me privilegiran srednjerazredni aktivist poloti z očitkom, da se samo šlepam na val politične napetosti.

Aktualni val desničarskega rasizma ni opredeljen glede na barvo kože ali etnijo – trdim, da se opredeljuje glede na veroizpoved. To se kaže vse od teze o krščansko-judovski kulturi do vandaliziranja parcele muslimanskega verskega objekta v Ljubljani in množičnega podpiranje le-tega na spletu. Muslimani, tudi če izhajajo iz različnih kulturnih ozadij, so opredeljeni kot tista zunanjost, ki grozi s kužnim vdorom. Z vidika muslimana, ki sledi razodetju, je morda najprimernejša politična opredelitev v tem trenutku sežeta v dveh točkah.

Prvič – treba se je izogniti avtoviktimizaciji. Koran je tekst, ki se znatno ukvarja z odpravljanjem identificiranja z vlogo žrtve in odpravljanjem resentimenta, ki bi iz te vloge izhajal. Koran govori o zahrbtnih napadih na muslimane, o manipulacijah z razodetjem in o pobijanju muslimanov s strani večinske skupnosti. Zapovedana je obramba, intenzivno odsvetovana pa ponotranjenje trpljenja in umik z javnega prizorišča. Drugič, islamska skupnost, ummah, je razumljena kot enotna, v vsej svoji heterogenosti. To razumem kot gesto skrajnega univerzalizma in kot čisti negativum politične subjektivnosti.

Če so muslimani kljub vsem svojim kulturnim razlikam esencializirani kot zunanjost skrajne desnice, to še ne pomeni, da je ustrezen odziv opozorilo na te razlike in posledični umik s politične scene, ki bi izhajal iz prepričanja, da se nas dogajanje ne tiče. Nasprotno, v skladu z opisano afirmativno držo je treba stopiti na politično prizorišče, negativno univerzalnost islama in esencializacijo skrajne desnice je treba razširiti na vse muslimane ter v skrajni konsekvenci na nemuslimane. V konkretnem primeru mislim na to, da se morata med muslimani zopet konsolidirati leva politična misel in praksa. Ne v intimnosti njihovih domov in skupnosti, ampak v neposrednosti splošnega javnega življenja.

Glede na to, da so islamske skupnosti trenutno ujete v popolno reprezentacijo, bodisi z leve bodisi z desne, in da te reprezentacije druga drugi postavljajo vprašanja, ki so del igre teh reprezentacij, tako polne tabujev, in zato ne morejo in ne smejo biti odgovorjena, se zdi, da je islam tabu. V brezno med obema režimoma reprezentacije bi morali stopiti muslimani sami – in s tem storiti ultimativno politično gesto.

Z njo bi vsa svoja medsebojna protislovja spravili na plano, na površino. Tabuji bi se razpustili na njej v svojih političnih protislovnostih. Razbitje politične korektnosti, ki je, kot smo videli, stvar tako desnice kot levice, se lahko zgodi na tem nivoju. Pomemben problem, ki se tu lahko odpre, je: od kod reaktivna želja številnih muslimanov (tistih, ki niso begunci) po Zahodu. Očitno je, da je upanja na uspeh v Evropi malo, da v njej predstavljajo tujek, namenjen žrtvovanju, ali sredstvo za aktivistično samoglorifikacijo, vsekakor pa sveti ali profani objekt. Mar ne gre za skrajno ponižujoči položaj? Kakšna je racionalnost te želje? Zakaj se v specifičnih delih islama dogaja represija seksualnosti … in zakaj je regulacija seksualnosti v drugih nekaj, česar ni mogoče misliti z zahodnimi vatli morale, ampak skozi prakse ‘skrbi zase’? In zakaj se lahko muslimani opredeljujejo glede svojih življenjskih praks le glede na ta merila? Zakaj se želijo sami opredeljevati glede na ta merila, zakaj musliman danes lahko obstaja le glede na pogled zahodnjaka?

Pri tem gre za vprašanja, ki se dotikajo te skupnosti same in se lahko verjetno razrešijo šele, ko bodo profilirana skozi omenjeno politično prakso. Namreč ravno ta praksa ukinja omenjeni zunanji pogled, njegove stremeče oči, odstranjuje težo identitete in odpira tisto, kar je ključni doprinos islama – protislovna enotnost univerzalizma in neidentitete. Musliman pomeni zgolj to – ‘tisti, ki je predan Bogu’. Bog pa ima 99 imen.

Svoboda narodu!