Prince Of Denmark: 8

Recenzija izdelka
13. 1. 2017 - 19.00

Forum, 2016

 

Dobrih trideset let od nastanka tehna dozdevoma že lahko govorimo o nekakšni tehno tradiciji, v veliko aspektih pa obenem o njegovi dogmi. Bolj kot za sicer precej rigidno zakoličene ritmične shematike gre morda tu predvsem za specifično vzdušje, večinoma posredovano skozi tako zvočno kot vizualno estetiko, in za nekakšen kolektiven etos, ki vse skupaj spremlja. A tako zgolj formalistični kot tudi konceptualni ter kontekstualni okvirji se še vedno aktivno premikajo, širijo in rastejo, čeprav se pogosto tudi ta rast zdi uokvirjena. 

Razvoj do te mere institucionaliziranega gibanja se danes v praksi odvija predvsem skozi nianse, katerih izrazitost oziroma očitnost v naši zaznavi raste vzporedno z našim poznavalstvom ter nekakšnim zvočnim vokabularjem.

Tako je posameznikom, ki tehno spremljajo aktivno, vsak odmik od standardno puste, mračne in industrialne repeticije, lahko sporočilen skozi svoje subtilne asociacije. Tu gre lahko za kompleksnost ritmičnega vzorca, za melodično in asociativno vrednost akorda ali dveh, za karakteristike teksture posameznega zvoka ali pa kar za vse od naštetega in njihov odnos. Tovrstni detajli v produkcijskih odločitvah torej rodijo karakter posameznega tehno komada, ki pa se obenem večinoma trudi slediti sicer nenapisanim in neformalnim, a nekako dokaj jasnim zapovedim, skozi katere se lahko dokoplje do 'tistega pravega' zvoka. 

Kriteriji se znotraj tovrstnih žanrskih gibanj večinoma vzpostavljajo kot posledica nekakšnega mnenjskega povprečja, to pa je v veliki meri kurirano s strani številnih najpomembnejših s klubsko glasbo povezanih medijev in klubov. Skozi njihov vrednostni sistem, ki se precej efektivno prenaša tudi na sicer še vedno razmeroma majhno število zvestih sledilcev dotični subkulturi, pa se dozdevoma izkristalizira nekakšna, recimo temu zmerno progresivna, zvočna politika. Zdi se namreč, da so pri tako vzpostavljenih kriterijih najvišje cenjeni sicer inovativni in samosvoji produkcijski podvigi, ki pa obenem več kot očitno ostajajo zvesti nekakšni tradiciji. 

Nemški založbi Giegling je že skoraj desetletje nazaj uspelo ujeti zlato sredino med to progresivno naravnanostjo ter shematičnimi klubskimi zapovedmi. Od takrat veljajo za enega najpomembnejših kolektivov znotraj sodobne elektronske klubske glasbe. Tako na sami založbi kot na številnih podzaložbah z zares neverjetnim tempom izdajajo zanesljivo kvalitetne produkcije. Tam se znajdejo tako ambientalnejši kot nekoliko bolj houserski ali tudi IDMovski podvigi, ki prihajajo izpod prstov tako stalnih članov kolektiva kot občasnih gostov. Med vsemi člani kolektiva pa je, verjetno že zaradi svoje skrivnostne anonimnosti in daleč najbolj prolifičnega tempa, zlasti versko blaznim tehno sladokuscem, najslajši tu obravnavani Prince Of Denmark. 

Gre za producenta, sicer znanega tudi pod psevdonimoma DJ Metatron ter Traumprinz, ki ga pod vsemi imeni zaznamuje specifičen zvok oziroma žanrska umestitev. Lahko bi rekli, da je med njimi Prince Of Denmark daleč najresnejši in najočitneje usmerjen v tehno in raziskovanje meja njegovih okvirjev. Na danes poslušani plošči 8 pa njegova ambicioznost morda postane najbolj očitna. Tik pred koncem leta izdanih osem plošč namreč vsebuje kar triindvajset komadov, ki so se producentu nabrali v zadnjih treh letih. Gre za nekaj več kot tri ure zgledne sodobne tehno produkcije, ki je sedaj zapakirana v lični leseni škatli, vredni okroglih 100 evrov. Kot da tak karakter tovrstne monolitne izdaje in misteriozna entiteta za njo še ne zakuhata dovolj zanimivega konteksta, pa naj bi se specifični komadi med posameznimi fizičnimi izdajami med seboj nekje očitno, drugje pa neopazno razlikovali in tako skupaj z naslovnim številom 8 namigovali h konceptu neskončnosti. Številni fanatični zbiratelji so na ta način podžgani in obenem razoroženi, danski princ pa si medtem počasi vzpostavlja kultni status.

