teoretsko izkoriščanje

Neokolonializem je ekonomski termin, ki označuje trenutno stanje politične in ekonomske odvisnosti nekdanjih kolonij od svojih kolonov oziroma gospodarsko razvitejših držav. V današnji teoremi bomo raziskovali nekaj filozofskih terminov, ki pomagajo ohranjati to gospodarsko stanje sveta.

Čut za teorijo

Evropska kultura se je kar sama oklicala za družbo znanja. Medtem ko ves svet dela, spreminja snovi v uporabne predmete in te pošilja širnemu svetu potrošnikov, se tako imenovani Evropejci iz tega izključujejo in si pridajajo vlogo organizatorja dela in razdelitve produktov – producirajo storitve. Imenujejo se postfordistična družba, kjer je ustvarjalnost ponovno vstopila v produkcijo po dolgi industrializaciji, ki je delavce z vse bolj rafiniranim tekočim trakom tako odtujila od proizvodov lastnega dela, da se je zdela pot nazaj že utopična. Mimogrede naj navržemo, da tudi v Evropi še obstajajo tovarne.

Seveda ni naključje, da se člani družbe znanja dojemajo kot direktni potomci grške demokracije, ki je kot zibelka izumila nekaj, čemur se reče »čut za teorijo«. Pustimo ob strani, kaj ima moderna Evropska unija še skupnega z antično Grčijo in koliko njenega zgodovinopisja štrli daleč stran v diametralno nasprotje, imenovano barbarstvo. Poglejmo raje, kaj je in kako deluje »čut za teorijo«:

»Vključevanje z Vzhoda prihajajočih prvin in kulturnih spodbud nikakor ne more zanikati izvirnosti grške misli. Ta je izvedla odločilen prehod od uporabne tehnike in od mita k brezinteresni in čisti znanosti; prvič v zgodovini je sistematično uveljavila logične zahteve in spekulativne potrebe razuma: prav ona je resnično ustvarila znanost kot logični sistem ter filozofijo kot razumsko spoznanje in rešitev problemov celotne resničnosti in življenja.«[i]

Če verjamemo Realu in Mondolfu, ki sta konstruirala te stavke, potem so vsa človeška ljudstva na celotni zemlji vedno spoznavala samo pragmatično, brez užitka in le za potrebe praktične uporabe. Dokler se niso pojavili Grki, ki so kvalitativno spremenili vso vednost in ji pridali teoretsko vrednost. Medtem ko so vsa ljudstva zapravljala svoj prosti čas za nevredne užitke, so Grki spoznavali. To je tisto, kar naj bi prekinilo z mitološko razlago sveta. Ampak, ali se ne sliši ta razlaga še kar mitološko in nerealno?Kot zanimivost naj spomnim, da Milet, ta slavni kraj rojstva brezinteresne, demistifirajoče filozofije, ni bil mesto v Grčiji, temveč kolonija v Anatoliji.

In kaj če »čut za teorijo« in »brezinteresno zrenje« sploh ne obstajata oziroma kaj če je bližje resnici dejstvo, da vsako človeško bitje ne glede na raso in spol uživa ob spoznavanju? Ali se kaj zgodi, če rečemo, da je »čut za teorijo« izum Grčije, za katerega je Grčija imela moč in interes, da si je z njim prilastila nekaj, kar je bilo pred tem obče, saj si je tako ustvarila čisto pozicijo oziroma pravico do kolonializiranja in zasužnjevanja? (Podobno kot si danes ZDA lastijo svobodo in demokracijo, v imenu katerih ropajo svet možnosti svobode in demokracije.)

Interesnost brezinteresnega zrenja

»Največji del zavestnih misli moramo uvrščati med nagonske dejavnosti, in še celo v filozofskem mišljenju; tu moramo spremeniti gledanje … večino filozofskih zavestnih misli skrivaj vodijo njegovi nagoni in jih silijo v določene tire. Tudi za vso logiko in navidezno samostojnostjo njenega gibanja so vrednotenja, jasneje povedano, fiziološke zahteve po ohranitvi določene vrste življenja.«[ii]

Citirali smo eno izmed stotih formulacij, s katerimi Friedrich Nietzsche pokaže, da je v ozadju vsake izjave, vsake resnice in vsake znanosti interes, ki, zavedno ali ne, deluje kot gonilo te vednosti. In zdaj se vprašajmo: kakšen ozadni interes goni Viveka Chibberja pri izjavah alla »evropski kolonializem je sicer res opustošil ves svet, vendar pa ni razlog bogastva Evrope; ta je v evropski sposobnosti inovativnega in racionalnega razpolaganja z viri«[iii]? Ali njegova teorija nudi nov pogled na kolonialno zgodovino, ki nam bo danes omogočila pravičnejšo organizacijo dela ali pa izumlja nove načine racionalizacije krutega ropanja in uničevanja? K temu vprašanju se bomo vrnili na koncu prispevka, pred tem pa poglejmo, kako Chibber razume pojem napredka.

