CICIBAN CICIFUJ

V otroški reviji Ciciban, ki se je verjetno vsi dobro spomnite iz svojega zgodnjega otroštva, so pred nekaj dnevi objavili zgodbico o nenavadni družini - hčerki z dvema očetoma. Zgodbica to nenavadno družino simpatično postavlja v navadne okoliščine, v katerih živijo svoje popolnoma navadno življenje. Hčerka se guga na gugalnici, očeta pa kuhata kosilo, pijeta kavo in pečeta pecivo.

Umeščanje omenjene zgodbice v revijo, katere primarna publika so otroci, je bilo deležno ostrih kritik s strani podmladka Nove Slovenije – Mlade Slovenije. V zapisu na svoji spletni strani pravijo: »V Mladi Sloveniji – podmladku NSi smo ogorčeni nad neokusno referendumsko kampanjo, ki jo vodijo zagovorniki družinskega zakonika. Za dosego cilja – uveljavitev zakonika, ne izbirajo sredstev, saj so za to uporabili celo otroke nižjih razredov osnovne šole«. V Mladi Sloveniji sicer menijo tudi, da takšne vsebine zmedejo otroke, uredniško politiko revije Ciciban pa zato označujejo za neuravnoteženo. V Mladi Sloveniji zato pozivajo starše, naj prekinejo naročnino na Ciciban.

V statutu podmladka sicer piše, da Mlada Slovenija sledi svoji materinski stranki, izhaja pa iz evropske ljudsko-krščanske demokracije. Tesne povezanosti z institucijo Cerkve in njenimi konservativnimi pogledi niso ne v Novi Sloveniji ne v njenem podmladku nikoli skrivali. Lahko bi dejali, da stranka predstavlja ravno tisti del slovenske družbe, ki se nikakor ne more oziroma ne želi ločiti od cerkvene avtoritete. Zato je zanimivo, da ravno podporniki cerkvenega načina vzgoje družbe za problematično izpostavijo vsebino v otroški reviji in takšno dejanje označijo za zlorabo revije ter prečkanje meje dobrega okusa. Družbeno vzgojni aspekt Cicibana ima na otroke najverjetneje manj vpliva kot vsakotedensko obiskovanje verouka, nedeljske maše in vzgoje skozi cerkvene učbenike. Poleg tega začne povprečen otrok Ciciban brati nekje v začetku osnovne šole, cerkvena indoktrinacija pa se začne že preden je sploh sposoben formirati koherentne misli.

Dalje gre pri aktualnem primeru za očiten poskus avtorjev otroške revije, da bi otrokom predstavili realne tipe družin, ki tudi v slovenski družbi obstajajo že danes, jih tako soočili z razlikami in pripravili na njihovo sprejemanje. Argument Mlade Slovenije, da takšna vsebina ne služi drugemu kot temu, da otroke zmede, preprosto ne more držati. Otroka definitivno prej zmede realno srečanje z drugim otrokom, ki ima oba starša enega spola, če ga na to nihče pred tem ni pripravil. Poskus revije Ciciban, da otrokom predstavi drugačnost, je v bistvu ravno poskus soočenja otrok z obstoječo realnostjo. Dejstvo je namreč, da taki otroci obstajajo in bodo obstajali, pa če se družinski zakonik sprejme ali zavrne.

Odziv Mlade Slovenije pa sicer ni bil edini in tudi ne prvi. Jože Bartolj, urednik za kulturo na Radiu Ognjišče, se je v svojem blogu nad zgodbico zgražal že v četrtek, označil pa jo je za indoktrinacijo, podobno tistim ideološkim v nekdanjem sistemu. Včeraj pa je zapisal še naslednje: »Ste se kdaj vprašali, če ne bo nekoč »Družinski zakonik« moral omeniti tudi skupnost na primer moškega in recimo ovce (lahko tudi kakšne druge živali), saj se bosta s tem oba strinjala, mi pa jima že ne bomo gledali med rjuhe (kajne?). /…/ Ali pa recimo skupnost pedofila s sinčkom Andrejčkom… Tudi o tem se že javno govori in čakamo še na nazorno zgodbico z ilustracijami v Cicibanu.« Vedno bolj je simptomatično, kako konservativni del družbe homoseksualnost nenehno povezuje z zoofilijo ter pedofilijo in to vedno na nizek, ciničen in provokativen način z namenom, da ranijo. Takšne povezave kažejo predvsem na sprevrženost teh ljudi in ne tarč njihovega obrekovanja. Dejstvo pa je, da nam oni pridigajo o tem, kaj je prav in kaj narobe, in da bodo na referendumu odločali o pravicah nekih drugih, strpnejših ljudi, ki konstituirajo bolj kooperativno in pozitivno državljansko telo.

V odzivih Mlade Slovenije in Jožeta Bartolja gre za politična dejanja, katerih namen je okarakterizirati podpornike družinskega zakonika kot do obisti pokvarjene degenerirance, ki pohujšujejo že male otroke in se na poti uveljavljanja svojih sprevrženih interesov ne bodo ustavili nikjer. Gre za podlo strategijo diskreditacije z obrekovanjem in brez argumentov. Javnost sicer že več časa opozarja ravno na prisilno indoktrinacijo otrok s strani Cerkve, pa so njeni podporniki gluhi za te očitke. Ko začne vključujoča, solidarna in državotvorna družba ogrožati njihovo eksistenco, pa vzamejo otroke za talce.