PRISMOJENI PROFESORJI BLUESA

ne ravno najboljši. ampak precej kul.

*Tata ti je zahojen*

@Jimi Legend, it's all about genre.

Nadel si si ime Jimi Hendrix, pa se vidi, da nimaš pojma niti o Hendrixu niti o Prismojenih. Si morda že kdaj slišal za skovanko Postmodernizem? Hermetično zaprt žanr, dvanajsterci? To so samo tvoje prazne spekulacije in kažejo na pomanjkanja poznavanja večplastnosti te glasbe. Raje se še malo pouči. Tudi, če bi v najslabšem primeru šlo samo za dvanajsterce, bi to še vedno bila dobra stara ljudska glasba, ki nikoli ne zamre.....

Sem fenica Prismojenih in se strinjam z Jimijem, da sta njihov glavni adut uigranost in izrazita odrska prezenca, ki nima nobene veze z rockom in uporniškostjo, zadostuje pa za dober špil, kakršnega danes težko kje najdeš. V tem smislu gre za zganjanje nostalgije po takšnih udarnih špilih, ki brez posebnih efektov naredijo tisto, kar je naredil rock v 60ih in 70ih.

Jimi, kaj pa bi bilo lahko sploh uporništvo danes?

@Jimi Hendrix glede na tvoje radikalno stališče bi te prosil, da kaj več poveš o svoji glasbi, bodisi da pripneš kakšno povezavo ali kaj podobnega, da bom lahko dobesedno slišal ali je tvoje mnenje upravičeno.

''Uporništvo'' je danes, tako kot od nekdaj, predvsem povezano s kritičnim mišljenjem, prevpraševanjem ustaljenih dogem in distanco do mnenjskih in trendovskih krogotokov... Samo za to se gre... ne za nek specifičen žanr, ki bi bil danes lahko v tej isti vlogi in služil temu, da se tiste ''uporniške duše'' lahko kot take identificirajo.. Ne gre torej za ''uporništvo'' v ozkem smislu zgolj nasprotnega pola ustaljenemu... ampak za dvom v vse vzorce skozi katerega postane jasno kako se z odsotnostjo tovrstnega dvoma hitro ustvari hype okoli fenomenov kot so prismojeni profesorji bluesa, ki kot že rečeno nakeširajo na skozi generacije vzpostavljeni všečnosti bluesovskih vzorcev.. in s tem ne vodijo k nikakršni svobodomiselnosti, inventivnosti, drznosti in kritičnosti .. ampak k poglabljanju comfort zonea in statusa quo... hkrati pa tragikomično v številnih očeh še vedno delujejo kot ''uporniški''

Mislim, da se tukaj debata suka bolj okoli tega, kaj kdo vidi v glasbi. Za nekoga je glasba ples, žur, ekstatično doživetje, tako nekako si predstavljam glasbo Prismojenih Profesorjev. Nekdo drug pa poleg tega ali morda mimo tega raziskuje bolj racionalno plat glasbe, s čimer je povezano tudi proučevanje ostalih okoliščin, duh časa in zastavitev pravil, kakšna naj bi glasba bila, da bi bila "inovativna" in "revolucionarna“.

