Enostranski dialog Mestne občine

zakaj imam feeling da bo rastko iz roga naslednji miha kordiš?

anonymous: precej preprosto. zato, ker nimaš pojma.

Roga ne damo!

Rajko, od kod ti zmotno prepričanje, da je IDS prisotna pri ustvarjanju Rogovega programa?

Večmiljonska nepremičnina v vpizdi stanju, dejansko nevarna uporabnikom in obiskovalcem, na top lokaciji sred Ljubljane naj ostane skvot 15tim kolektivom, ki so tamkaj samovoljno in nezakonito vzpostavili svoje dejavnosti in se odločili, da je to sedaj njihovo? Čemu? Zakaj? Fuckoff vaši samovolji. Lastnik ma vse pravice delat s tem kar hoče, lastnik pa je občina. Simple.

Zadeva ne ustreza nobenemu kriteriju varnosti, higiene, ničemur, skrajno neurejeno.

"Roga ne damo", kul, saj ni vaš, kar ni vaše pa tako ali tako ne morete dati. Le okupirate, kar pa vaše trenutne posesti ne spreminja v lastnino.

Rogov program je, odkar se je javno izvedelo o občinskih načrtih veliko bolj oglaševan, prav tako je bilo organiziranih več sestankov in okroglih miz na to problematiko v času, ko je to aktualno in medijem zanimivo. Seveda, da aparata ki bi skrbel za ˝čistost˝ udeležencev ni. Poimensko ne bom, vendar je pripadnost političnih idej, ki simpatizirajo z IDS, na Rogovem dvorišču v porastu v tem obdobju. Pravi obrazi se pa bodo pokazali po koncu medijske pozornosti. Nikogar ne obsojam vnaprej, zanimivo je le, da so do sedaj večkrat na političnem prizorišču vznikli ˝novi˝ obrazi po takih medijsko dobro pokritih temah.

Rajko, hvala za pojasnilo. Seveda se na Rogovem dvorišču pojavljajo različne ideje, res pa je tudi, tako je vsaj moje mnenje, da se bolje artikulirane ideje laže naselijo tam, kjer je neka drugačna artikulacija šibkejša (potreba po samokritiki). Glede nekoliko drugačnega razumevanja političnosti skvota, kot je le na dvorišču deklarirano, pa ne bom tule pisaril, ampak raje samo napotil na nekaj besed Primoža Kraševca iz te rubrike. In morda še koga v prihodnje.

Diaboli: tukaj je veliko enih predpostavk in tem, z nekaterimi bi se lahko tudi jaz strinjal s tabo, glede drugih se mi zdi da jih ne razumeš. Zdaj se mi zdi smiselno omenit le dve stvari glede privilegijev. Res je, da je ogromno skupin in ljudi, ki v Rogu, kot je, najbrž nikoli ne bodo iskali mesta, ker potrebujejo določene pogoje delovanja. Res je tudi, da te najbrž ne zanima dejstvo, da je prostor Roga odprt in ni v lasti kake drobne prijateljske klike - čeprav drži, da vanj ni mogoče priti preko javnega razpisa in enakovredno med ostalimi kandidati dokazovati svojo upravičenost do prostora. Imaš sicer do takega razpisnega delovanja kaj več zaupanja? No, je pa dejstvo, da gre za neprofitne dejavnosti, da si za čas, ki ga vloži v Rog, nihče ne izplačuje honorarja in je zato pogled na rogovce kot tako kliko zgrešen. V tem smislu ljudje nimamo neposredne koristi od prostora - če hočemo preživeti, se moramo za denar prodajati drugje. Edino, kar si nasilno prisvaja nerabljen prostor za svojo rabo, so tako prej dejavnosti, to pa je legitimirano s tem, da te dejavnosti drugje in na drug način niti niso možne oziroma vsakomur dostopne. Z nasiljem je pa tako, kot s tisto puško, s katero Schwartzeneger ubije zlikovca: "it was not me, it woz the bullet from my gun that killed him". Ne bi o tem.

tule je kopija Tončijevega razmišljanja o "rogu", da ne boste preveč tavali v mraku "lastnine" in sorodnih oslarij: 

ROG: POLITIČNI BOJI ZA MESTO POLITIKE IN DEMOKRACIJE

Nobena antipolitična, tehnična drža (desnice in levice, danes še centra) ne razume ključne zadeve vsega bivajočega in to je ravno mesto (gr. topos). Še manj zmore razumeti zadeve smrtničinega in smrtnikovega mesta (polis) kot EDINE možne lokacije zemeljskega, dobrega, političnega življenja. Temu je pač tako zato, ker - kot vsi vnebovzetni tehniki družbenega - učinkovito delajo ravno na IZMEŠČANJU in »razširjanju« vsega-kar-je (brez izjem!), in sicer v NE-smeri IZMEŠČENOSTI, NESKONČNOSTI, NE(I)ZMERNOSTI (gr. apeiron). 

