Norost v metodi, ali: Vse je vredu

Spoštovani- »Svet je iz tira«, je zapisal Bard- Shakespeare- pred 400 leti; »Človeštvo je podivjalo«, pa nedavno dr. Cvetka Toth na spletni strani TRS-a. In res je že na prvi pogled razuma vse manj, norost pa se stopnjuje -od globalnega Brexita in terorizma do lokalnega streljanja v izolski bolnišnici.

Bard pa je v isti žaloigri rekel tudi: »V tej norosti je metoda«. Tudi to drži, ampak sprevrženo- metoda ni na strani Hamletov, navideznih norcev v boju proti uzurpatorjem – ampak na strani slednjih, njihova metoda pa je prav ustvarjanje norosti s sistematičnim izzivanjem svetovnega kaosa in bede; ministrice Kolarjeve in premiera Cerarja pa mdr. zavlačevanje reforme zdravstva, in daljšanje čakalnih vrst bolnikov- 50.000 več v času njunega vladanja! Na izolsko katastrofo sta se odzvala s staro obljubo dodatnih 8-ih milijonov- kot da se ni nič zgodilo!

In pravzaprav se res ni; odstopil ni nihče, vlada je trdno na liniji evro-nemške politike, pa še od Amerike smo prevzeli duha in metode »stoletja jaza«-»The Century of Self«,kot je naslov odličnega dokumentarca: tekmovalnost, ,resničnostne šove, selfije in patološki narcizem anti-socialnih omrežji, in sedaj tudi selfi-rabo strelnega orožja. Smo del nekakšnega »Jobbs-Zuckerbergovega obrata«, množično-psihološkega sprevrnitve »Kopernikovega obrata« iz razsvetljenskega heliocentrizma v zono somraka virtualnega ego-centrizma.

Ta infatilizacija državljanov tam in tu je paradoks: ob upadanju ameriške ekonomsko-politične dominacije označuje vse večjo ameriško kulturno- vrednostno hegemonijo. Fukuyamov »konec zgodovine«, globalno prevlado liberalne demokracije je velika finančna kriza sicer močno de-legitimirala. A dobre alternative, navdihujoče vizije, akcijskega načrta za korenito spremembo, ki bi navdušil večino, ni na vidiku. Izraz »revolucija« je pokurila industrija reklam. Ni več klasičnega delavskega razreda, novi, prekerni pa očitno še ni »razred zase«; srednji sloj tudi kopni-ali pa gre desno.

In tako ni v strukturni zagati stara levica, lepo umeščena v sistem, ampak novo »upanje«: Siriza itak, sedaj še Podemos; drugje pa je komaj kaj. Tudi pri nas se morda že postavlja vprašanje »izvoljivosti«, ki tare Corbyna: ali lahko Mesec,Hanžek in Tomićeva naredijo vsaj volilni preboj, postanejo prva ali druga stranka? Zaenkrat nesposobnost »moderne sredine« in samo-uničevalnost janšizma nista v prid njim, ampak –SD, kljub njeni udeležbi v bančni in zdravstveni katastrofi, TEŠ6 itd.itd.- do najnovejše kampanje SD-ministrice za lažje odpuščanje delavcev.

Simbol te konformistične samoprevare večine državljanov pa je seveda Pahor: kot nesposoben premier je v krizi omogočil, kar je sledilo- evropski udar na banke, domačo »trojko« varčevanje, razprodajo javnega dobra itd. A je vseeno postal predsednik-in bo to tudi ostal. To je ta vladajoči mehki »levi« spravni populizem na Drnovškov način- kitajskega kuhanja žabe.

V post-krizni, posebej južni Evropi sta padec socialne države in zato populizem bolj ostra- Grčija, Španija, itd. Desni velja za hudo grožnjo, levi pač za »upanje« in potencialno alternativo, čeprav sta oba vpeta ali ujeta v dominantne politike. Še najbolj čist primer te dinamike je ameriški The Donald: na dan prihaja, da s kandidaturo sploh ni mislil resno, in tako bo Clintonovka gladko zmagala, Sanders pa je zaradi Trumpa moral odigrati Ciprasa in se ukloniti logiki »manjšega zla«. Podprl je - koga? Ljubljenko establišmenta, Wall Streeta, židovskega lobija in po novem tudi neokonov: njena favoritinja za zunanjo ministrico naj bi bila zloglasna Victoria »fuck Europe« Nuland, ki je zakuhala »regime change« v Ukrajini in še marsikaj. Clintonovka je povrh- za lepsši kontrast od Trumpa- totalna globalistka.Itd.

To je podobno evropski vladajoči ideologiji: »drugačna Evropa ni mogoča«. Temu nasedajo tudi levi mnenjski voditelji in analitiki: zanje je bil Brexit »napaka«-prav zaradi dogme »Bolje vsaka/obstoječa EU kot tveganje spremembe«. Evro je nujen, četudi je nemogoč. »Napaka« je tudi osredotočanje na znotraj-državni politični boj- ali po Žižkovo »socialistični nacionalizem«; edino Varufakisov demokratski evropeizem za vsako ceno je pravi. Cipras da je ravnal prav, ker je ostal na oblasti: ima možnost, da od znotraj spremeni grško državo in jo pripravi na bližajočo se novo krizo: tako nekako mu je naš Slavoj dal odvezo v Guardianu. Dejstvo, da državne službe pod Ciprasom pokorno udejanjajo evro-nemški diktat in da o levem obratu Sirizine birokracije ni znakov pač ne sme motiti dobre teorije. Pa še to: tudi v Trumpu je Žižek v Guardianu zaslutil »sredinskega liberalca , nakar je Guardian le posumil, da je pa sam Žižek »sredinski liberal«- če ne verjamete, pojdite na Google.

Skratka- o kakih radikalnejših alternativah ne duha ne sluha- recimo izstop iz evra; o tem Združena levica sicer govori, a potiho. Pa je –poleg doslednega Grka Lapavicasa - celo stari nobelovec Stiglitz pravkar predlagal nacionalne evre- v bistvu postopno ukinitev evra, in to kot - edino rešitev za Evropo! Ampak kdo njega šljivi. Spoštovani, to se ne bo dobro končalo.

Kar pa je le moje mnenje; kaj pa jaz vem, kdo pa sem? Nič in nič. Vse je v redu, gremo na pivo. Lahko noč in srečno.