LIAMERE: Liamere

Samozaložba, 2015

Ob glasbi skrivnostnega dvojca je že na prvi posluh jasno, da vesta, kaj počneta. Sestavljata ga vokalistka Malidah, ki je  sodelovala v projektih z Guštijem in z Anejem Kočevarjem tvori dvojec Harshside, ter producent Ferguson, ime, pod katerim se sodeč po Soundcloud profilu skriva precej glasbeno kreativen Andi Koglot, med drugim tudi član Monowi Twins.

Avtorja vsekakor obvladata tehnične vidike ustvarjanja muzike, hkrati pa imata dovolj glasbene širine, da se z elementi poigravata na različne načine, a še vedno v veliko skladbah ohranjata prvine pop skladb. Na nek način se celostna podoba sliši zelo retro, a hkrati vsebuje veliko sodobnega, urbanega pridiha. Kombinacija dobro sproduciranih r'n'b-jevskih in triphoperskih beatov, nedoločljivih sintetizatorskih harmonij in tankočutnega vokala tvori dodelano zvočno podobo. Morda glasba ne uvaja novih glasbenih pristopov, vendar pa zaradi jasne določljivosti kaže samozavestno držo in je posledično tudi zelo prepričljiva. 

Album je nekako naslonjen na tri oziroma štiri komade, ki držijo največjo intrigo, in sicer Sightless in Apart, Cordless in Restless. Vsebinsko se zdi, kot da se album ves čas vrti okrog nečesa manjkajočega. Nečesa, kar dela to glasbo večplastno in temačno. Teksti so izpovedni, in sicer variirajo od večkitičnih dolgih lirik ali pa so po drugi strani le enostavčne mantre, ki se z zapeljivim in veliko časa zelo efektiranim in popačenim vokalom ponavljajo skozi ves komad. In tukaj je manj resnično več. Enostavčnice namreč zadenejo bolj kot dolge izpovedi, prav tako je v njih veliko več enigme in se jim uspe ogniti znanim tekstovnim in melodičnim formacijam, ki se pojavijo v nekaterih skladbah. 

Sabotage, ki je bila izdana kot singel že pred izdom plošče, bi lahko bila en izmed bodočih hitov, vendar je kompozicijsko tudi ena izmed manj razburljivih skladb na plošči. Recenzentki  se ta skladba ne zdi ena izmed bolj reprezentativnih z albuma oziroma se zdijo drugi momenti veliko bolj inovativni in predstavljajo področja za nadaljnje raziskovanje. Na primer prehajanje Sightless v Apart, pri čemer beat predhodno podstavi lestev, z vstopom basa pa vokalno mantro, ki evoluira z uporabo efektov in glasovnih barv, odnese v neskončno valujočo osamo. Glede na to, da so teksti precej močni, je zanimivo, da se kompozicije, pod katere je podpisan Ferguson, razvijejo v veliko bolj intrigantni smeri prav tam, kjer so le-ti bolj precizno in predvsem previdno dozirani.

Omembe vredna je tudi Cordless z minimalističnim klavirjem, nenavadnim aranžmajem in vokali, ki se ujemajo z vpraševalnimi besedili in se njim primerno razosebljajo in subjektivizirajo nazaj do Malidinih vibriranj. Stopnjujoča se dinamika se, tako kot že v omenjeni skladbi, pojavi tudi pri zaključku albuma Restless v nemirni gmoti čustvenih razmerij. 

Nekatere skladbe so precej ujemljive in tudi hitro zvodenijo zaradi dejavujev, taka je na primer Plaything, ki se z umazano in počasno melodiko nevarno približa portisheadovski estetiki, druge pa album ovijajo v meglico in z večplastnostjo vztrajno dvigajo. Ena izmed teh je poleg prej omenjenih na primer tudi Triggers, ki vsebuje zanimiv prehod od dinamičnega podtalnega ritmiziranja do sladkega, melodičnega, zaustavljenega intermezza. 

Album vsebuje trenutke in skladbe, iz katerih je zaznati dih svežine, ki so tako v formi in vsebini zelo okretni, a hkrati tudi skladbe, pri katerih koncentracija  vztrajno pada, saj je v 45 minutah materiala z devetimi skladbami in počasno, celo že ambientalno dinamiko, ni lahko ohranjati. Je pa zato celostna podoba s kombinacijo zelo dobro sproduciranih beatov, eksaktnih aranžmajev, vsebinsko obogatenih z dodelanimi teksti in zračnim vokalom, ki so v iskanju novih kombinacij dinamičnih stopnjevanj ali ustavljanj, precej jasno zastavljena in lahko s koherentostjo in polnostjo zelo pogumno vstopi tudi preko dometa slovenskih radijskih postaj.