Clara!: Reggaetoneras 2

Editions Gravatas, 2016

Glasbena obzorja tokrat širimo z mikstejpom, ki ga je za francosko založbo Editions Gravatas skuhala španska DJ-jka Clara!. Mikstejp je poklon ženskim MC-jkam, ki so vse od leta 1991 pa do danes zaznamovale reggaeton.

Reggaeton ima to smolo, da ga mnogi prezirljivo potisnejo v kot, bodisi zaradi travm, ki so jih doživeli na maturantskih žurih v Španiji, bodisi zaradi hiperseksualizacije ženskega telesa ali ker gre za glasbeni stil, ki zveni preveč na prvo žogo in enostaven ter gre mnogim pač na živce. S tokratnim pretresom želimo ubiti več muh na en mah. Naslovili bomo kompleksno zgodovino reggaetona, predstavili nekaj ženskih legend žanra in seveda glavno: predstavili bomo dozo dobrega raggaetona, na katerega boste lahko tudi “closet fani” te glasbe brez slabe vesti poplesovali naokoli po stanovanjih.

Reggaeton velja za prvi diasporični in transnacionalni glasbeni stil. Obe oznaki izhajata iz dejstva, da njegove korenine najdemo v različnih krajih in v različnih obdobjih.  Sedemdeseta in osemdeseta v Panami, devetdeseta v Portoriku, na Kubi in v Dominikanski republiki ter New York po letu 2000. Vzroke za na prvi pogled precej zmeden kontekst izvora reggaetona bi lahko pripisali migracijam in prostoru izmenjav med New Yorkom in Karibi. Najprej v obdobju grajenja Panamskega prekopa med letoma 1903 in 1914. Jamajški delavci v Panami so v reggaeton vnesli ritme dancehalla in reggaeja, latino populacija iz newyorških predmestij je stilu dodala rap. Portoričani so vpeljali pleno in bombo, Dominikanci merengo in Kubanci salso.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je reggaeton med mladimi na Karibih postal najbolj popularen glasbeni stil. V mainstreamovske glasbene vode in s tem tudi na mednarodno sceno pa se je izstreli s pesmijo Gasolina, ki jo je leta 2004 izdal Portoričan Daddy Yankee. O tem, da je reggaeton glasbeni stil, ki ga izrazito določa prav brezkončen proces dograjevanja, priča tudi pesem Dem Bow iz leta 1991, ki jo je posnel Shaba Ranks – jamajški DJ in vokalist. Ne le, da gre za komad, ki stilske vplive vleče od vsepovsod - od New Yorka do Paname, pač pa se elementi te produkcije – ali bolje rečeno riddimi – pojavljajo tudi pri več kot 80 odstotkih vse naknadne reggaeton muzike. Dem bow, drugače imenovan tudi son bow ali dembo, je zato eden ključnih dejavnikov, ki definirajo reggaeton, pomemben pa je tudi za razumevanje njegove splošne estetike in kulturne politike.

Njegovo večno spreminjanje kaže na to, kako procesi migracij in komercializacije vplivajo na konkreten glasbeni stil, ki v primeru reggaetona na območju obeh Amerik in Karibov danes velja za daleč najbolj popularnega. Reggaeton je v Amerikah postal pomemben demografski trend in, kar je še bolj pomembno, postal je integralni del vzhajajoče panlatinskoameriške identitete.

Če je v devetdesetih reggaeton veljal za tako imenovano musico negro, vezano na simbole črnskosti, pa ga je kasneje zavoljo želje po širšem dosegu zaznamoval tudi proces blanqueamienta, postajal je vedno bolj bel. Promovirati so ga začeli kot reggaeton latino. Krivuljo, ki predstavlja razvoj iz musice negre v reggaeton latino, lahko slišimo v procesu preoblikovanja dem bowa. Glasba, ki je bila sprva povezana z boji proti hegemoniji in z mestici, preide v ideologijo “svetlejši odtenek barve kože je boljši za tvoj družbeni položaj”. Kar se je začelo z antigejevskimi in antikolonialnimi himnami, pesmimi, ki so ljudi nagovarjale po linijah spolne identitete, barve kože in nacije, sicer ostaja tematsko ohranjeno, ostaja pa tudi ta značilno zapeljiv, komercialen beat, ki se – kar je pomembno za današnjo oddajo – spremeni v reggaeton erotico, vezano na problematične odnose moči med spoloma, predvsem zaradi pogosto prisotne seksualne objektivizacije žensk in nasilja nad njimi.

Ko gre za reggaeton, stvari seveda niso tako zelo črno-bele, kot se zdi na površju. Znotraj širokega žanra reggaetona deluje vrsta umetnic in umetnikov, ki se že daljši čas distancirajo od, lahko bi rekli, nasilnega mainstreama reggaetona. Gre za feministke, queerovske aktivistke, pro gejevske aktiviste in umetnike, ki govorijo o političnem uporu. La Nana, Keribel, MS Nina, La Gringa, Jujufina, Slim Kawasaki, K-Mil, K-Narias in Romy La Fina. Ob vsem tem je seveda treba opozoriti na dejstvo, da pri reggaetonu nikoli ne gre zgolj za glasbo. Ples, ki je vezan nanjo, v svojem glavnem toku ženske predstavlja kot nekakšne plesalke v ozadju – poudarjal naj bi podrejeno vlogo ženske.

Mikstejp Reggaetoneras 2 predstavlja kontrakulturo znotraj širokega spektra reggaetona. Kot smo omenili že v uvodu oddaje, na njem slišimo zgolj ženske umetnice, ki same sebe opisujejo kot feministke in postfeministke. Feministično produkcijo je tu moč slišati v besedilih ter najti v širših diskurzivnih kontekstih in vizualni prezentaciji. Nekatere od vključenih umetnic delujejo v polju heteronormativnega postfeminizma. Apropriirajo običajno hiperseksualnost in ji pripenjajo nov, pozitiven pomen, v veliko pesmih lahko denimo slišimo tudi dekonstrukcijo dihotomije devica–kurba.

Druga skupina umetnic zajetih v sklopu mikstejpa Reggaetoneras 2 pa se nad kategorijo ženske podaja v polje transfeministične identifikacije. Gre za začasne identitete, ki so odvisne od potreb in situacij, v katerih se ženska znajde. Lezbijka, feministka, konceptualna umetnica ali transfeministka. Reggaeton tako kot vsi ostali glasbeni stili seveda ni politično ali kulturno ali kako drugače nevtralen. Odnosi moči med spoloma določajo in vplivajo na glasbeno produkcijo. Kot povsod gre tudi tukaj za situacije, ko denimo sodelovanje z vplivnimi producenti omejuje svobodo in ne dovoljuje izražanja resničnega mnenja. Moški producenti so namreč tisti, ki diktirajo estetske norme za ženske umetnice.

In ravno zaradi tega je mikstejp Reggaetoners 2 tako pomemben. Predstavlja namreč vse v dobi spleta spregledane in pozabljene umetnice, kot je npr. La Nana, ki so orale ledino v začetku devetdesetih, pa vse do aktualnih akterk žanra, kot so Slim Kawasaki in K-Narias, ki jim svoboda interneta dovoljuje, da v svoji glasbi izrazijo prav vse, kar si v resnici mislijo.