Na plošči so tako kot umirjeni, počasi razvijajoči se ambientalni komadi, tudi tisti ritmično pestrejši, hitrejši in drznejši, prevlečeni s toplo analogno patino, ki pestri njihov preudaren minimalizem. Ta se ponekod sicer lahko zdi nerodno brezsmeren in hitro postane dolgočasen, zlasti ob določenih pustih melanholičnih progresijah. Zato pa je drugje toliko bolje izkoriščen - v strateško zadržanih predelih, v katerih pogosto pride do zanimivega medsebojnega prepleta elementov. Plošča je polna zanimivih produkcijskih detajlov, kot so razna dinamična ritmična presenečenja, skoraj neopazne prostorske in teksturalne spremembe ali pa denimo oddaljeni piski ali tleski, ki jih sprva niti ne registriramo kot del komada, a odlično delujejo znotraj njegove celote. Večinoma tako lahko govorimo o skrbno dodelanih in dodobra detajliranih produkcijah, navidez spontano razraščajočih se v enovite zvočne strukture.

Plošči tako kljub svojim razsežnostim in žanrski razgibanosti uspe zajeti kohezivno vzdušje, ki do neke mere deluje samosvoje tudi znotraj rigidnosti klubske dogme. Gre torej za producenta s prepoznavnim izrazom, ki slednjega vzpostavlja skozi skrbno izbrano zvočno paleto in s preudarnim pristopom h komadni strukturi. S tem previdnim iskanjem in ohranjanjem lastnega zvoka ter s podrejanjem klubskim formulaičnostim se zavestno omejuje, s tem pa svoje produkcije reducira na zgolj nekakšne žanrske študije. Bolj kot raziskovanje tega, kaj vse bi tehno oziroma klubska glasba ter glasbeno doživetje še lahko bili, ga torej zanima, kaj vse so že bili in kaj bi lahko bili zdaj. Očitno ga zanima, kako znotraj teh zastavljenih okvirjev ustvariti nekaj samosvojega ter jih s tem obenem kar se da neopazno premikati. 

Morda se v praksi tovrsten zmerno inovativen pristop veliko bolj obrestuje in za občo dinamiko žanrskih premikov naredi več kot morebitni radikalnejši premiki. Morda pa se skozi ta postopen in torej kontroliran žanrski razvoj njegovi okvirji in z njim povezane dogme še toliko bolj zabetonirajo. Zanimivo bi bilo slišati mnenje samega ustvarjalca, in pojasnilo, kako sam razume svoj pristop. Tega pa po vsej verjetnosti ne bomo nikoli izvedeli in morda je tako pravzaprav najboljše. 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odlično :-)

Komur je všeč POD priporočam še Vrila in Monoloca. To je ta berlniski underground.

https://www.youtube.com/watch?v=eXhbrMNNAeE

https://www.youtube.com/watch?v=V977dX1__tw

Sicer pa po mojem je Vril daleč boljši od drugih dveh. Ampak tudi M in POD sta odlična.

U najs... To sem pa spregledal. Ja tip je jako zanimiv. Sploh k ni blo nekega buma okrog njegove pojave na sceni. Tip se je kar na enkrat pojavu in je na sceni kot da bi bil tam od vedno. Torus je itak masterpiece in na sploh kar tip dela se mi zdi 20 let pred vsemi. Lani smo ga s klapo ujeli v Grazu k so v Dom in Bergu delali Dystopian night in če za kerega DJ-a lahko rečem da se ga res splača pogledat v živo je to on. Dvo urni set, ki se ga ne da primerjat z ničemer. Prav lepo te prime in te odpelje na prijetno potovanje. Ko da na novo odkrivaš techno. :-D

In že, ki sem omenil Dystopiane. To je pa label, ki ima itak super ekipo DJ-jev, ki ustvarjajo best of techno v Berlinu trenutno, poleg Ostgut tona pa Gieglinga.

Alex.Do, Recondite (predlani na Flowu v LJ), Rodhad (lani Eco festival), Distant Echoes, Kriz, Morbeck, Phase, itd...

BTW: Vril pa Rodhad sta letos že potrjena za Sonus. ;-)

Pa Function je tud one of a kind.

https://soundcloud.com/search?q=function%20berghain

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.