Jabolko spora fakultet

Na Univerzo v Ljubljani je v tem tednu pripotoval Michael W. Apple, profesor na Univerzi v Wisconsinu, filozof in pedagog, kritični analitik izobraževanja. Pedagog, ki je prišel od slumov do univerze in nazadnje do častnega doktorata na Univerzi v Ljubljani.

Za častnimi doktorati sicer stoji zabaven protokol, starodaven in arhaičen v terminologiji, sodoben v načinih pridobivanja. V dokumentih univerze lahko sicer beremo, da so podeljeni “ v povprečju štirje na pet let, kar kaže veliko premišljenost in tehtnost kriterijev podeljevanja najvišjega častnega naziva.” Gre za tuje in domače profesorje, ki dosegajo odlične dosežke na svojih področjih. V Sloveniji je bilo do sedaj podeljenih sedeminsedemdeset doktoratov, predvsem literatom, znanstvenikom, filozofom in zdravnikom. Četudi gre za prerivanje in kopičenje simbolne moči - predvsem med fakultetami - na univerzi trdijo, da je izbira tehtna in premišljena.

Eminentni druščini Noama Chomskega, Josipa Broza Tita, Ivana Hribarja in Umberta Eca sta se letos pridružila Michael Apple in  William Lazonick (Lazonik). Prvi za kritično analizo sodobnega izobraževanja, drugi za ne tako zelo kritično analizo sodobnega kapitalizma. Samo kot zanimivost; Danilo Türk ima štiri častne doktorate, dva na Madžarskem, enega v Ukrajini in enega v Rusiji, kar pomeni, da je edini doctor honoris causa multiplex  v Sloveniji.

Skratka, Michael Apple. Stvar niti ne bi bila tako odmevna, če ne bi bil prvi pedagog v zgodovini naše skoraj stoletne univerze, ki prejema častni doktorat. Vsekakor Pedagoška fakulteta to razume in vidi kot uspeh, legitimacijo v simbolni hierarhiji fakultet, ki jo sicer pušča pri nezavidljivem repu, med fakultetami s statusom visokih šol.

Michael Apple je prišel in odpredaval, kakor se ob prejemu doktorata spodobi. Sicer je slovesnost dogodka nekoliko okrnil okoliš - vegasta predavalnica brez oken, ki jo profesorji ljubkovalno nazivajo z bunkerjem. Pa vendar, v nekoliko zadušljivih razmerah je predavanju prisluhnilo več kot sto ljudi. Tam so bili študenti, politiki, zaposleni na Pedagoški fakulteti - po službeni dolžnosti ali interesu, ter dekan fakultete in organizatorska kompanija. Bili so slajdi, ampak nobene zakuske ali prodaje knjig. Po predavanju ni bilo niti vprašanj!

Govoril je o pedagogiki v Ameriki, o poučevanju v revnih četrtih in na univerzi, o politiki, o kritičnem izobraževanju. Ob šaljivem tonu in anekdotičnosti je predavanje mestoma prej zavzelo format motivacijskega govora kot akademskega predavanja. Zdelo se je, da nas poskuša prepričati, da ima učiteljevanje RESNIČEN smisel za RESNIČNE spremembe. Kljub temu, da je delo težko, »kar veste vsi pedagogi med nami«, je smiselno in esencialno v ustvarjanju boljšega jutri. Kar spominja na floskulo, je iz ust filozofa in pedagoga z desetinami izdanih knjig slišati kot moder poduk. Pomemben poudarek je namenil pojmovanju skupne kulture, temu, kaj definiramo kot skupno, kaj kot kulturno in kdo ima pri tem besedo.

Potem je bila tukaj še ena izmed bolj poznanih in kasnejših tem Applovega repertoarja, »educationg the right way«. Predavanje je bilo v veliki meri namenjeno nagovoru profesorjev – naj vendarle, po najboljših močeh izobraževanje  izvlečejo iz krempljev desnice. Ga soustvarijo s skupnostjo in tako dalje. Stremijo k potrebam, razumejo širše. Tega, da desnica v izobraževalnem polju že dolgo ni konzervativna, temveč fluidna, liberalna v prijemih in v vsebini, ni zares problematiziral.

Da je neoliberalizem slab, ampak res slab, smo na pedagoški že slišali. Michael Apple je povedal, da je to sistem, ki poveličuje zasebno in uničuje javno. Ki gospodarstvo in tržno logiko vsiljuje v izobraževalne pore. Pa že.

