Ka: Honor Killed The Samurai

Iron Works Records, 2016

Ko govorimo o brooklynskem raperju Kaju, beseda hitro nanese na samo stanje žanra hiphopa. Že vsaj desetletje ali dve je tovrstna glasba namreč nepovratno prepletena s tako imenovano industrijo, z zabavljaškimi, komercialnimi aspekti, ki marsikomu prinašajo nore dobičke, glasba pa je pogosto degradirana na nivo praznovanja tega dobičkarstva. Karieristične težnje so pri mnogih raperjih izrinile družbeno kritična sporočila, s tem pa se je hiphop oddaljil od svojega nekdanjega bistva. 

Obstaja pa seveda še nekaj osamelcev, ki ohranjajo izvorne hiphop vrednote, delajo umetnost in ne le prodajnih produktov, a žal pogosto ostajajo spregledani. Ka je morda najmarkantnejši med njimi. Sicer je bil že v devetdesetih član raperskega kolektiva Natural Elements, a solo albume izdaja šele od leta 2008, rap pa mu ob veliko manj glamurozni dnevni službi še vedno predstavlja predvsem hobi. Njegova nova plošča se imenuje Honor Killed The Samurai in je že njegova četrta v zadnjih petih letih, prinaša pa vse, kar je Kaju v zadnjem obdobju prineslo toliko hiphop kredibilnosti. 

Njegov flow je še vedno umirjen, meditativen, malce raekwonovski, a še bolj poudarjen in verodostojen. Ka skozi ves album praktično ne povzdigne glasu in v svoj svet vabi le tiste, ki so pripravljeni posvetiti pozornost, tiste torej, ki ne iščejo le instantne zabave. V smislu »spoken word« poezije svoje zgodbe pripoveduje skoraj neodvisno od beatov, pri tem pa se nikoli ne zanaša na všečne melodije ali humorne enovrstičnice. 

Ka je sploh vse aspekte glasbe tudi tokrat ustvaril sam in je s kopico skrbno izbranih detajlov svoje verze ovil v skrajno  temačno atmosfero, ki se zdi kot dekonstrukcija zabavljaškega rapa, namenjenega poletnim zabavam in vožnji s spuščenimi šipami. Tako tokrat zveni še bolj oseben, skoraj neprimeren za skupinsko poslušanje, bolj ustvarjen za samotno premlevanje vseh rim in zvočnih učinkov. Če je na prejšnjih albumih še ustvarjal sodobno predelavo klasičnega boom bapa in je mojstrovina The Night's Gambit še vsebovala ritmične hooke in refrene, je nova plošča izjemno minimalistična, atmosferična in zračna. V takšnih okoliščinah pride njegov rap še bolj do izraza, ob tem pa ne umanjkajo niti zanj značilni izseki iz filmov in nepričakovani inserti, ki nas tokrat spet malce po wutangovsko postavljajo na Daljni vzhod. 

Vsi izseki in skrbno izbrani zvočni učinki se izjemno gladko vklapljajo v mračnjaško, zadimljeno atmosfero Kajevega zvoka. V That Cold And Lonely, morda najbolj teatralni in hkrati najtemačnejši skladbi na albumu, tišino prebadajo zvončkljanje in kriki, beat pa pravzaprav predstavlja le občasen rahel udarec po čineli. Zvočno je še bolj zadovoljiv komad Ours, ki je temačen, a hkrati poživljajoč, izstopa pa tudi singel Just, ki ga ves čas prebada agresivna synth linija, učinkovit kontrast Kajevem umirjenem glasu in pripovedi o preživetju na ulicah New Yorka.

Kljub specifični metaforiki se Ka namreč večinoma še vedno zadržuje na svojih domačih besedilnih poljih. Album je poln poetičnih pripovedi o uličnem življenju, o vsem, kar je Kaja izoblikovalo v človeka in raperja, kakršen je danes. S pomočjo citatov o samurajski etiki se nasploh veliko nanaša na svoj način življenja in se hkrati rahlo moralistično obregne tudi ob raperje, ki živijo bolj raperski vsakdan. A če tematika ne preseneti zares, toliko bolj navdušujejo predvsem kompleksne besedne igre, saj Kajeve skrajno premišljene verze krasi izjemna gostota rim in pri teh izjemno ujemanje zlogov, hkrati pa flow ostaja jasen in tekoč. 

Predvsem to so torej razlogi, da je Ka trenutno iz albuma v album in od verza do verza nezgrešljiv in praktično neprekosljiv. Po drugi strani bi sicer težko rekli, da je novi album boljši od njegovega lanskega sodelovanja s producentom Preservationom ali predvsem od albuma The Night's Gambit, je pa tokrat res odstranil vse odvečno in izpopolnil izraz svojih bistvenih kvalitet. 

Kljub vrhunskem rapanju in izjemni globini besedil ali pa prav zaradi nje pa se sicer Ka še vedno zdi obsojen na relativno ozek krog poslušalstva. Delno je vzrok tega tudi produkcija, ki je nedvomno zelo subtilna in svoje čare razkriva počasi, a zdi se tudi, da album od statusa nadžanrske mojstrovine ločuje nekaj komadov, ki ne presenetijo zares in so v celoti sestavljeni le iz ene zvočne ideje. Kljub temu Honor Killed The Samurai predstavlja očiten presežek, ohranja pri življenju skoraj pozabljene hiphop vrednote in lahko samozavestno najavlja kandidaturo za rapersko ploščo leta.