Mestna občina Laibach

Laibach. Laibach je Laibach. Ko vsi damo moč, ko vsi damo vse … in tako naprej. Ljubljana je bila bulana, vsaj tako so peli ljudje iz petdeset i neke. Takrat je bila na svetu demokracija in kavbojke, pri nas pa samoupravna gniloba. Sedaj taisti ljudje pojejo, da Ljubljana nikdar ni bila bolj zdrava, v isti sapi pa zatrjujejo, da gre cel svet v kurac. A vsaj Ljubljana cveti. Pardon. Ljubljana prestolno zeleni in Laibach v njej simfonično rohni.

Se opravičujemo za uvodni prekomerno poetični cinizem. To je uvod v slogu v ne pretirano kosmato dlako, dlako, ki bo poizkusila posredovati vtis s prejšnje-petkovega koncerta Laibachov s simfoniki. Posredovati vtis in osmisliti vtisnjeno. Pisati o Laibachih je težko. Deloma, ker se skrivajo na vmesnem prostoru med artom in popularno kulturo; na strani arta so ponarodele sintagme o Gesamtkunstwerku, subverzivni afirmaciji itd. … Po drugi strani pa so glasbeniki spet podvrženi nekemu drugemu kriteriju. Kritizirati jih je torej precej težko, saj če se lotim koncepta, pač ne štekam arta, in obratno, če ne štekam glasbe, je to pač art. Po drugi strani so Laibachi »provokativna« skupina, kritika in ogorčenost je konstitutiven del njihove strategije. Naj torej jaz kot fan Laibachov, za nameček pa še z institucije, ki si lasti podobno državno-rušilno in v isti sapi državotvorno alter avro, pišem negativno kritiko. Kritiko o tem, kako so se prodali in pojejo petičnim meščanom v montlih? Ali ne bi bila pozitivna kritika nemara še najbolj kritična? Se pravi recenzija, kako sem se imel lepo na koncertu. Saj so tudi zares lepo igrali in mnogo je bilo takšnih in drugačnih decibelov … Okej, nimam aparata za glasbeno kritiko, ki bi se osredotočila na nianse njihove glasbene obrti in bi Laibache ponižala na raven entertainmenta. Saj ne, da nočejo biti na tej ravni, Laibachi so samodeklarirani »pop bend« in so korak pred vsako kritiko, ki se osredotoči na prvi ali drugi aspekt.

A Laibache imam rad, zato bom vseeno poskusil biti ogorčen oziroma vsaj razumeti kontekst. Ta je trojen. Najprej Severna Koreja, potem Bruselj ter na koncu Festival Ljubljana. V Severni Koreji so igrali lani, svet je pričakoval cenzuro, iz poročanja naših medijev se je zdelo, kot da je cenzura merilo uspešnosti.

Spomnimo se, ko je zdaj že pred zelo dobim letom založba Mute napovedala koncert v Severni Koreji. Špekulacije o potencialni subverzivnosti s prekinili z izjavo: »Laibach ne gre tja, da bi provociral Severno Korejo, ampak da bi provociral svet.« Svet ni bil kaj prida sprovociran, prej prijetno zintrigiran nad bizarnostjo tega akta, s katerim se je Severna Koreja prvič »odprla« rock'n'roll glasbi. Koncert se je zgodil in minil brez posebnih pretresov, Laibachi pa so šli na turnejo. Saj me zabava dejstvo, da je najbolj uspešen slovenski kulturni produkt edini, ki je sprejet tudi v Severni Koreji. Sledila je turneja, koncert v Križankah pa se je pred tem zgodil v Bruslju. Tam naj bi se zgodil uradno, v imenu zelene prestolnice kulture. Evropska komisija se je potem od koncerta distancirala, češ da nekateri ne bi štekali, zato je bil koncert uradno »neuraden«. Saj komisija se distancira, Koreja pa posega.

Ostane torej vprašanje, kam se med Brusljem in Pjongjangom umešča Festival Ljubljana? Zdi se, da tudi tu obstane maksima »Laibach ni šel, da bi provociral Festival Ljubljana, ampak celo mesto.« Seveda ni noben podal te izjave, tudi nihče ni bil zares ogorčen, kar je dobro za Severne Korejce, je dobro za Festival Ljubljana, pa naj v Bruslju še tako vihajo nos! Seveda ekskluzivnost se prodaja in ni bolj ekskluzivnega odra kot ta v Križankah, pardon, Pjongjangu.

Koncert v Križankah je bil impozanten, simfonični orkester, Plečnik, Laibach in … Prešeren. Čudovita orgija slovenske kulture. Še »ovekovečevalec« festivala je bil sicer mestni dekorator in vodo-vodni inštalater Zmago Modic, ki je o koncertu naslikal impresijo. Prvi del koncerta je bil sestavljen iz rendicij neke opere o pokristjanjevanju Skandinavcev in Krsta pri Savici. Cel Prešernov Krst so ob spremljavi simfoničnega orkestra počasi citirali in peli. Cel Krst! Kritika si je edina, da je bila izvedba kul, in tudi meni je bilo všeč. Sicer sem mnenja, da bi Milan Fras skupaj s pevko Mino Špiler ob spremljavi simfonikov lahko recitirala Kuža pazi, pa bi bila recepcija do pičice enaka. Drugi del je bil bolj angažirano-entertainmentski, skladbe z novejše plate plus rendicije starih štiklov, kakopak v imenu sinhronizacije z begunsko krizo.

Tole besedilo se ne more odločiti, kje med Pjongjangom in Brusljem je Ljubljana, se pa večkrat najdem, da zavzamem bodisi pozicijo Severne Koreje in mi je odveč, da so rendirali Prešerna, saj, kot lahko pove vsak organizator šolskih proslav, je za tričetrt ure programa najlažje in najbolj hvaležno pač recitirati Prešerna. Po drugi strani pa povzemam pozicijo Bruslja, ko se mi estetsko všečen material zdi vulgarno uradniški, seveda se v čisto laibachovskem obratu pozicija doslednega alter-kritika tu združi s pozicijo Evropske komisije.

Kar morda najbolj bode oči, je bila brezbarvnost. Nastop v Severni Koreji je bil slikovit, na Festivalu Ljubljana pa so bile vse vizualije črnobele. Slikoviti socializem in črnobeli kapitalizem, Applov logo pa se je bleščal na obeh odrih. Saj morda nismo tako drugačni, Severni Korejci in mi, le da naš permisivni režim presega celo subverzivnost Laibachov. Morda bi Festival Ljubljana moral drugič povabiti kakšen severnokorejski ansambel, da nam zapoje o Krstu pri Savici.

Če torej objokavamo slovensko industrijo in kulturo, se Festival Ljubljana, naš najboljši približek kulturni industriji, kar dobro počuti. V preddverju Križank so prodajali majice in avtomobile, na zakuski so stregli pečenko. Pečenko! Na pogostitvi je vodja Laibachov Jani Novak ob zdravici z šampanjcem izjavil, da so nevarni časi, ko je takšen bend kot Laibach tako zelo popularen, res so čudni časi, ko je najbolj vsebinsko kritiko o koncertu povedal (samo) vodja skupine, na koncu pa je ob zdravici s šampanjcem gostom še pridušal o svojem razočaranju nad korektnostjo koncerta in za naslednjič obljubil »veliko pizdarijo«. Navdušeno smo ploskali, srknili šampanjec, potem pa šli nazaj k pečenki. Saj to je največja kritikova dilema: kako kritizirati nekoga, ki ti da pečenko?

A nisem alter purist. Laibachi so mi dragi in čisto nič me ne moti, da so Laibachi sodoben bend, ki je pač podjetje in se niti ne pretvarjajo o svojem poslanstvu in mestu. Kot je kolektiv izjavil pred leti, ko so jih šinfali zaradi sodelovanja s Volkswagnom in Wagnerjem: »Laibachi bi razočarali, če ne bi razočarali.« Zato moramo z obžalovanjem, poročati, da v petek Laibachi na žalost niso razočarali. Ta tam tam ta tam.

U ime sebe iz osamdeset i neke je pisal M. Turk