Vivek Chibber in prikazen postmarksizma

Konec novembra je na povabilo Inštituta za delavske študije Ljubljano obiskal ameriški politolog in sociolog Vivek Chibber. Njegova knjiga Postkolonialna teorija in prikazen kapitala je lansko leto izšla v slovenščini pri Založbi Sophia, ki jo je oglaševala kot »prelomnico v sodobni socialni teoriji«, saj naj bi predstavljala temeljito analizo in razkritje notranjih protislovij postkolonialne teorije. V tej oddaji bomo Chibbrovo »knjigo, na katero smo dolgo čakali«, kot jo je pričakal Žižek, brali in obravnavali v kombinaciji z njenimi miselnimi epilogi, ki jih je avtor deloma podal na gostujočih predavanjih v Ljubljani, predvsem pa v ekskluzivnem intervjuju za Radio Študent.

Začnimo s Chibbrovim lastnim opisom problema, s katerim se spopada v svojem delu.

Izjava

Postkolonialne študije naj bi torej, ironično, pri svoji analizi neustreznih zahodnih kategorij, s poudarjanjem kulturnih specifičnosti vzhoda, ustvarjale prav novo vrsto esencializma oziroma orientalizma.

Prvo dilemo sproži že sam termin postkolonialna teorija – kaj naj bi obsegal in ali lahko znotraj tega heterogenega obsega smeri sploh lahko prepoznamo temeljne skupne povezave? Chibber izvor postkolonialih študij pripiše kritikam evrocentrizma v literarnih kanonih, kar je naglo prešlo na področja zgodovine in antropologije, najočitneje pa se njihov vpliv kaže v kulturnem obratu nove levice, ki se oddalji od materialističnih analiz. Strogo rečeno, pravi Chibber v uvodnih pojasnilih svoje knjige, je postkolonialna teorija kot enotna smer neopredeljiva. Zato se pri svoji, na prvi pogled nemogoči, analizi neobstoječega objekta osredotoči na indijski krog Subalternih študij, ki naj bi bile reprezentativne za postkolonialno teorijo kot celoto po svojih ključnih tezah – izpostavljanje temeljnih razlik med zahodom in vzhodom, ki so posledica različnega razvoja, določitve evrocentrizma kot centralnega problema pri razumevanju nezahodnih krajev in posledično opozarjanje na nevarnost prevzemanja univerzalnih kategorij, izvirajočih iz zahoda. 

Kot pojasni avtor sam, glavni namen knjige sploh ni kritika indijskih avtorjev, čeprav večino njene vsebine tvori Chibbrov komentar izbranih tekstov Subalternov, temveč prenos te kritike na postkolonialno teorijo kot celoto, pri čemer je ta celota zaokrožena zgolj znotraj Chibbrovega diskurza.

Izjava

Chibber nadaljuje s trditvijo, da opozarjanje na orientalizme, ki naj bi jih prispevale postkolonialne študije, začenši s Saidovo uspešnico Orientalizem, niso nič novega, temveč marksizem sam že nudi tovrstne mehanizme.

Izjava

Zakaj se je potemtakem postkolonializem sploh pojavil kot neka novost? Ali gre dejansko za posledico oziroma odmev osvobodilnih gibanj v kolonijah? Od kje prelom, ki naj bi povzročil njegov vzpon na račun marksizma v intelektualnih krogih 20. stoletja?

Izjava

Vseeno pa je kar nekaj glavnih predstavnikov postkolonialnih študij izviralo iz prvotno marksističnih krogov, tudi na primer že večkrat omenjeni Subalterni.

Izjava

Na tej točki se predmet Chibbrove analize zopet razširi, s tem da Subalterne, postkolonialno teorijo in poststrukturalizem poveže v enotno obravnavo postmarksističnega ali tistega, kar je zunanje marksizmu. Ta mehanizem zamejitve med zunanjim in notranjim Chibbru omogoča nemogoč podvig poenotenja heterogenih skupkov teoretskih smeri – tako nemarksističnih kot marksističnih, pri čemer ena smer lahko obstaja le tako, da je definirana kot odstopajoča od druge. Postkolonializem in poststrukturalizem lahko poenotimo in enačimo do te mere, v kolikor obstajajo skupna odstopanja od marksizma oziroma od prispevkov, ki jih Chibber postavi za predstavnike prave marksistične analize. Te pa lahko postavi zgolj na podlagi njihovega neodstopanja od tega, kar Chibber razume kot marksistično. Vzpostavljene kategorije niso samostoječe, opredeljene so lahko le v odstopanju ena od druge, kar vodi v paradoks. Izpostavljanje kakršnekoli specifike v odstopanjih posameznih teoretskih smeri namreč kategoriji marksističnega in nemarksističnega razbije na mnoštvo novih medsebojno odstopajočih kategorij, ki se lahko množijo v neskončnost do posameznega teksta.

