Razvpiti kongres IDS

Morda se vsi legendarni dogodki, dogodki, ki sprožajo interpretacije in množične perspektive, zgodijo na robu, deloma skriti očem sodobne javnosti. Tudi kongres IDS, ki je potekal prejšnjo soboto, spada v ta kontekst. Sam sem o njem slišal predvsem iz dveh različnih virov: iz piarovsko premišljenih izjav, ki v sebi skrivajo določeno intenco, četudi se zdijo povsem objektivne in tehnične, ali pa iz klevetanj po raznoraznih kotičkih tako spletnega kot realnega prostora. Tretji vir, torej mediji, se v splošnem niso spuščali v podrobnosti in so ostali pri golih dejstvih: kongres je bil nesklepčen, glavno vprašanje je zadevalo združitev IDS z ostalimi partnericami v Združeno Levico, ki bi tako lahko postala, zdaj očitno čisto zares, združena.

Menim, da je izključujoča alternativa glede oblike informacij – ali kleveta ali piar – vpisana globoko v samo strukturo stranke-gibanja in odraža njen glavni problem. Gibanje kleveta in stranka oziroma njeni vrhovi prodajajo piar. Kleveta se proti osebnim intencam parlamentarnega piarja, v piar izjavah pa se obsoja klevetanje in druge, domnevno povsem razdiralne, barbarske in nečloveške prakse, kot sta »udarjanje s steno ob zid« in »skandiranje«. Jasno je, da se to pokriva z glavno dilemo kongresa: ostati skupaj ali ne. Dober piar voditeljev naj bi združeval, četudi pod neenakopravnimi pogoji. Klevete naj bi razdruževale, vsaj tako pravijo piarovci.

Naša teza v najsplošnejšem smislu je izredno preprosta: kombinacija diskurzov klevete in piarja je na dolgi rok nevzdržna in sili v razdor. Kleveta je privatno, ki sili v javno in tam poskrbi za površinski spektakel, ki škoduje ugledu piarja. Piar je za javnost polepšana podoba notranjosti, iz katere je mogoče pogostokrat dešifrirati privaten interes tistega, ki ima sploh moč, da izvaja piar za celotno skupnost. S tem se zakrpa notranji razdor, ki ga množijo klevete. Piar in kleveta skratka napadata drug drugega in se medsebojno izključujeta, ne da bi se zares srečala, saj vselej delujeta kot predstava za zunanjost. Med njima je treba spodbujati nastanek vmesnega diskurzivnega prostora, prostora med privatnim in javnim, prostora debate v egalitarni skupnosti, kjer ima vsak pravico do besede, ki ni razdvojena v dva različna in medsebojno izključujoča se tipa diskurza.

Prostor, ki je med kleveto in piarjem, je prostor politike v ožjem smislu. Govor, ki se tu izvaja, je odkriti intencionalni govor: obenem javen za vse, ki se jih tiče, in privaten, saj se nikoli ne tiče vseh. Ta govor eksplicira svoj interes, ne da bi ga prikril s klevetanjem o zlobnem interesu drugega ali s celofanom piarja. V mislih imamo nekakšno institucionalizacijo Foucaultovega pogumnega govora, ki ne upošteva razmerij nadrejenosti in podrejenosti. Tovrstna politika nima skrivnosti, zato tudi njen namen ne more biti razkrivanje skrivnosti: »Jaz, tukaj stojim in to trdim. Tako mislim, tak je moj interes in tak je moj predlog.« Gre tudi za vzpostavitev možnosti konstruktivne kritike, ki je obenem radikalno ostra, toda ne nujno razdiralna. Prostor egalitarne debate v neki skupnosti pa je v našem konkretnem primeru tudi predpogoj rešitve konkretnega problema. Je predpogoj tako za znosno združitev kot za razdružitev iz pravih razlogov.