Prav ta »NEOBSTOJ« MESTA (sistematično ubijanje mesta!) JE njihova odločilna »komparativna prednost«, ki nas je – kot civilizacijo in vrsto! – tudi pripeljala v slepo ulico. A to je tudi sicer hiba, saj sedanji politični boji mladih za mesto politike kažejo prav na to, da je to obenem tudi njihova meja, na kateri se ŽE ODLOČA o prihodnosti vsega, kar na zahodu (zavoljo globalizacije seveda tudi širše) sploh še lahko je. 

Edino, kar ti tehniki družbeno-ekonomskega, kulturnega…, business-inženiringa »razumejo«, je zadeva produciranja, dela in tovarne (zato še zmeraj družno sanjajo Kapital), produkcije učinkovitega ustvarjanja (zato so sedaj prešaltali na »tovarne kreativnosti«, o čemer najbolj na gosto sanja t.i. kreativna levica, ki tako rada uprizarja uporništva in vstajništva ter kontra-kultur revolucije vseh vrst). Zato so inženirji socialnega v dobi industrializma tako ozko osredotočeni prav okoli zadeve tovarne. 

Postindustrializem pa to vsaj dvojno iztiri, zadeva postane »kultura«: tovarne se »umaknejo« med »nerazvite« (outsourcing) in drugič – to je za nas pomembno – samo mesto postane POSTTOVARNA. To pomeni posttovarna novega, kultur-razvoja, ki se mu danes reče tudi »kreativnost«, »ustvarjanje«, »inovativnost«…, skratka nekega novega, bojda »trajnostnega« KULTUR-NAPREDOVANJA. TODA, napredovanja koga ali česa? Novih občutenj in načinov presežnega IZTIRJANJA ter dodatne razpolitizacije in kulturacije, presežnega podružbljanja in tehnizacije: URBANE BARBARIZACIJE! 
Tisto bistveno za razumevanje zadeve Rog in Ljubljane, je: 

1. Gre za POLITIČNE BOJE – ne za družbene, tudi kulturne ne! - ZA POLITIČNO MESTO (polis), ki potekajo sredi obstoječega NE-MESTA in/ali puščave postindustrijskega quasi kultur-napredka in »kreativnega« kičeraja, elementarnega entertainment-neokusa; 
2. Gre ŠELE za vzpostavljanje (če hočete »vračanje«, kolikor mislimo na načine Grkov, kar je edina še preostala, resna alternativa v naših desperatnih ne-položajih) POLITIKE IN POLITIČNEGA DELOVANJA. V MESTO!; 
3. Vsa današnja postindustrijska (kot nekoč industrijska) »mesta«, so (bila) namreč QUASI MESTA. To so ANTIMESTA, vnebovzetni poststoiški kosmopolisi/megapolisi vsaj v tem pomenu, da so »kulturna mesta DELANJA BUSINESSA«, na ta način pa odhajanja/BEŽANJA v neizmernost (mesto kot space-shuttle) TEHNO-ANTIPOLITIČNEGA, DRUŽBENEGA, KULTURNEGA ŽIVOTARJENJA TER BLOKADE POLITIČNIH POTENCIALOV MEŠČANK IN MEŠČANOV; 
4. To, čemur se v blebetavih tehno-govorancah reče »mesto« (city), NIMA NOBENE ZVEZE S POLITIČNIM NAČINOM, MESTNIM ŽIVLJENJEM, PAČ PA JE NJEGOVO ČISTO NASPROTJE. 
5. To SO PROSTORSKO-TEHNIČNI – DANES KULTURNI (»mesto kulture«) - POLIGONI VNEBOVZETNEGA POSLOVNEGA SAMORAZŠIRJANJA V NEBESA PROSTORSKE RASTI, PROGRESA IN NAPREDKA (zato se ta ne-mesta lahko širijo le na načine rakasti celic: navzgor, v širino, globino… in le še napredujejo v Nikamor antipolitičnega, družbeno-ekonomskega, tehničnega, managerskega, kulturnega…, socialnega INŽENIRINGA);
6. »Konceptualna« historična je odgovornost za to daleč najbolj na plečih urbanistov, a kaj, ko pri teh ni moč najti niti tisto »urbs« od rimskega, kaj šele česar koli »polis« od grškega razumevanja političnega mesta bivanja in življenja. Če je kdo PRESEŽNO POBEBAVLJEN med današnjimi strokovnjaki, ko gre za mesto, potem so to ravno »urbanisti«, ki so zgolj zblojeni TEHNIKI, MANAGERJI PROSTORA (gr. khora). 
7. Za to, da bi mesto lahko sploh bilo, mora biti jasno zamejeno od prostora (bebava fizikalna, antipolitična določitev), »UKRADENO« mora biti prostoru – ne pa, da se RAZLEZE PO NJEM - in/ali kot-zamejeno postavljeno na ZEMLJI: torej ne kjer koli, kaj šele v abstraktnem, geometričnem, vesoljnem…- tudi KULTURNEM NE! - »prostoru«; 
8. Če so še dovčerajšnja NE-MESTA bila neužitna, samomorilska okolja presežnega industrijskega produciranja stvari (od tukaj dobesedna »polucija«), so današnja postindustrijska še BOLJ NE-MESTA veliko bolj neužitnih in polucijskih načinov drugačnih vnebovzetij (PR, programiranje, manageriranje, moda, styling, design…, »finančna industrija«…., kratko malo KULTUR »ustvarjanja«, ki se LAŽNO postavljajo celo kot alternativa obstoječemu: so pa le njegovo nadaljevanje z drugimi, »alternativnimi« sredstvi in prijemi!);
9. Predvsem zato, ker so te blebetave »nove prakse« le še hujša EKSPERIMENTIRANJA in treniranja le še TEHNIČNEGA ŽIVOTARJENJA. Pozor: eksperimentiranja na živih ljudeh in celih quasi mestnih generacijah, kar pomeni na meščanih in meščankah, ki so njihovi preskusni-kreativno-inovativni kultur-ZAJCI!
10. Resno spregovoriti in misliti – to so pred-po-stavke za politično delovanje - v zvezi s mestom danes, pomeni zmoči vsaj jasno »videti« in konceptualizirati današnje boje v zvezi z »mestom« v pomenu MESTA POLITIČNEGA BIVANJA IN ODLOČANJA. Tu je današnji Rhodos, na njem se odloča o »prihodnosti«: od obrata v samem srcu te vnebovhodne zahodne KULTURNE civilizacije – in to je to mesto, katerega je prototip še zmeraj Rim (ne Atene!) – je neposredno odvisna tudi vsa »naša« prihodnost.

