Romunija, 1984

Recenzija izdelka
4. 4. 2013 - 13.00

Romunskih leposlovnih pisateljev pri nas ne poznamo preveč dobro. Razen Eugena Ionesca je bilo v sodobnejšem času moč slišati še za Mirceo Cartarescuja, potem pa do prevoda Normana Manee, ki ga obravnavamo danes, dolgo ni bilo moč brati ničesar.

Knjige, ki od konca leta 2012 krasi police v slovenskem prevodu, skoraj ne bi mogli prijeti v roke, če bi se leto 1984 izteklo le malo drugače. Črna ovojnica je dobila svoj naslov prav zato, ker jo je Norman Manea takrat prvič izdal v svoji domovini, Romuniji. Ker je bila ta, kot je opazno tudi v sami knjigi, tedaj še vedno žrtev stroge cenzure, je bila izdana v pomanjkljivi verziji, brez imen, brez očitnih namigov na kritiko režima, z veliko metaforami. Manea pa je svojo pot nadaljeval v tujino, kjer je po poti poskušal zbrati delčke svoje knjige, ki jo je prej pošiljal prijateljem. Črna ovojnica svoje poti ni prestala v popolni obliki, a jo je leta 1995 lahko ponovno izdal, tokrat v necenzurirani verziji. Lanskoletni prevod v slovenščino pa je bil preveden preko italijanskega prevoda. O tem več pozneje.

Na prvi pogled lahko opazimo, da pisateljevi opisi sploh niso opisi, ampak zgolj zgoščena naštevanja. In medias res se znajdemo v shizofrenem prepletu zgodb srečujočih se ljudi. Ne le, da zgodba ne sledi dramskemu trikotniku in na koncu ni razpleta, temveč tudi ni zapleta na začetku. Poznamo delno preteklost protagonistov, njihova sedanjost je povsem transparentna, vendar bi oboje od tega po razlagalni sposobnosti pisatelja lahko bilo tudi prihodnost.

Knjiga je precej konfuzno napisana. Razume se, da gre za ljudi v krizi in da je v krizi tudi država, za katero predvidevamo, da je Romunija. Kot v pravljici se kraj in čas dogajanja večinoma ne omenjata, razen ko Manea enkrat omeni Bukarešto in na drugi strani namigne, citiramo: »Ali veste, da je naša romanska strina, Francija, od vojne do danes, v slabih oseminštiridesetih letih, udejanjila skokovit ekonomski napredek, enak tistemu v času med obdobjem Ludvika XIV. in drugo svetovno vojno?« Konec citata. Pri tem delu je verjetno leta 1995 prišlo do sprememb v besedilu.
 
Vrnimo se k protagonistom. Zdi se, da so med njimi tudi norci. Vendar, kdo je tu v resnici nor? Ali gre res za hotel in njegove delavce ali za bolnišnico in njene paciente? V težkih razmerah v času hrane na bone, v času po 2. svetovni vojni, lahko marsikdo zgolj ravna noro. Še težje pa se je privaditi vsem vzdevkom in priimkom nastopajočih, saj se pri nekaterih šele na 200. od 319 strani pojavijo povezave med različnimi poimenovanji.

Nekatera poglavja so še vedno ohranjena v originalni pisemski obliki. Nam pa ta poglavja onemogočajo sledenje rdeči niti. V besedilu ne razlaga niti metafor. Te so nametane po knjigi in jih šele kasneje tekom dogajanja lahko razumemo, v smislu, kaj je resničen del primere in kaj je prispodoba za prvi del. S takšnimi okraski je šel Manea genialno prav do roba. Predstavljajmo si dva psa v spolnem aktu, slinita se eden po drugem in živalsko kričita. Repa tolčeta po zidu od veselja in ritem bokov se sliši ob udarjanju postelje ob tla, nakar se med opisom pojavijo rdeči lasje. Tedaj se šele zavemo, da je ta živalski seks v resnici plod dveh ljudi.

