Kratka refleksija o poraznem stanju slovenske literarne scene

Pred leti sva se s prijateljem filozofom lotila razmišljanja o mentalnem stanju slovenske literarne scene in ljudi, ki jo kreirajo. Izhodišče najinega razmišljanja sta bila smrt vplivnega slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna in nekrolog, ki ga je o njem napisal prav tako že pokojni Aleš Debeljak.

Spraševala sva se, ali niso tako razširjeni nekrologi, ki pojejo slavo preminulim literatom in tudi drugim osebnostim z različnih področij, pravzaprav vedno že namenjeni temu, da povzdigujejo ime samih piscev nekrologov, in s tem ko razkrivajo njihovo svetoboljnost, njihovo solzavo naslajanje ob tuji smrti, njihovo razkrivanje zasebne vplivologije v odnosu do rajnkega, njihovo pripisovanje zaslug za ovekovečenje preminulega, ki morda tega niti ni hotel ne želel, povejo več o njih samih kot o tistih, o katerih pišejo.

Povsem jasno je, da sta mišljenje in pesništvo, ne samo pri nas, vendar pri nas še posebej, v krizi identitete. Namesto da bi kreirala realnost, samo nemočno opazujeta, kako ju ta prehiteva z vseh strani. Knjige so, prosto po Brechtu (tudi tega si je treba znova izmisliti!), izgubile status orožja in spet postale prostočasna aktivnost na ravni kvačkanja in pletenja. Da (zapisana ali govorjena) misel in s tem tudi poezija ne moreta spremeniti ničesar, kaj šele da bi lahko bila nevarna, je postalo samoumevno in obče sprejeto dejstvo. Duhovna impotenca se je zažrla v same temelje kulturnega prostora, kjer samooklicani lavreati z nekaj gorečimi podporniki ustvarjajo vsak svoj peščeni grad, ki ga drži pokonci samo splošno družbeno in intelektualno brezvetrje. Ti, v glavnem prezgodaj upokojeni kvaziintelektualci in kvazipoeti niso sposobni drugega kot grajenja lastne samovšečne podobe z nostalgičnim oziranjem v preteklost, ki je nikoli ni bilo, namesto da bi prevzeli odgovornost in postali vest družbe, ki pospešeno razpada pred njihovimi kratkovidnimi očmi. Da pesniško prebiva človek na tem svetu kruhoborcev, bi bila zgolj še ena lepih, a benignih romantičnih iluzij, uporabnih kot floskula na raznih kulturnih (ko kdo omeni kulturo, se je treba nemudoma prijeti za tank, ne le za denarnico ali orožje!) prireditvah, ki so same sebi namen in spominjajo na velike pogrebne sprevode, ob katerih bi se celo smrt ustrašila za svoj obstoj.

Krogov pekla je po Danteju sicer devet in so neskončno vznemirljivejši kot krogi slovenskega pesniškega pekla. Razlika med peklenskimi krogi velikega pesnika in samooklicanih apologetov slovenske poezije je tudi v tem, da slednji pravzaprav zanikajo njihovo peklenskost in obljubljajo nekakšen raj na zemlji ali vsaj krvave vice. V tem raju vsi nosijo lepe maske in se lepijo na velepomembne vzdevke. Če izvzamemo brezpravne izgnance iz tega raja, in če celo zanemarimo nepomembno dejstvo, da je teh večina, dobimo pesnike, filozofe, mislece, modrece, intelektualce, razumnike, kulturnike, ambasadorje slovenske kulture in jezika, duhovne prosvetitelje, osamosvojitelje, narodne prebuditelje in kar je še takšnih označevalcev, na katere trzne povprečno slovensko uho. Najhuje je, da s svojimi titulami zbujajo upanje, in to je očitno njihov edini namen, da imajo ključ rajskih vrat, namesto da bi pogumno kot Dante razobesili tablo vi, ki vstopate, vsak up opustite. Ta obljublja peklensko zabavo. Z rajem seveda ni nič narobe, s krvavimi vicami še manj, le da sta v primerjavi z (živim in živetim) peklom skrajno duhamorna, pusta, opustošena. Dobesedno morita duha! Ali, še bolje, duh se je spremenil v vato, ki uspešno ščiti pred propadom obljub in upanja, ki nimajo niti najmanjše osnove v realnosti. Takšna je slika in vloga sodobne slovenske poezije: namesto da bi detektirala peklenskost tega sveta v vseh njegovih živopisnih konotacijah, o katerih se je razpisal že Vitomil Zupan v svoji Komediji človeškega tkiva, nam ga pakira v nebeško modre škatlice z napisom: blagohotno vpliva na prebavo in lajša črevesne krče!

V takšnem umetnem raju, ki se ga duh literature očitno ni dotaknil, še manj pa osebnosti, ki so tega duha narekovale, se je potila in se še poti pravzaprav celotna slovenska literarna srenja, ki ni sposobna prebaviti niti svoje lastne infantilnosti, tega neprestanega samonanašanja in vzajemnega tituliranja med samooklicanimi očeti in sinovi. V luči tega dejstva potemtakem ni problematično (samo) to, da nekdo piše nekrologe, temveč (zlasti) to, da so prosti spisi o slovenski literaturi izpod peres samooklicanih postmodernističnih pisunov, ki niso nikoli obglavili svojih očetov, ampak še kar parazitirajo na njih, pravzaprav nekrologi o živih. Postavljanje spomenikov živim ni nič drugega kot navadna dolgočasna nekrofilija.

Tomaž Šalamun je bil še zadnja osebnost v slovenskem pesniškem vesolju, ki si zasluži ta naziv. Bil je pesniška žival, triglavi zmaj, ki je bruhal podobe z zavidljivo kondicijo (petdeset zbirk v petdesetih letih!), bliskoviti panter, ki se je uspešno izmikal interpretacijam in literarnozgodovinskim predalčkanjem, kameleon, ki je nenehno menjaval barve v skladu s svojimi spremenljivimi občutji in razpoloženji, sfinga, ki je ni mogoče razkleniti, ne da bi razbili njeno jedro, virus, ki je rušil okostenelo tkivo slovenskega svetobolja. Za njim ni ostalo ničesar omembe vrednega razen nedonošenih otrok, ki neprestano pokopavajo sami sebe. Ti seveda iščejo petminutno slavo na bitkah talentov, v resničnostnih šovih, malih sivih celicah in razrednih sovražnikih. Dokler jih ne pokoplje lasten pohlep in ne postanejo bleda senca samih sebe. Senca sence. Šalamunov eros se jih očitno ni dotaknil, zato zdaj v vicah povzdigujejo njegovo truplo, njegov tanatos. »Kako jih nije sramota!?« bi rekli naši južni bratje. In imeli bi prav. Zgodilo se je namreč nekaj, kar si nihče od ljubiteljev poezije niti v sanjah ni želel: pogreb pesnika je razkril somrak poezije; postmodernistične svinje in vzpon Idiotov.

Dlako z jezika je dal Vid Sagadin Žigon.