V Ljubljani je točno to tisto, kar je dano na dlani prav v teh dneh in bilo bi škoda, da ta »historična šolska ura« gre kar mimo (kot že neštete druge). Spopad med »mestom« (Janković et co.) in »Rogovci« je POLITIČNI SPOPAD! To je spopad ZA POLITIKO IN DEMOKRACIJO V ŽIVEM MESTU (in ne v hramih demokracije!). To niso nikakršni »ekonomski«, »urbanistični«, »socialni«, »inženirski«, »tehnični«…, kaj šele kulturni spopadi (vse te oznake so mind-kontrol odvodi, speeni od razumevanja za-kar-dejansko-gre). V »končni instanci« pa gre seveda za spopad MED TEHNIKO IN POLITIKO, kar pomeni tudi med dvema načinoma percipiranja, razumevanja in življenja, ki se vidno začenjata RADIKALNO MEDSEBOJNO IZKLJUČEVATI! 

Po tem, kako nebogljeni sta politika in demokracija – ki sta v tem primeru seveda »na strani Rogovcev« - z ozirom na vsesilnost vrhunsko managerirane tehnike IN KULTURE (ki je na strani »mestnih oblasti«, kultura je kvečjemu forma užitne, SOFT-TEHNIKE, na katero se ujamejo blebetava družbena bitja), je tisto, kar nas lahko plastično/vidno opozarja na to, V KATEREM TO TEHNIČNEM NE-SVETU ANTIPOLITIKE KULTURE ŽIVOTARIMO. IN BOMO NAPREJ TER ŠE BOLJ V PRIMERU, DA SE TEMU SAMOUNIČUJOČEMU NAPREDKU TEHNO-KULTUR-ZOMBIJEV POSLOVNOSTI IN UČINKOVITOSTI NE BOMO ZMOGLI, ZNALI IN UPALI UPRETI. V tem smislu je Rog nekakšen »koinon« nas vseh: to pomeni tisto SKUPNO(STNO), kar se tiče VSAKEGA IZMED NAS OZ. SO TO NAŠI BOJI. 