V Črni ovojnici Normana Manee lahko zasledimo tudi več monologov, ki jih le redko prekine beseda ali dve drugega sogovorca, kar nas spomni na formo intervjuja. Eden vedno govori več kot drugi, ki samo prikimava, dokler ne prevzame besede. Proti koncu knjige se sicer količina izgovorjenih besed med osebama počasi uravnovesi. Med govorom pa se pisatelj ne brzda, kljub pomisleku, da je prva izdaja izšla med časom cenzure. Dotakne se celo tematike pedofilije v šolstvu, ki je v povojno napisanem romanu o kriznih časih osebe in družbe gotovo sprva ne bi pričakovali.

Vsekakor v rokah držimo že precej spremenjeno knjigo. Ne le, da gre za slovenski prevod, ampak tudi ta temelji na avtoriziranem prevodu iz italijanščine, v katero so prevajali iz romunščine. Če ni nikjer bolj očitno, pa so te napake gotovo opazne na mestu, ko pisatelj spregovori o nirvani. V knjigi je namreč pisana z veliko začetnico, vsekakor pa pisatelj leta 1984 ni mislil na Kurta Cobaina in Novoselica, ki sta tri leta kasneje začela istoimenovani band. Deli teksta tako zaradi prevoda izpadejo absurdno, če se spomnimo, da se budistična nirvana piše z malo začetnico. Preberimo citat: »Ko bi vam vsaj obljubili kaj drugega, večno življenje, Nirvano, za vraga, karkoli pač.« Konec citata. No škoda, da mu niso obljubili še Davea Grohla in band bi bil popoln.

Kljub temu, da se knjige vsekakor ne da prebrati v enem dnevu, gre v resnici za čtivo, ki se ga lahko poslužujemo skoraj kot plažne literature. Nekateri pisatelju sicer pravijo dedič Kafke zaradi njegovih ekstremizmov in poglabljanja v notranje življenje posameznika in njegove življenjske pogoje. Vendar je navsezadnje tudi Kafka le trivialen, pa čeprav, klasičen avtor.

Mimo vseh ljubic s ponavljajočim se imenom Irina in izjemno zmedenim mišljenjem, se je prerinila Pia Nikolič.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kafka trivialen avtor?!

Od sodobnih romunskih pisateljev ne gre pozabiti omeniti vsaj Filipa Floriana in njegovih Majhnih prstov iz 2010, odlična knjiga.

Kaj ... a par dni ne pogledaš strani in že se sme objavljat kretenizme?

S terminom 'trivialno' se lahko označi več pojmov. S tukajšnjo uporabo sem mislila na trivialen tekst kot ne-znanstven, leposloven. Pri tem so lahko v pomoč definicije kot je npr.:

"Izraz trivialen izhaja iz latinščine; trivium (tripotje, razpotje); trivialis (ki se tiče tripotja), V PRENESENEM POMENU pomeni pouličen, prostaški, cenen, plehek, obrabljen, navaden, vsakdanji." 

"Funkcija trivialne literature je tako kot funkcija druge literature dvojna: katarzična (zadovoljevanje potreb) in stimulativna (manipulativna inštrukcija obnašanja, samopotrjevanje in uravnavanje v začetku iztirjenega sveta). 1. Trivialna literatura ideološko neobremenjeno zadovoljuje neko osnovno človeško potrebo. Površno bi se ji reklo potreba po zabavi; v njenem temelju so tri vrste vznemirjenosti – radovednost, napetost in ljubezenska razneženost. Posebno prvi dve zadovoljujeta človeško željo po novem, imata inovativno vlogo.2. Večji in glasnejši del sodobne teorije po 1973 razkriva trivialno literaturo kot sredstvo manipulacije. Manipulant je vladajoči razred, predmet manipulacije pa je množica, tj. neozaveščeni antagonistični razred. Trivialna literatura je sredstvo krmarjenja množic, sredstvo kibernetičnega ohranjanja reda."

Deifinicij je več, omenjanje Kafke v filozofskih tekstih pa ga ne dela nič manj leposlovnega.