Slabi pogoji dela

Mahinalni tek industrializacije in avtomatizacije se trenutno vrši v pogojih množične proizvodnje in porabe. Že kar nekaj desetletij cilj proizvodnje ni več zadovoljitev potreb in želja, temveč proizvodnja samih želja. Tako je videti gospodarstvo za en del človeškega prebivalstva Zemlje, vsa preostala bitja pa so v takšnem podjetništvu fizično izkoriščana ali ignorirana. Mejo med vrednimi in nevrednimi ekonomskega interesa se postavi nekje okoli racia, vendar o tem kdaj drugič. Tu pa se še malo pomudimo ob vprašanju ekonomičnosti. Ali kazalce ekonomičnosti zanima, ali je neki produkt dejansko koristen in za koga ter koliko snovi in energije se je porabilo za proizvodnjo? Ne, ekonomska racionalnost pomeni, da je bila na enoto produkta porabljena minimalna količina lastnih sredstev, ne glede na to, ali je ta produkt uporaben, koristen ali strupen. Če mu uspe pretentati trg, da je kupljiv, potem je dober.

V množični proizvodnji so izdelki vse bolj nekakovostni, saj jih drugače ne bi potrebovali množično. Vzemimo za primer proizvodnjo malih gospodinjskih aparatov: dokler je bila ta proizvodnja pretežno serijska, se je proizvajalo popravljive aparate, katerih dele se je dalo zamenjati. V množični  proizvodnji pa so aparati nekako površinsko zlepljeni, da se njihovih delov ne da menjati, zato da se kupi novega in s tem omogoči obstoj množične proizvodnje. S tem se je standard uporabnosti malih gospodinjskih aparatov radikalno znižal, saj so postali nezanesljivi in zanesljivo hitro pokvarljivi, hkrati pa se njihova dosegljivost ni razširila! Vseeno pa pripadniki evro-atlantskih družb še naprej verjamejo, da je standard njihovega bivanja najkakovostnejši, da udobja, kot ga poznajo danes, ni bilo še nikoli prej na Zemlji. Vsi imamo doma polne omare izdelkov, ki so jih lastnoročno naredili sužnji, obkrožajo nas smetišča nikoli uporabljenih reči in priče smo izginevanju virov življenjskega pomena. Vseeno pa trgovine še nikoli niso tako sijale in še naprej verjamemo, da tako dobrega standarda bivanja pred nami še niso poznali. Kaj ni to čudno?

Ekonomisti so sposobni med materialne potrebe prišteti tudi socialno varnost, možnosti udejstvovanja v političnem dogajanju, zmožnosti komunikacije in dogovarjanja itd. Kljub temu pa je pogled na napredek še zmeraj omejen na tisti gospodarski razvoj, ki gre gladko mimo dejanskih človeških potreb in množično proizvaja strupe. Temu, kot ugotavlja Gayatri Chakravorty Spivak v svojem komentarju na delo 'Postkolonialna teorija in prikazen kapitalizma', zapade tudi Chibber. [Ta] V omenjenem delu postavi dve odločilni univerzalizaciji, ki naj bi pokazali, da je razredni boj po vsem svetu enak in ima isto zgodovino, vendar pa pokaže le to, da je uničujoče podjetništvo podkrepljeno z argumenti univerzalnega racia.

Prva univerzalizacija se nanaša na »materialni interes«, telesno blagostanje, aspiracija po katerem naj bi bila vsem ljudjem skupna. Spivak na to odgovarja: »če bi bilo fizično blagostanje brezrasna, brezrazredna, brezspolna velika zgodba [oz. pripoved], potem ne bi imeli potrebe po nobeni teoriji pravičnosti, politiki, človekovih pravicah in medspolnimi kompromisi.«[iv]

Druga univerzalizacija trdi, da je človeški racio skupen vsem kulturam in univerzalno zavezujoč. Tega Spivak niti ne komentira, verjetno se ji zdi preveč banalno in nemožno dialoga. No, mi pa se bomo spustili v to univerzalizacijo in pogledali njene izvire.

»Pot razuma je ena, za vse enako narejena in vsem enako ponujena,«[v] so slavne Heglove besede, za katere nas učijo, da so bile zapisane kot pričakovanje ali kot upanje na rezultate nove vednosti, ki se je oblikovala na prehodu iz razsvetljenstva v moderno. Projekt Fenomenologije duha ni le postaviti novi sistem vednosti, temveč prikazati sredstva dviga na raven vednosti na nujen in imanenten način. Vendar pa se zgoraj citirani stavki v svoji materialnosti učinkovanja kažejo drugače - dolga stoletja so služili kot racionalizacija ter moralna upravičenost belega rasizma in šovinizma.