Hja nekakšna emancipatornost in nek politični naboj, ki sta tako v klasičnem rocku kot v punku izredno pomembni komponenti, sta tudi ob današnjem poslušanju že zaradi zgodovinske teže tovrstnih gibanj praktično neločljivi od tega kako to glasbo doživljamo. In tudi danes je sporočilo teh muzik sicer seveda še vedno lahko aktualno, a ko v H&Mu lahko kupimo Che Guevarra nogavice in ko si lahko pri neki britanski banki ljudje naročijo uradne Sex Pistols kreditne kartice se to zdi nekoliko smešno.. Njihova takratnja revolucija je torej danes popolnoma zbanalizirana in zaradi zgodovinsko vzpostavljene simbolne vrednosti lahko prodajana posameznikom, ki se očitno identificirajo s tovrstno uporniškostjo čeprav ta seveda ne vodi nujno k isti odprtomiselnosti iz katere je to gibanje nastalo.. njihova takratnja odprtomiselnost pa se seveda ni kazala le v spornih besedilih, odnosu do medijev itd. ampak morda predvsem v zgolj formalističnem aspektu glasbe, ki so ga določeni inovativni posamezniki dodobra prevetrili skozi nekonvencionalne pristope k posameznim inštrumentom, pesemski strukturi itd. Že takrat se je to sicer hitro zakoličilo in ti sprva nekonvencionalni pristopi so postali konvencionalni; tako nekako se pač formirajo žanri.. In z žanri ter delovanjem znotraj njih seveda ni nič narobe.. A brez imperativa po inovaciji nastanejo le nekakšne bolj ali manj drzne žanrske študije in zdi se pomembno, da jih kot take prepoznamo in jih ne vrednotimo kot nekaj več ..ključno je da torej uvidimo širši kontekst v katerem delujejo posamezni glasbeniki in jih na podlagi tega lahko nato tudi bolje vrednotimo.. V dotičnem primeru Prismojenih Profesorjev Bluesa je glede na to, da se je rockerska revolucija, katere vzorce danes tako brezhibno replicirajo, zgodila približno pol stoletja nazaj, popolnoma jasno, da ne moremo govoriti o nikakršni inventivnosti, originalnosti, drznosti ali kritičnosti. Upam, da se strinjamo, da je delovanje znotraj že dodobra vzpostavljenih in vsem poznanih žanrskih okvirjev vsekakor veliko lažje in seveda rezultira v veliko poslušljivejši in lažje prebavljivi glasbi - od tod seveda tudi uspeh Prismojenih Profesorjev. Pri tem je na mestu poudariti tudi problematičen aspekt njihove opevane uigranosti, ki pri vrednotenju glasbe v resnici nebi smela imeti nikakršne teže (če bi bila glasba vrednotena le po tehnični podkovanosti, bi bila le še en, nekoliko bolj svobodnjaški šport - kar nikakor ni). Z večjo tehnično podkovanostjo glasbenik sicer seveda stopi v očitnejšo simbiozo z inštrumentom v kateri se dozdevoma veliko lažje in intuitivneje izraža, a vedno je na prvem mestu tisto kar izraža oziroma njegov pristop do glasbe. Nekoliko površno rečeno: bistvo bi moralo biti v ideji in ne v tehniki. V tem primeru se zdi jasno, da neke ideje ali samosvojega pristopa za njihovo glasbo enostavno ni, da je torej teža okoli njih akumuliranega hypea utemeljena predvsem na njihovi tehnični podkovanosti s katero samozavestno replicirajo te že zares arhaične forme, ki jih vsi tako dobro poznamo. Tako so v svojem pristopu v mojih očeh pravzaprav poosebitev sodobnega stagnativnega retronostalgičnega pastiša in za poslušalce manifestacija comfort zonea, ki se od ostalih comfort zoneov le stežka razlikuje in je v principih delovanja nedvomno vzporeden z močjo narodnozabavne glasbe ali turbo folka... Še enkrat: v tem kar počnejo so seveda odlični. A zdi se mi ključno poudarjati, da ne gre za nič drugega kot za nek na retronostalgiji baziran pastiš in enostavno ne vidim kako lahko to kar počnejo vodi kam drugam kot v tako kulturno kot osebnostno stagnacijo. Najbolj zaskrbljujoče pa je zakaj to očitno nikogar ne zmoti... Jasno je, da ljudje na prvem mestu ne vrednotijo inovacije in odprtomiselnosti, torej vrednot, ki bi pravzaprav morale predstavljati bistvo vsake 'uporniškosti' (s tem da je ta termin zaradi političnih konotacij in asociacij na pretekla uporniška gibanja več kot očitno preveč problematičen). Jasno je, da ljudje sledijo liniji najmanjšega odpora in ne dvomijo v to kar jim je všeč ter se ne vprašajo zakaj jim je to všeč itd. Ampak jasno je tudi, da v posameznih žanrih trdno uokvirjene zasedbe enostavno ne vodijo k danes očitno popolnoma razvrednotenim in posledično še toliko pomembnejšim inovacijam. Te so v praksi pogosto tesno povezane z drznimi posamezniki, novimi tehnologijami ter turbulentnimi časi oziroma nekakšno kombinacijo teh in številnih drugih dejavnikov ter spletov okoliščin... A v današnjih sicer izredno turbulentnih časih se očitno prej kot k novim pristopom ter zvedavim inovacijam raje zatekamo k udobno všečni neplodoviti stagnaciji... Ne gre se za moj glasbeni okus ali neke ideološke preference in podobno... Gre se za prepoznanje širše vloge glasbe in umetnosti nasploh kot nekakšnega kulturnega gibalca, kot prinašalca novih idej, novih perspektiv ter novih pogledov na svet.. Gre se za zvedavost, ki nas vedno znova napoti k pretresanju, prevpraševanju in širjenju kriterijev tega kaj razumemo kot dobro ali zanimivo glasbo ali umetnost ter predvsem k podiranju številnih mentalnih preprek v katere se tako hitro ujamemo in jih nato podpihujemo z lenobnim relativiziranjem različnih mnenj (ki pa seveda ne morejo biti kar vsa enako informirana in posledično enostavno niso vsa enako pravilna in enako pomembna).. V širšem planu se torej zdi pomembno razumeti vlogo zdravega dvoma ter zvedave inovacije, ki vodita stran od stagnacije ter k vsesplošnem družbenem razvoju, napredku in rasti. Mislim oziroma upam, da to niso le meni drage vrednote.