Postkolonialne študije se Chibbru kažejo kot neproduktivne. Toda ali ni res, da so opozorile na nekatere evrocentrične aspekte marksizma – na primer, da v tretjem svetu ni ustreznih pogojev za socialistično revolucijo?

Izjava

Kako pa potemtakem pojasni primer kitajske revolucije?

Izjava

Ali je nedosežena revolucija kot jo pojmuje Chibber uresničljiva in ali je tovrsten princip mišljenja sploh produktiven za prihodnost delavskega gibanja? Agrarni revolucionarji stalno odstopajo od te ideje in nikoli ne dosežejo cilja, vendar obenem gradijo prav tradicijo, ki jo Chibber zoperstavlja akademski postkolonialni teoriji. Se je na to idejo nedosežene revolucije sploh mogoče opreti ali pa se morajo nova gibanja od nje ravno distancirati, ustvarjati nova odstopanja?

Vrnimo se k trenutku razširitve predmeta obravnave na poststrukturalizem. Mar ni kljub svojemu odstopanju od marksistične linije, poststrukturalizem vseeno prispeval nekaj k analizi produkcije vednosti ter posledično h kritiki raznih –izmov, denimo rasizma in seksizma kot mehanizmov podrejanja?

Izjava

Chibber kot postmarksistične, torej marksizmu zunanje, opredeljuje od materializma odstopajoče teorije, ki v nerazumljivem diskurzu dajejo prednost analizam diskurza, kulturnih specifik in tradicij. Kako sam dojema materializem pojasni skozi odgovor na vprašanje o skupnih lastnostih ljudi po svetu, ne glede na njihovo geografsko ali kulturno pripadnost.

Izjava

Chibber svojo tezo o biološko generirani skupni človeški naravi utemeljuje z nespremenljivimi nagoni ljudi, med katere spada tudi instinkt upora proti zatiranju.

Izjava

Pri tem Chibber prekrši lastno zahtevo po konsistentnosti z materializmom. Skupnih lastnosti ne gre iskati v biološko generirani človeški naravi, temveč v skupnih okoliščinah človekovega izkoriščanja in dehumanizaciji v kapitalističnem sistemu. Tendenca po uporu ne izvira iz človekovega naravno danega instinkta, sicer bi se že vsi uprli in bi bil marksizem, kakor diskusije o njem, odvečne. Ključno je sploh pojmovanje in zaznavanje zatiranja kot takega. Upor torej izvira iz soočenja s pogledom na politične okoliščine v družbi, ki uspe izpodbiti hegemonsko vednost o upravičenosti podrejenega položaja nekega posameznika oziroma skupnosti. Redukcija človeka zgolj na njegove naravne danosti ustvarja golo življenje, ki ne more biti nosilec družbenih sprememb, saj je iz družbe kot tako izločeno. Golo življenje kot nekaj, kar ni ne človek ne zver, ne more biti skupni imenovalec povezovanja ljudi kot političnih subjektov v okviru delavskega gibanja.

Problem zapletanja znotraj izključno diskurzivnih analiz, ki ga pri postmarksističnih smereh izpostavlja Chibber, postane otipljivejši, ko spregovoriva o odnosu ameriške akademske sfere do fenomena volitev v ZDA. Prakse kot so safe-space, izumljanja novih zaimkov za tretjo osebo, ki se izognejo fiksni spolni opredelitvi, prevpraševanja identitete in jezikovna politična korektnost, ki se ne povezujejo ali celo zavračajo analizo politično-ekonomske oziroma materialne realnosti, ne morejo imeti učinkov v smislu spreminjanja te realnosti.

Izjava

Čeprav Chibber tako pri Subalternih kot v primeru ameriške akademske sfere izpostavi ključne probleme, se zdijo kategorije, ki jih postavi sam prav tako neustrezne za napredovanje kakršnegakoli družbenega gibanja. Vzpostavi namreč neprehodno ločnico med tistim, kar sam pojmuje kot materializem, in tistim, kar to ni in je posledično neresnično, nepravilno, neproduktivno. S tem ustvarja vsesplošno nekompatibilnost med marksizmom in zunajmarksističnim, ki ni bila nikoli tako jasna kot jo začrta, in s tem sili k izbiri ene strani kot pravilni in opredelitvi druge kot napačni. Njegov projekt je še najbolj razumljiv kot kritika izpraznjene politične korektnosti. Pri svoji osredotočenosti na izpostavljanje tega problema pa zanemarja hkratnost ekonomskih razmerij moči in hegemonske vednosti, ki se medsebojno pogojujejo, utrjujejo in reproducirajo. Za aktualna družbena gibanja produktivna teorija bi morala upoštevati tako produkcijska sredstva vednosti kot materialnih dobrin.

Za konec pa sem Chibbra, glede na to da se Žižek pojavlja na platnici njegove knjige, ki je v izvirniku izšla pri Versu, vprašal, kako bi opredelil Žižkovo teorijo? Kot marksistično ali postmarksistično?

Izjava