Britanska usoda na vrvici

V petek zjutraj je bilo precej nenavadno spremljati govor angleškega premierja izpred Downing Streeta številka 10. Na istem mestu, kjer je pred letom slavil svojo veliko volilno zmago, je vidno pretreseni Cameron napovedal svoj odstop. Nihče v množici neprespanih poročevalcev se ni kaj dosti zmenil za seznam dosežkov, ki jih je naštel v govoru. Zgodovina ne bo nič kaj bolj ljubezniva.  Podobno kot Nevillea Chamberlaina, ki je podpisal Münchenski sporazum, in Anthonyja Eadna, ki je začel pogubno sueško avanturo, si bomo Camerona zapomnili predvsem po eni sami usodni odločitvi.

Referendum o izstopu iz Evropske unije je bil namreč njegova odločitev. Sprejel jo je, da bi umiril prepire v lastni stranki. Desno krilo konzervativcev si je referenduma o izstopu želelo že od začetka devetdesetih. Takrat je nasprotovanje Maastrichtu sprožilo notranji udar proti Margaret Thatcher, ki je končal njeno kariero. Cameron sicer deli evroskepticizem »outerjev«, a hkrati prezira njihovo po njegovem nesmiselno obsedenost z Brusljem. Referendum naj bi bil zdravilo za to bolezen. Izkazalo se je, da ima lahko hude stranske učinke. Namesto da bi referendum utrdil konzervativno stranko, je končal štiri desetletja dolgo povezavo z Evropo in z grozečim drugim referendumom o Škotski ter bo morda povzročil še razpad precej starejše unije. Takoj ko so bili znani rezultati, je bilo jasno, da mora Cameron oditi, zato je skočil, preden bi ga porinili.

Referendumski rezultati so pokazali globoke razlike, ki obstajajo med Britanci. Najbolj opazne meje so geografske. Dva dela Združenega kraljestva; Škotska in Severna Irska sta glasovala za obstanek v EU, druga dva; Anglija in Wales pa proti. Še posebno zanimiva je Škotska. Zakaj le so volivci na Škotskem glasovali tako različno od tistih v zelo podobnem severu Anglije? Najpreprostejši odgovor je, da medtem ko Angleži bentijo nad Brusljem, imajo Škoti zaradi svoje identitete možnost, da raje s prstom žugajo proti Londonu.

Razdeljenost je globoka tudi po socialnih razredih in starostnih skupinah. Pokazala sta se dva obraza britanske družbe. Eden podpira multikulturnost in globalizacijo, drugi se v tem procesu počuti odrezanega in  prezrtega. Zelo opazna je razklanost po starostni ločnici. Starejše generacije so se v zadnjih dveh desetletjih vedno bolj počutile odrinjene od dinamičnega dela države. Velik del jih ni občutil pridobitve odprtih evropskih meja tako kot mlajši, ki potujejo, študirajo in delajo po Evropi. Negativne posledice izstopa, s katerimi so jih strašili v nasprotnem taboru, jih zato niso prestrašile. Po njihovem niso imeli kaj izgubiti.

Referendum je pokazal tudi, kako malo vpliva ima politična elita na volilno telo. Voditelji vseh pomembnejših strank so pozivali za obstanek v uniji. Kljub temu je več kot polovica volivcev odgovorila, da naj si ta nasvet nekam zataknejo.  In to je bilo bistvo referenduma. Postal je termometer nezadovoljstva, dvignjen sredinec bankirjem, raznim strokovnjakom iz Whitehalla in intelektualcem, ki mislijo, da njihovo mnenje velja več od vseh ostalih.

V času nenehnega zategovanja pasu in bančnih »bailoutov« ne more biti presenečenje, če so opozorila o katastrofalnih posledicah za gospodarstvo, še posebej banke, naletela na gluha ušesa. V londonskem Cityju so med četrtkom zjutraj in petkom zvečer redki zatisnili oči. Po prepotrebnem spancu so številni priznali, da je neenakost in izvotljena družbena struktura slaba za biznis. Več kot polovica izmed direktorjev, ki so sodelovali v vprašalniku časopisa Financial Times, meni, da je neenakost razlog za zaskrbljenost. David Roberts, direktor Nationwide Building Society, je povedal, da so mu njegovi kontakti z »običajnimi ljudmi« razkrili, da ti »ne vidijo možnosti za boljši življenjski standard«.

Referendum pa razkola ni zgolj razkril, ampak tudi povzročil. Tisti, ki so glasovali za izstop, so pogosto poudarjali, da jim je razvoj v zadnjih desetletjih s propadanjem starih industrijskih centrov, globalizacijo in migracijo vzel državo, v kateri so zrasli. Ta frustracija je sedaj dobila zrcalno podobo med večinoma mladimi, ki menijo, da so jim zaplankani, večinoma starejši sodržavljani sebično ukradli prihodnost.

Margaret Thatcher je slavno izjavila, da družba ne obstaja, obstajajo le posamezniki in družine. Iz tega izhodišča je oblikovala tudi svojo politiko. Ni se zmenila za tiste naloge države, katerih namen je bil graditi družbeni konsenz. Njeno rezanje, zato da bi znižali davke, pomeni preusmerjanje dela nacionalnega produkta iz funkcij, ki so ustvarjale družbeno kohezivnost, v zasebno korist. Situacija, v kateri se je znašla Velika Britanija, je posledica prevlade takšne politike v zadnjih tridesetih letih. Te so poslušale zgolj zmagovalce spreminjanega gospodarstva, zanemarjale pa poražence, ki so veljali za politično pogrešljive. Konzervativcem so zadostovali tisti, ki jih je prinesel patriotizem, Tony Blaire pa je vedel, da ostali nimajo druge izbire kot njega.

Angleški konzervativci, ki so po drugi svetovni vojni podprli nastanek socialne države, so to storili zato, ker so se spominjali posledic konfliktov in politične radikalizacije v času pred drugo svetovno vojno. Referendum je končni rezultat pozabe, da je socialna država nastala ne zato, da bi uničila kapitalizem, ampak da bi ga rešila. Obnova družbenega konsenza, kjer se bodo državljani spet čutili kot del celote,  bo najpomembnejša naloga naslednjega premierja. Trenutni favorit je simpatično zoprni Boris Johnson, ki je vodil kampanjo iz izstop. Soočen bo z zakonom prodajalne s keramiko. Kar razbiješ, je tvoje.