Tovrsten prostor skupnosti za idejo demokratičnega socializma ni neka obrobnost, temveč ključno izhodišče. Če naj bi demokratični socializem impliciral produkcijo, ki je ne narekujejo potrebe trga, temveč "potrebe ljudi", potem mora obstajati popolna enakost in odprtost na ravni diskurza, ki odloča o tem, kaj naj bi "potrebe ljudi" sploh bile. Konkurenčnost in neenakost se namreč lahko s trga zgolj premestita na ta nov nivo odločanja in planiranja. »Svobodo« trgovanja mora tako zamenjati veliko bolj striktna diskurzivna svoboda, svoboda misli in besede. Enakost pa se mora odražati v izhodiščni enakovrednosti vsakega govora. V nasprotnem primeru se lahko kaj hitro zgodi, da začne »splošne potrebe« neke skupnosti ali kar človeka nasploh določati partikularni interes tistih, katerih beseda ima moč.

Ta prikrita neenakost ima v cirkulaciji idej isti učinek, kot ga ima monopol na ravni cirkulacije blaga: vnaprejšnja izključitev šibkejših konkurentov. Delavec mora denimo imeti možnost samoupravljanja, možnost odločanja o tem, kaj in kako producira. Njegova beseda mora biti slišana in zaradi nje ne sme biti kaznovan. Tovrsten govor torej ne upošteva hierarhičnih razmerij in linije ukazov, ki sicer vladajo v produkciji. Prav IDS je tisti, ki je tovrstne ideje vnesel v javni prostor. Nekoliko večja težava pa je prenos tega spoznanja na lastno organizacijo in v njej ustaljene prakse.

Na isti dan kot kongres IDS se je na nekem povsem drugem področju zgodil še en podobno legendaren, torej poljaven dogodek v neki skupnosti, ki ima povsem isto strukturo. Isto je tudi glavno vprašanje - vprašanje razdora ali združitve. Tu gre za primer NK Maribor. Sprla sta se športni direktor Zlatko Zahovič in igralec Agim Ibraimi. Slednji je najprej ugovarjal nadrejenemu, pozneje pa še prekršil glavno piarovsko pravilo: klevetal je in v reviji Ekipa javno objavil medsebojno korespondenco z Zahovičem. NK Maribor je seveda postregel zgolj s »piar izjavami«, katerih glavno sporočilo se je glasilo: »Mi smo družina, in kar se zgodi v družini, ostane v družini.«

Zanimivo je, da sem bil sam, ko sem na facebooku pozival k (pol-javni) razpravi o novih levičarskih strankah, deležen podobnih očitkov: »Zakaj sploh govoriti o privatnih rečeh naše družine? Mi vse konflikte rešujemo znotraj, med članstvom, na mailing-listah in kongresih, ki so zaprti za javnost.« Menim, da se je treba zoperstaviti ravno tovrstnemu dojemanju stranke kot družine, kjer se konflikti rešujejo na podoben način kot v kakšni nogometni slačilnici. Skušajte za trenutek primerjati razmerje med Zahovičem in Ibraimijem na eni ter denimo med Mescem in nekim uporniškim članom IDS-a na drugi strani. V obeh primerih velja, da ima zgolj en dostop do piarovskega predstavljanja celote. Tako v NK Maribor kot v IDS velja tudi pravilo, da je očrnitev ugleda organizacije disciplinski delikt. Toda kaj preostane tistemu, ki ugotovi, da se po notranjih poteh ne da rešiti nastale situacije? Nič drugega kot to, da pač prične klevetati v javnosti in pri tem uporabljati najučinkovitejše orožje, ki ga ima v rokah: notranje informacije, zanimive za medije, kot je Požar Report.

Nikakor sicer nočemo reči povsem nasprotnega, da bi morale biti vse informacije enostavno javne, posebej ko gre za teme politične taktike, ki bi jih lahko izkoristili nasprotniki. Drugače pa je s politično strategijo kakor tudi s konceptualnimi nesoglasji znotraj stranke, ki bi se deklarativno zavzemala za transparentnost in odprtost v vseh drugih kontekstih.