Je kdo slišal komad Smartphone od njih? Ali pa Run Hilda run? Na koncu komada smarphone se skoraj na vsakemu špilu eden telefon s tomahawkom razbije na odru, če pa to ni uporniško, pa lahko gre čisto vse v maloro, kdo pa ste vi ki komentirate uporništvo, bi bilo upravičeno če bi sami naredili kaj uporniškega vsako jutro ko se zbudite, seveda če se sploh zbudite zjutraj. Lahko je trivialno in površinsko komentirati Prismojence če podrobneje Ne poznaš njihovega dela. 8 let igrajo po Sloveniji, polovica benda prihaja iz okolice Vrhnike kjer se je poslušal Đani, ne Đimi in sicer Rijavec, Severina, Atomik Harmonik, Turbo Angels, Plestenjak, takšni in drugačni Ansambli. To, da ne vidite, da so uporniški je pač vaš problem dragi moji. To kar delajo, delajo s srcem, popolno odkritostjo in predanostjo. To je to. Lepo se imejte, uživajte če se le da, pa naredite kaj uporniškega vsako jutro, seveda po tem ko si zobe umijete ;)

Upornik, ti si idiot ki grize suh piškot, zobkov pa več ni ker star ratuješ ti......

ha! ne brancin.. najlažje se je obračat po lastnem filingu in brez kakršnihkoli ustaljenih kriterijev mal razmetavat z brezsramno subjektivnimi vtisi. Rihanna je odlična pevka in golica je odlična pesem... itak! Moja kritika je letela na poslušalce, ki se pri tovrstnih zadevah ustavijo in se ne odpravijo naprej raziskovat vsega kar še lahko izkusijo in stvari ki jih ne razumejo enostavno odpišejo in recimo lahko vsej elektronski glasbi brez kakršnihkoli utemeljenih razlogov rečejo da nima duše... Ni nujno gledati na vso glasbo skozi prizmo stalnega napredka... tako je nujno gledati nase!!!