SAMIYAM: Animals Have Feelings

Stones Throw, 2016

Samiyam oz. Sam Baker je, če ne od drugod, nemara komu znan po sodelovanju s širše poznanim Flying Lotusom, s katerim prijateljuje že od začetka svoje kariere, še iz časov, preden se je iz Michigana preselil v L.A., da bi se bolj resno začel ukvarjati z glasbeno produkcijo. Tako je ravno na FlyLo-jevi založbi Brainfeeder izdal svoj prvi album Rap Beats Vol 1. in nato tudi drugi Sam Baker’s album.

Še posebej s tem izdelkom, malce pa tudi z naslednjim Wish You Were Here se je Bakerju s pogosto uporabo sintov in ritem mašin ter nekonvencionalno uporabo semplov uspelo zatakniti nekje med instrumentalnim hiphopom in eksperimentalno elektroniko ali transcendirati in združiti oboje ali se pač elegantno gibati po samem obrobju beats scene. Kakorkoli že ta pojav ubesedimo, na njegovo glasbo je bilo bolj kot na tisto njegovih vrstnikov vedno moč gledati vsaj iz dveh enako legitimnih vidikov: iz ožjega hiphoperskega ali širšega elektronskega eksperimentalnega, kar je bila za mnoge tudi glavnina njegovega čara.

Vendar pa je iz intervjujev precej očitno, da Baker ni nalašč konstruiral tega slovesa, saj sam sebe čisto nepretenciozno vidi prvenstveno kot klasičnega beatmakerja. Z novim albumom Animals Have Feelings se je tako želel vrniti k tem svojim koreninam, k hiphop glasbi, ki ga je prvotno pripeljala do produciranja beatov v najbolj klasičnem smislu - kot podlage za reperje. Zato je album tudi izšel na prominentni hiphoperski založbi Stones Throw Records in zato tudi vsebuje tri featuring komade znanih reperskih obrazov, med drugim Earla Sweatshirta in Action Bronsona, slednjega celo s komadom Mr. Wonderful, ki je hkrati naslov njegovega zadnjega albuma. Vendar pa je Animals Have Feelings še vedno pretežno instrumentalni album s kar dvajsetimi kratkimi komadi, ki tečejo povezano v mikstejpovski obliki. Ta za hiphop najznačilnejša forma je samo ena izmed lastnosti, ki se zdijo kot kompromisi med poklonom Bakerju domači hiphop sceni, hkrati pa kažejo njegovo individualnost in smo jih privajeni tudi že od prej: dosti komadov je krajših od treh ali celo dveh minut, kdaj pa kdaj je en komad sestavljen iz več koščkov različnih beatov, vmes pa so naključno ustavljeni izseki govorov ali celo kakšnih komadov drugih izvajalcev.

Varno je torej reči, da gre pri albumu Animals Have Feelings preprosto za Bakerjevo osebno reinterpretacijo hiphop beatmakerskega principa v najširšem možnem smislu. Medtem ko slednji lahko z deljenjem vlog na reperja in producenta, ki prvemu neredko preprosto proda svoje beate, izpade vsaj v principu precej razosebljen in utilitaren, na drugi strani Bakerjevo specifično beatmakerstvo rezultira v albumu, ki izpade kot zelo oseben kolaž asociativno povezanih idej, njihovih koščkov, momentarnih prebliskov in nenazadnje sodelovanj z reperskimi prijatelji. Kolažni princip se v manjši meri čuti tudi pri samem semplanju - slednje je bojda ključni pristop, ki se mu je Baker želel bolj posvetiti, da bi se vrnil k svojim koreninam, vendar pa ga hkrati paradoksalno menda ravno to ohranja za nekakšnega hiphoperskega outsiderja. Držanja beatmakerskih smernic si namreč nikoli ne vzame kot posluževanja kakršnihkoli klišejev, retro ali futurističnih, podlag pa nikakor ne razume kot nekaj, kar ne bi moglo delovati popolnoma samostojno. Torej tega, da Baker pravi, da Animals Have Feelings ni album, ki bi koga zmedel, in da gre za ‘straightforward hiphop’, ne gre jemati popolnoma dobesedno, je pa hkrati vseeno zgovorno - kljub relativni nenavadnosti produkcije je namreč očitno, da si beatmaker počasi zapira  prej omenjene možnosti, da je percipiran v enaki meri tudi iz vidika bolj eksperimentalne elektronske glasbe.