Od »obrata« – ali ne-obrata – na točki mesta in mestnosti v pomenu POLITIČNOSTI mesta JE torej in tudi bo odvisna VSA naša skupnostna prihodnost. Ne bojujejo se politični boji današnje dobe v in okoli tovarn (in produkcije stvari), pač pa v mestih, in sicer okoli načinov oblikovanja TEMELJNE INFRASTRUKTURE ČLOVEKOVEGA POLITIČNEGA ŽIVLJENJA. To pomeni, da gre in bo šlo za BOJE ZA POLITIČNA MESTA, ZA POLITIKO IN DEMOKRACIJO (in ne proti njima, kaj šele »za kulturo«). 

Točno to je tisto, česar bi se, ne nazadnje, lahko naučili tudi iz političnih bojev v islamskem »svetu«. Za vse njih je bilo in ostaja značilno – najbolj izrazito in celo vidno! –, da so to boji za Kairo, Aleksandrijo… Vsi ti boji so bili boji za ta ali oni POLITIČNI »trg« (Taxim, Tahrir, poprej Tienanmen…) kot MESTO MOŽNOSTI »DOGAJANJA« POLITIKE IN DEMOKRACIJE V JAVNOSTI. Tega namreč – na ravni možnosti - NI ZNOTRAJ SOBAN PARLAMENTARNIH MUZEALIJ (slednje so designirane izključno za mrtva, umrtvljena, omrtvinčena, stehnizirana KULTURNA bitja). To je tisto KVALITAVITVNO, RODOVNO NOVO, KAR PRINAŠA NOVA GENERACIJA in kar je doslej večji del povsem spregledano (na levici, ki čeblja nedolžnosti in komplementarnosti o Kapitalu – ter kvečjemu o kulturi - še posebej!). 

Gre za nekaj, kar je RADIKALNO drugačno od starejših generacij, ki so bile (in ostajajo) potunkane ter hkrati tudi zabubane v tovarnah, čez tovarniške ograje – podobno kot današnja levica, desnica in centristi skupaj – pa niso ne znali in še manj zmogli niti pokukati. Današnji mladi – ki so po definiciji ODLOŽENI NA ČLOVEŠKIH SMETIŠČIH ONSTRAN DELA (POST-WORK, joberji, »prekariat«…) - pa nimajo druge in drugačne možnosti kot pa je ravno ta, da se postavijo za sebe, in sicer PRAV v mestu. To pomeni, da svoje historično mesto delovanja postavijo v mestu (topos) kot POLITIČNEM MESTU (polis) in/ali da začno z njegovim vzpostavljanjem. In točno to je tisto, za kar gre tukaj in zdaj v primeru »Roga« in kar je večji del spregledano. Hočemo reči, da torej dogaja tudi v vaškizirani Sloveniji, ki je tik na tem, da - iz že presežno pološčene Ljubljane - dokončno preide v postmoderno, nagnusno bleščeče nakupovalno središče antipolitike, lažnega blišča in samomuzealizacije v formi kiča. 

Prav zato so »Rogovci« upanje za Ljubljano in vse nas, in sicer nekako tako, kot so to bila politična delovanja nekaj let nazaj v primeru Maribora, kjer so še kako bile nastale mestne »politične enote« političnega delovanja, ki pa jih tamkajšnji aktivisti, žal, niso zmogli ustrezno politično artikulirati in razumeti, kaj šele ohraniti pri življenju. Še zmeraj so jih napak interpretirali, in sicer kot »družbene«, »socialne«, »kulturne«… reči nekega novega »napredovanja«. Kot da bi v »naši dobi« še zmeraj šlo za spalna naselja ali tovarne…, ki pa so - iz Maribora še posebej! - tako odločno bili zradirali ravno »objektivni razvojni procesi« blebetavo neustavljivega, čistunskega TEHNO »napredka in razvoja« bojda »neustavljive zahodne kulture«. 

Kakor koli že, ni slučajno, da POLITČNI BOJI ZA MESTO potekajo sredi zapuščenih tovarn. To je tisto, kar je še preostalo kot »zadnje«. Če inženirji socialnega napredka uspejo še to spucati v postindustrijskih okoljih (oni to razumejo prav kot »pucanje« in zato zadeve tudi »urejajo« na način DERATIZACIJE!) in mlade POLITIČNE generacije kot podgane preženejo iz njih, potem bo ostala le še nekakšna Krasna nova družba (tu sveta več ne more biti!!!) političnega neokusa, hinavščine in kiča. Životarjenje in barbarizem! Skratka, puščava napredujočega samouničevanja, pa naj je to tisto, kar počno Kanglerji, Popoviči, Jankovići ali kdor koli sedemnajsti s svojimi vrlimi urbanisti-zaslužkarji vred ter njim so-pripadajočimi mafijami najrazličnejših vrst.

pobrano s strani: https://www.facebook.com/permalink.php?story_fbid=1020487191338956&id=78...