Za nadaljnje branje predlagam še članek Barbare Pregelj o slovenskem raziskovanju trivialne literature, kjer med drugim omenja:

 

"Tudi v Bogatajevem prispevku je vidno, da so literarni kritiki trivializacijo umetnosti sprejemali bodisi pozitivno bodisi negativno, da je vecino med njimi se vedno mogoce razvrstiti po Ecovem modelu v dva tabora.29 Upati je, da bodo v razmisljanju o trivialni literaturi prevladali tretji, ki jih tudi omenja Bogataj (med slednje je mogoce pristeti tudi njegov prispevek), ti tezijo k »prekoracitvi vrzeli« med visokim in nizkim. To konstruktivno amerisko stalisce, ki ga zagovarjajo Susan Sontag, Ihab Hassan, Charles Jenks in Leslie A. Fiedler in drugi, je dobilo pomembno mesto v razpravljanju o postmoderni dobi in postmodernizmu v literaturi. V Angliji, na Nizozemskem in ZDA se je razmahnilo v sedemdesetih, v Sloveniji pa postalo stevilnejse v osemdesetih letih.

[...]

Za preseganje dihotomije je pomemben zlasti tretji model raziskovanja trivialne literature, ki je nastal znotraj semioticne sole, v delih Jurgena Linka,16 Klausa Kocka in Klausa Langa;17 skozi semanticno analizo se namrec lahko trivialna literatura emancipira in enakovredno postavi ob kanonizirano literaturo. Umberto Eco je v Apocalittici e integrati in Il superuomo di masa18 se bolj radikalen, ko prizna, »da bi lahko analizirali masovno kulturo, je treba skrivaj uzivati v njej; nemogoce je govoriti o juke boxu, ce se ti upira vreci kovanec vanj.«."

Še vedno ne štekam. In tudi mi ni jasno, po kateri poti naj bi zgornji citati potrjevali tezo, da je leposlovje trivialna literatura. Sploh mi ni jasno. In tudi mi ni jasno, kako se katerikoli od citatov navezuje na Kafko. Ali morda praviš, da so njegova dela stvar objekti masovne kukture / nizke kulture, da so cenena ali manipulativna? Ali kaj drugega ali tretjega. Res ne štekam tvoje poante. Tudi ne vem, kje vidiš filozofski tekst? Oziroma omenjanje Kafke v filozofskem tekstu? In seveda ne štekam, kaj pojasnjujejo boldani deli teksta.

In seveda ne štekam samega konteksta omembe Kafke: 

"Kljub temu, da se knjige vsekakor ne da prebrati v enem dnevu, gre v resnici za čtivo, ki se ga lahko poslužujemo skoraj kot plažne literature. Nekateri pisatelju sicer pravijo dedič Kafke zaradi njegovih ekstremizmov in poglabljanja v notranje življenje posameznika in njegove življenjske pogoje. ---> Vendar je navsezadnje tudi Kafka le trivialen, pa čeprav, klasičen avtor."

Kaj to sosledje razlaga, govori? Kaj tu pomeni "le" - jaz si to namreč razlagam, da bi lahko bil več (nečesa). Česa?

"le" kot sem že v prvem odgovoru razložila se nanaša na to, da ne gre za znanstven tekst. Kafka je zame pisatelj, ne filozof. Vem pa, da so ga omenjali v filozofskih tekstih in se zato marsikomu zdi da je več kot leposloven pisatelj. Tu je omenjen, ker ga primerjajo z Normanom Maneo, piscem recenzirane knjige, na kakšen način ga primerjajo, je tudi napisano v zgornjem citatu. 
Naj so zgornji citati razumljivi ali ne, tako Manea kot Kafka sta pisala (pišeta) leposlovje. Sopomenk za takšno literaturo pa je mnogo. 

ne samo zadnji, tudi prvi odstavek je problematičen, primerjaj:
http://www.primorske.si/Kultura/Vilenica/Ales-Mustar-edini-prevajalec-ro...

Sopomenk za leposlovje je morda res mnogo, enačiti leposlovje s trivialno literaturo pa tudi meni ni jasno. Filozofski teksti so eno, leposlovni drugo, trivalna literatura pa je samo en del leposlovja.