Zaključek je pustil čustveno brazgotino in teoretsko praznino. Michael Apple je povedal zgodbo o južnokorejski odločitvi, da se organizacijo ekskurzij prepusti privatnikom, kar se je izšlo  v  prenapolnjeni ladji in nesreči. Neoliberalna plovba, ki se je končala s potopitvijo in smrtjo več stotih šolarjev. Tragični dogodek, ki pa je bil po Applovih besedah s preprosto vehementnostjo povezan z gnilobo neoliberalizma. Sistem, ki uničuje javno, ki sili v tekmo na trgu, ki utaplja naše otroke. Nekaj let nazaj je v popolni levosredinski Danski pozimi potonil čoln z otroki, ker je pedagoška usmeritev zahtevala avanturizem in stik z naravo. Nekaj mi daje misliti, da nesreče niso vedno stvar zasebnega in profitabilnega. Predvsem pa problem izobraževanja v neoliberalizmu ni le v ladjah, ekskurzijah in privatnem šolstvu. Gre za mnogo širšo problematiko, izmuzljivo preprostim levo-desnim obrazložitvam. Ta misel je bila predavanju sicer inherentna, a žal ne eksplicitno izgovorjena.

Vendar pa je, nadalje, format častnega predavanja komajda dopustil več od navdihujočega nagovora. In to je Michael Apple kljub vsemu napravil. Po predavanju je bilo slišati mnoge očitke in zgrožene poslušalce, a večinoma so bili ti nepedagoški prišleki. Pa vendar, nagovoriti pedagoško javnost je svojevrsten izziv. Težje se je približati s teorijo kot s čustvenim govorom učiteljskemu vesoljnemu poslanstvu. In nadalje, težko je najti rdečo nit, ki osmisli in hkrati prevpraša prakso univerzitetnih profesorjev, razrednih učiteljev in učiteljev tehnike, biologije, računalništva, geografije. Podati okvire, v katerih lahko razumejo svoje poslanstvo, v katerih kljub spreminjajoči se družbi učiteljstvo ohrani svojo zgodovinsko trdnost. Včasih pozabljamo, da je treba v še tako »tekočih časih« vsako novo generacijo opismeniti in opremiti z osnovnimi znanji. Pomembno je vprašanje, kako učiti, ko se strokovno znanje spremeni v kompetenco, ko učiteljsko mesto vse bolj postaja polje boja za ideološko nadvlado – je pomembnejša inkluzija ali storilnost, PISA ali učenčeva sreča? V Applovih besedah je bilo zaznati prepričanje, da je tudi nevtralnost poza ter da je izbira apolitičnosti vendarle v temelju politična izbira. Nauk, ki se je med fotografiranjem in stresanjem rok morda posedel v profesorje in zbrane pedagoge.

Kakorkoli, v danem prostoru in času, s tem ciljamo na predavalnico in Slovenijo, je Apple opravil še kar dosledno delo. Navdihnil je pomemben del pisane publike. Tiste, ki po predavanjih postopajo v kariernem pospeševalniku, in tiste, ki berejo Kantov Spor fakultet. Naj bo še tako simbolno,  priznanje, ki je bilo podeljeno Pedagoški fakulteti, daje pomembno napotnico za iskanje mesta v univerzitetnem ustroju. V medfakultetnem prerivanju Pedagoška fakulteta šele išče svoje mesto, v znotraj-fakultetnem prerivanju išče ravnotežje med teorijo in prakso, med tradicijo in inovacijo.

Vendar pa, mimo že slišanih moralizmov o neoliberalni hudobi in kulturni hegemoniji: boj za pedagoški častni doktorat vendarle razkriva nekakšen drugačen spor, spor fakultet, v katerem Pedagoška fakulteta še ne zna zares zmagovati. V letu 1798 je Immanuel Kant govoril o zgornjih - medicinski, teološki in pravni - ter spodnji - filozofski fakulteti. V distinkciji je orisal svoje razsvetljensko stališče o nastajanju in ustvarjanju vednosti. Zgornje fakultete omogočajo civilni, “večni” in telesni blagor. “Tista fakulteta pa, ki skrbi le za interes znanosti, se imenuje spodnja,” pravi Kant, “ker svoje ugotovitve lahko postavlja tako, kot se ji zdi prav.” Tam si “goli um” izbori pravico do stalnega kritičnega preizpraševanja aplikativnega ravnanja in nenazadnje prakse.

Pedagogika je šele pred nekaj desetletji zapustila sekundarno stopnjo, učiteljišče, in se utrdila kot univerzitetni študij. Kot taka si šele ustvarja mesto med zgornjimi in spodnjimi fakultetami. Univerza je bila po Kantu enotnost med obojim, med nastajanjem in posredovanjem znanj. Če močno poenostavimo, si lahko pedagoško fakulteto v disciplinarni kompleksnosti zamislimo kot “pomanjšano univerzo”, ki mora biti zgornja in spodnja obenem. Korak k univerzitetnemu študiju, ki prakso oplemeniti s teoretsko podlago in raziskovalnimi ambicijami, je bil storjen. Vendar pa se Pedagoška fakulteta v svoji notranji dvojnosti bori za ravnotežje med obojim, zgornjim in spodnjim. Fakulteta, ki starodavni spor ponotranja, bi ob sprejemu častnega doktorja lahko nagovorila svojo avtistično univerzitetno pozicijo.

In nenazadnje je tudi moralističen nagovor ob častnem doktoratu simptom te pozicije. Ampak kaže, da bomo pri njej še nekaj časa vztrajali. Brez vprašanj.

V jabolko spora je ugriznila Lucija.