HORSEBACK: Dead Ringers

Relapse Records, 2016

Tolpo bumov tokrat barvamo v magično auro mističnega drone-a ameriškega avtorja Jenksa Millerja, ki ustvarja pod imenom Horseback. Dead Ringers je naslov njegove plošče, ki je za založbo Relapse izšla letos avgusta.

Millerjev drone projekt Horseback je nastal v drugi polovici prejšnjega desetletja, njegove prve glasbene stvaritve pa smo lahko slišali leta 2007. V samem začetku je bil to projekt, ki se je spogledoval z kitarskim drone-om in black metalom. Ni pa pozabil na folk korenine Apalačev, od koder je Jenks doma. Bolj natančno - Horseback domuje v Chapel Hillu v Severni Karolini. Projekt  se iz izdaje v izdajo razvija in spreminja. Trenutna forma je zelo kompleksna, predstavljena skozi globok preplet različnih zvočnih slojev. Predvsem je očitno, da je Miller agresivno formo težkih kitar in bobnov ter kričečega vokala pustil za sabo. Horseback se je prelevil v soničnega šamana, ki nas z repeticijo ritmov in zvokov odpelje v druge svetove. 

Kljub temu pa je Dead Ringers plošča, ki se v samem bistvu drži enostavnosti. Skladbe zaznamujejo enostavni kitarski rifi, minimalni ritmi, klasični zvoki orgel in tako dalje. Strukture komadov so take, da vse te enostavne elemente postopoma gradijo v končno strukturo, ki je v svoji formi obenem enostavna in komplicirana, saj se posamične komponente nenehno zapleteno prepletajo. Kopičenje slojev na trenutke ustvari katarzičen kaos. Takšen pristop lahko upravičeno povežemo s kultnimi Swansi. Dead Ringers je še zmeraj osnovana na kitarskih rifih, ki so enostavni in jih je v resnici zelo malo, predvsem pa jih zaznamuje vztrajna repeticija. Lep primer take forme je skladba In Another Time, In and Out of Form, ki se začne z nekakšnim kitarskim rokerskim riffom. Ta kitarska linija teče skozi celotni komad, a se postopoma tudi izgubi v mnogih slojih drugih zvokov, ob koncu pa se ponovno vrne v ospredje zvočne slike.

Opisana metologija je stalnica skozi celotno ploščo. Repeticija rifov povzroči, da se zvoki v našem zaznavanju izgubijo in se umaknejo drugim motivom. Plošča je zaradi tega izredno primerna za večkratno poslušanje: večkrat kot jo poslušamo, več stvari namreč v njej slišimo, saj gre za multitudo zvočnih linij, ki so skrite v kaotični formi, in le z zbranim poslušanjem lahko posameznosti spet izoliramo ter zaznamo.

Kljub temu da tu govorimo predvsem o enostavnosti, pa ostaja dejstvo, da je na njeno ustvarjanje vplivalo ogromno žanrov. Sam Jenks priznava, da je Dead Ringers njegov poklon post punku. Če smo bolj natančni, gre za poklon dark wave-u in synth popu, saj na plošči slišimo veliko analognih sinth zvokov. Prav tako je očitna referenca na krautrock in psihedelični rock. Ali pa namesto  na psihedelični rock kar na psihedelijo, saj so kitare najpogosteje manipulirane z različnimi reverbi in delay-i. Te manipulacije pa so minimalne in ne pretirane. Dejanski zvok kitar je čist in v ospredje postavlja sam riff, transcendentalni poriv pa prevzamejo predvsem zvoki orgel. 

Poleg glasbe na plošči izstopa tudi platnica, na kateri sta naslikani nekakšna koščena Godiva in smrt s koso na osemnožnem konju sredi idilične pokrajine. Zaključimo lahko, da je celotna plošča izredno dodelana in dovršena in izkušnja ob poslušanju je lahko zelo prijetna in globoka. Gotovo je to prava zvočna podlaga za zadnje dni jeseni, ko hladni kremplji zime grabijo umirajočo naravo in jo vlečejo v zimski spanec. Morda pa bo ta spanec - večni.