Moj bog, jaz kot komparativistka ne morem nikakor mirno brat takšnih bučk, ki jih stresaš tule, Pia, pa če se še tako trudim, da bi razmišljala odprto. In resnično: sem najprej mislila, da imaš morda kakšno genialno teorijo, po kateri je Kafka RES LAHKO trivialen avtor - zakaj pa ne, morda imaš pa teorijo, ki bi lahko na glavo postavila dobršen del literarne teorije - ampak ne, žal temu ni tako, za tvojim pisanjem stoji zgolj huda (!) nepoučenost in samovoljno tolmačenje določenih teorij. Resnično se ne bi spuščala kaj globlje v kritiko, ker se resnično ne čutim poklicano, čeprav ja: marsikaj ne ''štima'', ampak oprosti - trivialna literatura ni enako kot leposlovje! Nikakor! In absolutno - sem odprta tudi za tvojo teorijo, kako je to mogoče, ampak ne verjamem, da jo boš dejansko postregla. Kot piše Ana - trivialna literatura je znotraj literarne vede jasno definirana in nikakor ne pomeni sopomenke za leposlovje kot tako! Se mi zdi malce sramotno, da je tale tekst sploh objavljen.

Moj bog, jaz kot komparativistka ne morem nikakor mirno brat takšnih bučk, ki jih stresaš tule, Pia, pa če se še tako trudim, da bi razmišljala odprto. In resnično: sem najprej mislila, da imaš morda kakšno genialno teorijo, po kateri je Kafka RES LAHKO trivialen avtor - zakaj pa ne, morda imaš pa teorijo, ki bi lahko na glavo postavila dobršen del literarne teorije - ampak ne, žal temu ni tako, za tvojim pisanjem stoji zgolj huda (!) nepoučenost in samovoljno tolmačenje določenih teorij. Resnično se ne bi spuščala kaj globlje v kritiko, ker se resnično ne čutim poklicano, čeprav ja: marsikaj ne ''štima'', ampak oprosti - trivialna literatura ni enako kot leposlovje! Nikakor! In absolutno - sem odprta tudi za tvojo teorijo, kako je to mogoče, ampak ne verjamem, da jo boš dejansko postregla. Kot piše Ana - trivialna literatura je znotraj literarne vede jasno definirana in nikakor ne pomeni sopomenke za leposlovje kot tako! Se mi zdi malce sramotno, da je tale tekst sploh objavljen.

In ne, ne morem biti tiho, ker sem šla še enkrat (le zakaj?) skozi tekst: A stavek, "Vendar je navsezadnje tudi Kafka le leposloven, pa čeprav, klasičen avtor." (po tvojem smislu pač) ima pa smisel? Kaj pomeni ta ''le'' v tem kontekstu? Da si se zataknila nekje pri Starih Grkih in obujaš spor med filozofijo in umetnostjo, kjer je prva nujno nad drugo? In ''Nirvana'' se LAHKO napiše z veliko, kot recimo ''Bit'' ali ''Bog'', ker gre za neko posebno, ekstatično stanje, ki človeka približuje nadčutnemu. Je pa to seveda odvisno od konteksta.

Kafka je ljubljenec mnogih. Lahko se ga postavlja na piedestal, pa bo še vedno zgolj pisatelj, ki je pisal za razvedrilo v duhu tedanjega časa. Ker že na začetku odstavka povem, da gre lahko za knjigo, ki jo lahko odneseš na plažo, t.j. naj bi sodila med t.i. plažno literaturo. In posledično, ker Kafko primerjajo s tem avtorjem, sem naredila svojevrstno primerjavo tudi jaz, ki je v mojem primeru v duhu konteksta. 

Pa daj pismo, nehaj! Pojma nimaš, o čem pišeš! Med seboj mešaš pojme, ki so tako ''osnovni'', da jih mora znat praktično vsak gimnazijec, pravzaprav jih ve večina otrok v OŠ. Ne, Kafka ni trivialen. Ne, trivialno ni enako kot leposlovno. Ne, tole ni debata, ki je primerna za Radio Študent, ki naj bi imel ambicijo pisati z globokim uvidom. A kdo od urednikov tole bere/spremlja/reflektira?