Univerzalna zgodovina

Če neka skupnost ali družba nekaj postavi in udejanja kot univerzalno, potem to obstoji kot univerzalno. Onkraj te postavitve ne obstaja nobeno univerzalno. Dodajmo še, da je postavljeno univerzalno realno univerzalno - no, vsaj dokler se udejanja. Toliko o univerzalnem, kompliciranja na to temo so trenutno zelo popularna, čeprav je stvar dokaj enostavna.

Zagovorniki univerzalne zgodovine v Evropi se radi sklicujejo na razliko med univerzalno in svetovno zgodovino, ki naj bi bila vzpostavljena v razsvetljenstvu. Medtem ko je interes univerzalne zgodovine pristen, je interes svetovne zgodovine podjarmljenje vsega, kar izpade iz kategorije racionalnosti. To razliko naj bi lahko videli med samimi razsvetljenskimi misleci, recimo v razliki med dojemanjem univerzalne zgodovine pri Schellingu in Fichteju.

Ta razlika se zdi napihnjena in ne dejansko obstoječa. Nekaj drugega pa je razlika, ki jo poudari Susan Buck – Morss v delu Hegel in Haiti, kjer zapiše, da se je, medtem ko je Hegel zapisoval univerzalno zgodovino, ta dejansko dogajala na Atlantiku v obliki piratskih združb, ki so formirale prve egalitarne, antirasistične in antiseksistične skupnosti. Tako ustvari dva različna subjekta, dve različni perspektivi na univerzalno zgodovino: ena je univerzalna zgodovina belopoltega moškega, ki v naprej postavljeno kategorijo racionalnega sprejema tisto, kar vidi kot racionalno, vse ostalo obtoži, izkoristi ali ignorira. Druga pa je univerzalna zgodovina vseh ponižanih, razjarjenih množic, ki šibajo po oceanu in udejanjajo enakost. Ti nimajo vnaprej danega kriterija racia, temveč ga oblikujejo glede na izkustvo, ki je kvalitativno drugačno od izkustva belega, vrlega filozofa. Da ne bo pomote, Susan Buck - Morss ne zagovarja nikakršnih identitetnih politik, nenehno kaže prepletenost in vzajemnost obeh drž, vendar pa nas pozove k izbiri perspektive. Le druga perspektiva se lahko izogne identitetnim politikam in bije boj na svetovni ravni, mimo kvazikonkurence med samimi delavci v boju za socialne pravice.

Empirični svet in človeška zgodovina sta tako bogata in dajeta na voljo toliko materiala, da se teoretik lahko odloči dokazovati karkoli, in če bo vesten, mu bo argumentacija uspela. V šolah se nas prepričuje, da znotraj evropske kulture obstaja vrzel med umazanimi tržnimi interesi, ki izkoriščajo, in čisto kulturo, ki prek lepih umetnosti, filozofije in vsega, kar ni povezano s kreativnimi industrijami, tvori kritiko grdega trga. To seveda ne drži, same lepe stvaritve naše visoke kulture so gonilo umazanega trga in zanj udejanjajo pogoje možnosti obstoja. Pomembno se je zavedati nenehnega interesa, ki deluje v teorijah in oblikuje njihove izjave.

In če se vrnemo k zgoraj zastavljenemu vprašanju: kaj nam ponuja ugotovitev, da evropski kolonializem ni vir bogastva Evrope? Odgovorimo lahko: bore malo, če je naš interes sodelovati v razrednem boju svetovne razsežnosti.

[i] Giovanni Reale: Zgodovina antične filozofije, I. zvezek, SH, 2002; str. 17

[ii] Friedrich Nietzsche: Onstran dobrega in zlega, SM, 1988; str. 12

[iii] Izjava, podana na predavanju z naslovom 'Did Colonialism cause Western Economic Development?'; Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 25.10.2016

[iv] Gayatri Chakravorty Spivak: Book reviews: Postcolonial theory and the spectre of capital, Cambridge Reyiew of International Affairs - https://bolshevikpunk.files.wordpress.com/2014/10/spivak-on-chibber.pdf ; str.189

[v] v slo. prevodu: »Razumna oblika vede je pot do nje, ponujena vsem in izenačena za vse« -G.W.F. Hegel: Fenomenologija duha, Analecta, 1998; p.14, str. 16

Tokratno Teoremo je pripravila Nataša, brala sta Čeh in Cvetko, tehniciral je Blaž.