Konec konca velikih zgodb. Naj živi konec velikih zgodb!

Še pomnite – lani je bila levica. Navduševalo se je nad koncem konca velikih zgodb, izobraženi mladi ljudje so fanatično navijali, svetovni nazor se je začel zgoščevati v nekakšno shemo Q&A, na vsa vprašanja je obstajal odgovor, nagovarjala nas je zgodovinska nujnost. Zdaj pa nič od tega, zdaj samo še trepet pred fašizmom … Neki drugi ljudje politično navijajo, drug svetovni nazor se zgoščuje v nekakšno shemo Q&A, na vsa vprašanja obstaja preprost rasistični odgovor, nagovarja nas domnevna zgodovinska nujnost ohranitve evropske kulture.

Kaj se je zgodilo, obstaja med obojim kakšna vzročnost? Vse skupaj je videti nekako pobezljano, random, manično-depresivno … Gre za popoln nesmisel ali je v igri tudi kakšna racionalnost? Poskusimo na to odgovoriti po ovinku. Drži: to, kar imenujemo fašizem, namreč svetovni nazor, ki bi deportiral, zbiral, pobijal, prenašal v nevidnost ali neobstoj neko celo populacijo, ki se enkrat imenuje ‘migranti’, drugič ali hkrati ‘muslimani’, tretjič kako drugače, je v zagonu. Dogaja se zelo očitna fašizacija; steklenih oči in oslinjene se množice zbirajo okoli Drugega, v želji, da ga orgiastično razparajo, se obredno očistijo in tako očiščeni stopijo v brezskrbje zlate zore. Vendar – ali so res tako nevarne? Kakšne so možnosti, da se poslužijo sredstev, ki jim bodo uresničenje tega projekta omogočila?

Preverimo konkretno nekaj perečih realpolitičnih strahov. Imamo Trumpa, malega Hitlerja, ki bo verjetno dobil republikansko nominacijo za predsednika ZDA. Vendar v ZDA latinosi in črnci predstavljajo 30 % populacije in država ima relativno obsežen srednji razred. Zaradi obojega bi bila verjetno smiselna preprosta projekcija, da ga bo Clinton povozila s precej konkretno večino.

Bojimo se sovraštva do migrantov zahodneje v Evropi. Vendar na Zahodu nič novega. V Švici je nedavno potekal referendum, na katerem se je odločalo o potencialnem izgonu priseljencev, ki bi storili večje kazenske prekrške ali serije manjših. Sem bi bili vključeni vsi brez državljanstva. Ker je Švica konservativna država, večina teh priseljencev še v drugi in mnogokateri v tretji generaciji nima državljanstva – in torej ne pravice do glasovanja. Kljub temu da je Švica konservativna država in da toliko priseljencev nima pravice do glasovanja, pa je referendumski predlog o izganjanju padel.

Poglejmo v Francijo. Tam imamo menda prosperirajočo Mario Le Pen. Ki pa je iz svoje fašistične stranke, kakor smo jo poimenovali, izločila svojega očeta, ker je bil prevelik fašist in je stranki delal slabo reklamo. Na zadnjih volitvah pa “ni prodrla” predvsem iz enega razloga; ker so ljudje, sicer v manjkanju smiselnih političnih opcij, glasovali proti Le Pen, proti temu, kar so razumeli kot fašizem.

Kako pa kaže v Nemčiji, tej domnevni svetovni prestolnici etničnih in kulturnih napetosti? Zelo sveži podatki Spiegla kažejo, da bi v tem trenutku na državnih volitvah zmagali Zeleni z 32 % glasov. Zeleni ne delujejo kaj dosti fašistično, kajne? Na drugem mestu bi bila, pazite, CDU Angele Merkel, in to s 30 % glasov. Resda je narasla podpora populistični skrajnejši desnici AfD, ki ima na anketi 11 % glasov. Vendar je s ponovno uvedbo Schengena in obetom uvedbe kvot vprašanje, na čem se bo njen populizem gradil, ob upoštevanju dejstva, da je trenutno brezposelnost v Nemčiji komaj malo večja od 6 %. Hm.

Kaže, da bo, vsaj na Zahodu, ta skrajno desna zgodba padla tako hitro, kot je padla zgodba domnevno emancipatorne levice s Syrizo na čelu. Morda je to zgovorno. Morda gre v obeh primerih za obupane in neartikulirane krike (največjih poražencev recesije) pred restavracijo kapitalizma. Morda je trepet pred fašizmom posmrtni krik levice, ki išče oprijem, da se vrne v življenje. Kaj bo levica brez fašizma? Se bo morda morala soočiti s svojo mrtvostjo – in tem, da je morda, samo morda, s svojim ponesrečenim populizmom sama utirala pot desnemu populizmu.

Vendar se obrnimo še na Vzhod. Videti je, da v postsocialističnih prostorih grdi obraz desnice odlično prosperira. Kakor nekateri deli tega sveta prosperirajo tudi ekonomsko. Vendar prosperirajo v veliki gospodarski odvisnosti od zahodnejših delov, pri čemer rasizmi, nacionalizmi in ostali grdobci kompenzirajo to ekonomsko odvisnost, so na nekakšen način odraz tega prestopa v razrednem boju, ko naj bi se le-ta odvijal med “nacionalnimi skupnostmi” centra in periferije ter ne znotraj njih samih. V tem primeru dejansko gre za etablirano fašistično politično prakso z izjemo tistih omilitev, zaradi katerih raje govorimo o postfašizmu. To je način, na katerega stvari delujejo. Vendar se tip absolutističnega in morilskega fašizma, kakršen je prevladal pred drugo svetovno vojno, lahko razvije samo v primeru, da ga privzame država, ki je ne omejuje nobena druga, to je država iz centra. Kar pa se, kot je zgoraj nakazano, verjetno nima zgoditi.

Tako se kaže, da sta lanska levica in letošnja desnica nekakšni čisto reaktivni sili; nekakšni sili, ki izvajata reakcijo druga na drugo, se na ta način ohranjata pri zadnjih močeh, ki so premajhne, da bi se lahko odzvale na pokrizno restavracijo kapitalizma. Ta triumfira v svoji sredinskosti, v svoji regulativnosti. Je bolj ali manj efikasna v vsaki regulaciji, ki se je poloti: v regulaciji migrantov, v regulaciji emancipatornega političnega govora, fašizma, demokratičnega socializma ... Na Zahodu brezimna in birokratska, na Vzhodu “karizmatična” in avtoritarna.

Kam med Vzhod in Zahod se bo umestila Slovenija, je vprašanje. Morda bo na prihodnjih volitvah zmagal Janša, morda se pojavi nekakšen Cerarjev surogat, ki bo pobral antijanšistične glasove. Verjetno pa lahko tu v sredini v obeh primerih pričakujemo nadaljevanje žlahtne sredinske ekonomske in zunanjepolitične realpolitike, najsi se bo kitila z liberalnimi ali konservativnimi vrednotami ali z miksom obeh.

To seveda ne pomeni propada skrajne desnice, njene samoorganizacije in njenega uličnega nasilja. Že zaradi osnovne fizične varnosti ne bi bilo smiselno, da bi zaradi poraza, ki nam je z njo nekako skupen, primitivizme kakorkoli tolerirali. Zaradi sovraštva do etabliranega režima regulacije političnega govora, ki je v veliki meri liberalen, nima smisla upravičevati nasilnega govora rasistov, njihovega nasilnega delovanja. Vendar je prav tako neproduktivna nevroza, s katero kompenziramo lastno politično nemoč, nevroza, ki nas prepričuje, da je v našem okolju fašizem začetek in konec politične reakcije.