Običajno ne pišem komentarjev, a na tako eklatanten primer nesmisla se moram odzvat. V literarni recenziji popolnoma neargumentirano trditi, da je Kafka trivialen pisatelj oziroma da je vso leposlovje trivialno, se mi zdi nezaslišno in nevredno Radia Študent.

Nimam nič proti, če recenzent podvomi o kakšnem kanoniziranem avtorju (npr. o Hemingwayu ...) Vendar kje si našla Kafko? Mislim, da noben resen teoretik še ni podvomil o literarni in tudi širšpi vrednosti Kafkovih del. No, nekateri literarni teoretiki z vzhodnega bloka so, vendar tudi oni niso trdili, da je njegova literatura trivialna, temveč samo, da je dekadentna in buržoazna. Lukacs je na primer Kafki in ostalim modernistom očital, da poveličujejo odtujenost, ne postavijo pa vprašanja, posledica katerih družbeno ekonomskih procesov je ta odtujenost. Trdi, da odtujenost, ki je po njegovem mnenju posledica družbenih procesov, postavljajo kot ontološko kategorijo.

Trditi, da je Kafka trivialen, pomeni postaviti ni glavo vso literarno teorijo.

Vendar še bolj nezaslišna se mi zdi trditev, da je vsa literatura trivialna. Zakaj? Ker jo lahko bereš na plaži? Mimogrede, izraz "plaža", kolikor vem, ne izhaja iz tega, ker pač na plaži običajno beremo lahko literaturo, se pravi trivialno, ampak je ali germanizem ali prevod nemške besed šund. Na plaži lahko konec koncev bereš tudi strokovno literaturo. In navsezadnje, ni mi znano, da bi si ljudje množično sposojali v knjižnjicah Kafko, ko gredo na morje.

Zakaj je torej vso leposlovje trivialno? Ker knjigo preberemo v enem popoldnevu? Ker je pisano "za razvedrilo v duhu tedanjega časa"? Za čigavo razvedrilo? Je pisal za svoje razvedrilo - tega pač ne vemo, ali je pisal zato, da razvedri bralce. Čeprav se morda strinjam s tem, da Kafko beremo preveč resnobno, kot nekakšnega religioznega mistika, da je Kafka mestoma zelo duhovit in zabaven, nikakor ne moreš trditi, da je njegova literatura zgolj razvedrilo. bom zgolj navedel slavni citat: "Kafkova proza /.../ ima učinek, naproti kateremu se zdijo se zdijo uradno angažirana dela kot otroška igra; vzbujajo tesnobo, o kateri eksistencializem le govori. Kot demontaža videza od znotraj razstreljujejo umetnost ... njihova neizogibnost zavezuje k tistim spremembam načinov ravnanja, ki jih angažirana dela zgolj zahtevajo."

"Pisal je v duhu časa". Spet dvoumna in v vsakem primeru nesmiselna trditev. Verjetno ima vsaka literatura na nek način mimetični moment, se pravi, da želi ujeti realnost, duh časa. Genialnost Kafke in ostalih velikih modernističnih romanopiscev je ravno v tem, da so iznašli nove pripovedne tehnike in zavrgli realistično izročilo. torej ravno niso pisali v duhu časa, v skladu z ustaljenimi literarnimi praksami, temveč so ustvarili nov način pisanja, s katerim so hoteli ujeti duh časa. "Če hoče roman ostati zvest svoji realistični dediščini in pripovedovati tako, kakor je v resnici, mora opustiti realizem, ki, s tem ko reproducira fasado, tej le pomaga pri njenem prevarantstvu. ... Realizem v umetnosti je postal ideologija."

Hočem povedati, da Kafka nikakor ni pisal v duhu časa in da modernističnega romana nikakor ni mogoče zvesti zgolj na razvedrilo.

Na koncu pa moram kot zvest poslušalec in bralec Radia Študent vprašati uredništvo: Kako lahko piše o literaturi nekdo, ki za to očitno ni usposobljen.