Ne gre torej zato, da bi nas zanimale notranje klevete. Kar je zanimivo in mislim da tudi produktivno, je nekaj drugega: konkretne, včasih ostre, a vseeno sproščene razprave brez skrivnosti in tančic, brez tega da konflikt eksploatiramo v Grčijo ali ga zakrijemo z debato o planu A in planu B. Jasno je, da morajo tovrstne razprave potekati javno in da beseda v zaprtih družinskih prostorih z jasno hierarhično strukturo nima veliko smisla in moči. Predstavljajte si denimo, da skušate Zahoviču v slačilnici povedati, da je tečen, ko je pijan.

Ena glavnih Varufakisovih lekcij, ki jo je neštetokrat povzela tudi lokalna levica, pravi, da je problem Evropske unije ta, da se glavne odločitve sprejemajo za zaprtimi vrati, v prostorih, kjer je vsaka politična debata nesmiselna in vnaprej izključena. Problem je, da se točno v takšnih prostorih po navadi išče rešitve, ko se pojavijo konflikti v neki skupnosti: uvede se neko novo sfero privatnosti, koga se povabi na kavo ali pa se skliče neformalni sestanek, na katerem se vse pomiri z delitvijo dobička. V javnosti pa se zgodi zgolj predstava, simulaker javne debate in polemike, katere rezultati so odločeni vnaprej. Funkcija te predstave je v prikrivanju pravih odločevalskih procesov. V nasprotju s tem predlagamo razreševanje konfliktov znotraj širše skupnosti, ki bi nadomestilo njih tlačenje. Ravno to tlačenje je namreč tisto, ki se pozneje transformira v nevzdržno skrivnost, ki jo piar zanika in zakriva, medtem ko jo kleveta razkriva.

Vse to je za celoten projekt demokratičnega socializma pomembno, saj obstaja določeno ujemanje med mikrotežavami notranje ureditve stranke in makrotežavami celotnega sistema, ki ga ta reprezentira. Stranka-gibanje namreč skuša do določene mere že udejanjati končni ideal družbe, za katero se zavzema. Notranji konflikti so pomembni, če je iz njih moč ekstrahirati širša strukturna protislovja. Za ta pa je ključno, da se jih naslavlja in razrešuje znotraj celotne skupnosti vpletenih. Predpogoja političnega govora in skupnostnega odločanja sta namreč transparentnost in enaka možnost dostopa do informacij. Še posebej to velja v primeru stranke, ki se ima za stranko-gibanje in želi vase vključiti (in ne samo reprezentirati) neko skupnost, ki je širša od strankarskega članstva, četudi obenem ne gre kar za skupnost v občem.

Toda problem je, da je tudi sama teza o stranki-gibanju do sedaj pretežno funkcionirala kot piar floskula, ki je še daleč od udejanjenja, saj gre za morda enega največjih izzivov sodobne politike. V praksi se vloga discipliniranega gibanja žal vse bolj zvaja na pasivno podpiranje. V nasprotju s tem bi moralo gibanje sodelovati, vplivati na diskurz, na odločitve in strategije. Toda zakaj bi si tovrstnega sodelovanja sploh želeli tisti, ki jih struktura sili v ustaljene načine prakticiranja politike? Pravo jedro celotnega spora je torej vpisano globoko v strukturna protislovja stranke-gibanja. Ni ga mogoče zvesti na tehnična vprašanja konkretne združitve ali razdružitve. Še manj povemo, če skušamo zadevo zvesti na banalen dvoboj dveh reprezentativnih imen. To je znotraj dela slovenske levice zaradi specifične obsedenosti z velikimi gospodarji, voditelji in odrešitelji precej pogosta praksa. Najmanj pa razložimo s trenutno najbolj razširjenim množenjem raznoraznih stereotipov in delitvijo vpletenih na karakterje znotraj opravljivih zgodbic: na eni strani mladostniški levičarji, klike in necivilizirana drhal, na drugi pa povzpetniki, egotriperji in oportunisti.