Ne-ne-uke množice

Imel sem že pripravljeno temo za podkatedrski komentar. Lepo spisan in spravljen v počivanje. V nedeljo bi ga še enkrat preletel in to bi bilo to. Nameraval sem pisati o odprti tehnologiji in pedagogiki. Nato pa se mi je med drsenjem po objavah na Facebooku pojavila Dnevnikova kolumna.

Kolumno je spisal Goran Vojnović. Na začetku prispevka poskuša povezati svojo izkušnjo branja dveh romanov s pojavi populizma. Pripoveduje o tem, kako je ob branju modernističnih, abstraktnih stavkov in verzov v enem izmed romanov zaznal srčico tega, kar problematizira kot populizem. Pustimo ob strani kritiko, da je avtor najbrž bral bolj novobaročno pisanje in opisovanje, a naj to problematizirajo drugi.

Kar me zanima, je pojasnjevanje pojavov populizma, ki jih Vojnović povzame s citatom iz drugega od romanov, ki gre tako: »Barvite pridevnike velja s pridom uporabljati, ljudstvo pripovedi najbolje razume s pomočjo slikovitih predstav, če so pretirane, toliko bolje, učinkovito je igrati na čustva, abstraktno mišljenje, kategorije in pojmi so za ljudstvo orehi, ki jih s svojimi umskimi zmožnostmi niso sposobni streti.«

Recimo, da poskuša avtor v začetkih podati določeno kritično diskurzivno analizo. Malo se poda v analiziranje političnega spektakla oziroma kar spektakla kot takega na ravni podob in čustev. Nato nadaljuje, “a uspeh različnih vrst populizma v sodobnem svetu namiguje na to, da te množice morda le niso tako zelo pismene, kot bi si mi želeli, in da izobrazba sama po sebi ljudi ne ščiti pred političnimi manipulacijami”.

Tisto, kar manjka vsemu temu, je le še oznaka “slovenceljni” in avtor bi poletel v kritičnega javnega intelektualca ob bok poznanim kolumnistom, ki prav tako uporabljajo podobne tehnike analiziranja in razlaganja aktualnopolitičnih fenomenov. Takšno razlaganje gre v smer prepričanja, da neuke množice le vsrkavajo ideologijo in imajo tako “napačno” zavest od tiste prave, ki bi si jo “mi” želeli, kot navaja Vojnovič. Ponavadi se temu doda še par površnih, ravno tako antipopulističnih kritik desnice, kajti dobro se ve, da suverene vedoželjne množice, ki si je “mi” želimo, ni mogoče enačiti z nevedno množico, ki jo skrbijo le sebični lastni materialni interesi.

Podobnosti takšnih prijemov komentiranja aktualnopolitičnih dogodkov so se pokazale tudi pri nedavni problematiki o zaposlovanju v podjetju Revoz. Kritike, da Revoz ne more zaposliti novih sodelavcev, so letele na neproduktivni in neuki del množice, ki naj bi izrabljal družbeno mezdo v obliki socialne pomoči namesto iskanja zaposlitve. Vse, kar bi bilo treba narediti, je tako nagovoriti te neuke množice, da se mobilizirajo in postanejo aktivni, socialno odgovorni člani družbe, takšni, kakršni naj bi skozi proces kulturnega opismenjevanja v očeh srednjega razreda šele postali.

V teh primerih je kvazikritični antipopulizem striktno nereflektirano populističen in zavzame obče mesto v slovenskem polju javnih intelektualcev. V svojih antipolitičnih tezah o tem, kako se je nekje na poti tranzicije in do danes izgubil razum, da množice nasedajo političnim manipulacijam in tako dalje, je sam zelo političen, ko vzpostavlja kulturno distinkcijo do teh neukih množic. Kot v svojem članku ugotavlja Primož Krašovec, gre pri tem za obliko “razredizma” - “srednji razred ravno zato, ker ni zares razred, temveč kulturno določena družbena skupina – aktivno in intencionalno uporablja kulturo za lastno reprodukcijo in ustvarjanje razlike in socialne razdalje od drugih družbenih skupin.”

Tako tudi nereflektirani antipopulizem v precejšni meri zavzema poglavitno mesto v slovenskem srednjem razredu. Pri poudarjanju kritike političnega spektakla ali aktualnopolitičnega dogodka ta postavi antipolitično tezo, da gre pri vsem le za ideološko zbadanje in politično manipuliranje, ter zanemari materialne pogoje, ki pa mogoče prispevajo k vzniku nekaterih političnih zahtev in želja, pa naj bodo te še tako manjšinske. S tem ko se poskuša nekdo izvzeti iz samega spektakla in odmakniti od ideologije, se spektakel in ideologija v družbenih odnosih že ves čas igrata z njim.

Stvarnost postsocialističnega razlagalnega stroja v Sloveniji se reproducira ravno skozi kulturo in distinkcijo srednjega razreda od “neukih” množic. Takšen prej omenjeni razlagalni stroj se je vzpostavil tudi skozi procese, ki jih velikokrat poimenujejo permanentno izobraževanje, to je takrat, ko se v družbenih odnosih spojita razsežnosti razlagalne institucije in družbe. Temu se v institucionalni meri pridružujejo še vzpostavljeni in razširjeni centri za vseživljenjsko izobraževanje, ki so v veliki meri posledica postfordističnega produkcijskega procesa.

Vzpostavljanje takšnih sistemov permanentnega izobraževanja in raznih tečajev za prekvalificiranje svoje poklicne usposobljenosti oziroma nabiranje novih tehnik za uporabljanje svoje delovne sile seveda ni nujno slabo ali napačno. A omogoča srednjemu razredu opravičevanje določene kulturne distinkcije z zagovorom meritokracije. Tako lahko pridigajo, da nam je vsem na razpolago, da se prekvalificiramo in naredimo par tečajev več ter se zaposlimo v tem primeru v Revozu. Ob tem pa bi bilo nevzdržno, da bi slučajno za začetek kritizirali delovne pogoje in zahtevali dostojno plačilo, ker bi bilo to mogoče že preveč “populistično”.

Komentiral Amadej Kraljevič.