Po vseh  filozofskih in literarnih tekstih, ki so o njem napisani, še ne vemo kaj je Kafka, lahko pa ga definiramo negativno, in sicer kot absolutno NASPOROTJE trivialnemu avtorju za plažo, ki piše za razvedrilo v duhu svojega časa (sicer pa kaj pomeni avtor za plažo, jaz na plaži berem Deleuza, torej je tudi on trivialen avtor?) Da o razvedrilnem duhu časa Procesa, Grada ali Preobrazbe sploh ne izgubljamo besede... Kar pa ne pomeni, da pri Kafki ni humorja, ga je velik, vendar je ta humor vse prej kot trivialen in v duhu časa (glede humorja pri Kafki glej Kunderin esej v Umetnosti romana, glede "duha časa" pa Deleuzovo in  Guattarijevo knjigo o Kafki). Za Kafko lahko rečemo, da je trivialen le v smislu, da se pri njem trivialnosti vsakdanjega življenja dviguje do tragičnega, celo ontološkega.

Pojem "trivialen" ima zgolj dva pomena. Vsakdanji, nepomemben in na drugi strani manj vreden, vsebinsko prazen. Nobenega izmed teh pomenov ne moremo pripisati Kafki, kakorkoli obrneš.

Izraz trivialna literatura pa ima jasno določen pomen: manjvredna literatura, kič, šund, plaža ... In spet tega ne moremo pripisati Kafki.

Trivialno je bilo mišljeno nanašujoč na Maneo, torej se opravičujem za kontroverzno izbiro besed. Verjetno bi morala napisati: Maneo primerjajo s Kafko, vendar sta oba zgolj pisca leposlovnih romanov in ne avtorja družboslovne razprav, kar bi zaradi njunih ekstremizmov in poglabljanja v notranje življenje posameznika in njegove življenjske pogoje lahko morda pričakovali.

Kot prvo, uredniki berejo/spremljajo/reflektirajo tekste, se pa zgodi, da gre kakšen tekst v eter tudi brez tega, da ga urednik  prebere, ker ima tisti dan sestanek - kot se je zgodilo v primeru tega teksta. Seveda pa se od stalnih sodelavcev in sodelavk pričakuje, da bodo takšne ali drugačne trditve v tekstu utemeljene, sploh če gre za nekoga, ki že dalj časa dela in piše na radiu. Pa ne da bi se zdaj 'ven vlekel' ali kakorkoli ...

Kot drugo, ali je Kafka trivialen, je kakopak trditev, ki ni vredna trivialnih odzivov, je pa vredna netrivialne argumentacije, razumevanje tega, kaj je trivialno, da ne govorimo o razumevanju tega, kaj je leposlovje, kaj filozofija in kaj trivialno znotraj enega in drugega polja. Skratka, nič od tega pač ni niti v recenziji niti v dodatni argumentaciji. Je pa res, da bi lahko bil smisel 'globokih uvidov' kritiškega diskurza RŠ tudi v tem, da se ne drži kot pijanec plota meja literarnih in drugih kanonov, in da preizprašuje raznorazne režime vrednotenja, kar pa spet predpostavlja razumevanje teh režimov ali dispozitivov. V takem in še kakšen drugem primeru pa so seveda raznovrstne kontroverzne trditve smiselne.

♥ kafka ♥

Še vedno ne razumem, kaj želiš povedat. Da je Kafka (oziroma Manea) pisatelj in ne družboslovec? Kaj je tu presnetljivega? Da literatura ni družboslovje? V bistvu samo zatrdiš "trivialno" dejstvo, da je pisatelj pisatelj in ne družboslovec. To pač ni nikakršen zaključek ali komentar.

Če pa Maneo primerjaš s Kafko, bi bilo super, da napišeš, v čem je ta podobnost. V slogu? V vsebini? ...

Malo bom grob, ampak vseeno ostaja ključno vprašanje, kako lahko nekdo piše literarne recenzije, ki - več kot očitno - nima razčiščenih pojmov o literaturi. Po moje je to razprodaja ugleda Radia Študent.

Eeeej, počak, da kaj naredi, čisto pretirano je po enem prispevku napovedovat katastrofo!

Tole se sedaj že Preobraža v kafkovsko zgodbo :)

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness