Kdaj bodo begunci diamantni maturanti?

Današnji komentatorski termin Univerzitetne redakcije namenjamo govoru, ki ga je sodelavec Radia Študent, bivši Jak dijak Svit Komel, to soboto prebral na sprejemu diamantnih maturantov pri predsedniku Pahorju in ministrici Makovec Brenčič na Brdu pri Kranju. Prisluhnimo!

Gospod predsednik, gospa ministrica, ravnateljice, ravnatelji, vsi zaslužni in prisotni!

Naj se vam najprej v imenu letošnje generacije diamantnih maturantk in maturantov zahvalim za ta sprejem, zlasti pa za možnost, da vas ob tej priložnosti nagovorim. Mislim, da se vam lahko najbolje zahvalim z razmislekom. Ko posamezniki iz vrha družbe gledajo tiste na dnu, morajo razumeti, da ta hierarhija ni nastala zaradi tega, ker bi bili spodnji preprosto slabši in manj nadarjeni, temveč predvsem zato, ker nimajo enakih možnosti. In ker vodilni v državi po navadi prisluhnejo le najboljšim, bom za vas prebral ideje, pobude in predloge, ki smo jih oblikovali skupaj z dvema prosilcema za mednarodno zaščito v Sloveniji in slovenskim študentskim delavcem.

Glavni namen izobrazbe je, da iz posameznika zgradi človeka ne glede na to, od kod ta posameznik prihaja. Z ozirom na to so izobrazba, izobraževalna politika in inštitucije odraz stanja neke družbe. Obenem pa je izobrazba tudi izhodišče pri soočanju z nekim družbenim problemom. Ravno v primeru tako imenovane begunske krize je potreba, da se proglašeni vrednoti slovenskega šolstva - toleranca in medkulturni dialog - dejansko uresničita. Izobrazba je eden izmed glavnih, če ne najpomembnejši faktor pri integraciji.

Zaradi slabih razmer, ki spremljajo proces za pridobitev azila, zlasti omejitev mesečnih financ na 18€, si prosilci in prosilke za azil zaradi previsokih cen knjig, prevoza in pomanjkanja prostorov za učenje ne morejo privoščiti izobraževalnih programov, tudi če so v njih sprejeti. Zato ponavljamo zahtevo iz protesta pred azilnim domom Vič po brezplačnem javnem prevozu, poleg tega pa tudi po subvencioniranem študijskem gradivu, dostopu do knjižnic in drugih kulturnih ter rekreativnih ustanov.

Potrebujemo posebne programe za ljudi, ki ne govorijo slovanskih jezikov ali angleščine. Prav ti imajo namreč največ težav z vključevanjem v družbo. Zlasti za mlajše je potrebno organizirati prostore, kjer se lahko sporazumevajo tudi v svojem maternem jeziku. Ravno tu se ponuja priložnost, da se kot leta '92 v novih programih in šolah kot učitelje vključi begunce. Integracije ne smemo jemati zgolj kot humanitarni ali disciplinski projekt, temveč kot zagotavljanje možnosti, v katerih posamezniki lahko ustvarjajo in razvijajo svoje sposobnosti in identiteto.

Namesto spreminjanja varnostne zakonodaje, vlaganja v vse ostrejši nadzor in zapiranja prostora raje povišajmo proračun za šolstvo in zagotovimo nemoteno izobraževanje. Begunska kriza ne bo predstavljala varnostne grožnje v trenutku, ko jo bomo začeli obravnavati kot nujen izziv izobraževalnim praksam.

V smeri vključitve prosilcev za azil v šolski sistem je bilo že narejenih nekaj korakov v pravo smer. Poleg potrebe po nadgradnji teh praks je problem velikokrat v birokraciji, ki prosilcev ne seznani z možnostmi, ki so jim že na voljo. Vključevanje prosilcev za azil v izobraževalni sistem bi moralo biti izključno v domeni Ministrstva za izobraževanje in ne Ministrstva za notranje zadeve.

Seveda pa tu ne gre zgolj za prosilce za azil, temveč za vse pripadnike ogroženih skupin, tako državljane kot nedržavljane, ki živijo na območju Slovenije in za katere izobrazba predstavlja eno izmed redkih možnosti izboljšanja svojega položaja v družbi. Potrebno je zagotoviti štipendije in socialne programe s ciljem, da izobrazba postane dostopna tistim, ki jim njihove materialne ali politične okoliščine to trenutno onemogočajo. Ali, če zaključim simbolično, vedeli bomo, da smo uspeli, če bo čez 5 let na tem mestu pred vami stal nekdo, ki je v Slovenijo prišel kot begunec.