Vpis na pogojni

Dvorane se polnijo. Švic se iz hodnika se počasi prenaša v nabit prostor. Ventilacija ropota nekje od zadaj in pretok zraka je ravno pravi, da zapolni alveole. Klopi se polnijo z ritnicami. Ritnice se polnijo s klopmi. Ena, dva, tri, tri, dva, ena, majk je stestiran. Oder zavzame dvonožno bitje z rahlo odpeto srajco. Zariše si lajno. Obriše si nos in nos je obrisan. “Ehmm… Pozdravljeni na informativnih dnevih!”

Malo pretiravanja, a danes se na nekaterih fakultetah, visokošolskih zavodih, srednjih šolah in gimnazijah zares začenjajo informativni dnevi. Poleg nagovorov in sprotnih opomb starejših kolegov, kako je ta smer prava zate, bodo  bodoče študente morda kmalu tam pričakale tudi stojnice z motivacijskimi nasveti in strokovnjaki iz kariernih centrov, pa tudi mogoče kakšen nevro-lingvistični programer. Po ogledu predstavitve posameznega študijskega programa jih čaka še vpis na program, ki jim bo ustrezal.

Del izpolnjevanja vpisnih pogojev so ti bodoči študentje že opravili, če so uspešno končali tretji letnik in če bodo na svoji izbrani smeri sekundarnega izobraževanja zaključili še četrtega. Z naslednjim letom se bodo tako lahko vpisali v terciarno izobraževanje. Po statistikah se bo na univerze vpisalo okoli 48% srednješolske populacije. Takšen žmoht ljudi pa za poglavitne izobraževalne in odločevalske institucije odpira problematike. Problematiziranje množičnega vpisa na študij je nekaj, s čimer se v zadnjem času podrobneje seznanjajo na ministrstvu za izobraževanje in rektoratih univerz. Prav ta tema vpisnih pogojev je zavzela eno od glavnih točk na zadnji rektorski konferenci.

Standardni proces, ki je danes v veljavi, je takšen, da se lahko nekdo glede na raven študija vpiše na dve ravni študijskih programov, univerzitetno ali visokošolsko, ti pa potem na posameznih študijskih smereh variirata pri kriterijih, potrebnih za vpis. Ti različni kriteriji na posamezni študijski smeri se ocenjujejo na podlagi točk iz opravljene poklicne mature, poklicne mature in dodatnega opravljenega petega predmeta ali pa opravljene splošne mature ter tistega, česar se v poročanju o tej problematiki drugje ne omenja: uspeha v tretjem in četrtem letniku sekundarnega izobraževanja.

Obstajajo pa tudi tisti posebni primeri vpisnih pogojev, ki v precejšnji meri veljajo na umetniških in športnih študijskih smereh, kjer je potrebno opravljati tudi sprejemne izpite. Te posebne oblike sprejemcev pa po predvideni spremembi vpisnih pogojev nakazujejo, da bo tudi na drugih programih potrebno za vpis podati še kakšno motivacijsko pismo, opraviti intervju ali pa narediti sprejemne izpite. Za uresničitev teh sprememb verjetno ne bo dovolj le novela Zakona o visokem šolstvu, ampak kar konkretno nov zakon.

Problematika, ki se ponavadi vrti okoli reforme Zakona o visokem šolstvu, je seveda usmerjena v prevpraševanje kakovosti šolstva. A bolj kot kakovost le-tega lahko izpostavimo drugačno problematiko, ki se izpostavlja v teh primerih. Gre za poudarjanje problematike neuspeha šole, ne šolskega neuspeha, ampak neuspeha šole. Najprej, šolski neuspeh je tisto, kar je notranje interno sami instituciji šole, in tu gre za ocene, izpite, vsebino predavanj itn. Med drugim pa se neuspeh šole problematizira v okvirih njene funkcije. Ta je vezana na njeno funkcijo oziroma vlogo do neke zunanje institucije.

Tako je govor o tako imenovani »kakovosti« vse prej kot to, v precejšnji meri gre za funkcijo šole do nečesa, kar naj bi predstavljalo njeno ogledalo, ter funkcijo, ki naj bi jo opravljala do tega ogledala s stališča neke zunanje institucije, naj bo to politika, ekonomija, družba ali kaj drugega. Aktualna problematika nastavlja ogledalo šoli v precejšnji meri s pozicije ekonomije in kulture. Neuspeh šole se tako problematizira v okvirih njene funkcije do teh dveh področij. Pri tem obstajata dve poglavitni perspektivi.

Prva, ki se vzpostavlja pri problematiziranju neuspeha šole, je torej odnos le-te do sfere ekonomije. Pri tem se nastavlja ogledalo s pozicije zagotavljanja poklicne usposobljenosti. S te perspektive se njen neuspeh točneje definira kot problem brezposelnosti. A sama brezposelnost je nekaj, kar je izven institucije šole. Pri brezposelnosti gre za problem ekonomske sfere in s tem za organizacijo produkcije oziroma samega produkcijskega procesa.

Druga, ki se vzpostavlja pri problematiziranju neuspeha šole, pa je njen odnos do kulture. Tu gre predvsem za prepričanje, da mora šola prenašati določeno kulturno opismenjevanje. Njena neuspešnost pa bo tako predpostavljena kot vsaka vrsta nevednosti in nepristojnosti, ki bo odstopala od dominantno vzpostavljenih kulturnih referenc. Za zdaj sta bili to samo dve izmed pozicij razlagalnih strojev, ki sta uveljavljeni. Prvotno je pomembno, da razlikujemo vsaj ta dva področja, torej področja neuspeha šole in šolskega neuspeha, zato, da razlikujemo problematike, ki uokvirjajo temo tega, kaj naj sploh naredimo in kako se sploh govori o celotni šolski vertikali.

Na tej točki lahko sedaj preidemo k samemu problemu vpisnih pogojev in dodatnim selekcioniranjem študentov že pred samim vpisom na terciarno izobraževanje. Naj še omenimo, da se trenutna selekcija ob obstoječih pogojih za vpis v izbran študijski program izvaja tudi znotraj samega časa trajanja študija. Med samim trajanjem se selekcija izvede v prvem letniku ali pa se osredotoči na določen predmet. Tako je selekcija trenutno tudi stvar vsebine posameznega študija.

S posplošenim in spremenjenim vpisnim selekcioniranjem pa bi postala problematična sama vsebina teh sprejemcev. Ob predpostavki, da bi se v le-teh preverjale določene psihofizične lastnosti oziroma žmoht posameznega študenta, bi to imelo zelo drugačen aspekt in takšne stvari bi bile na način preverjanja zelo idiotske. Preverjanje bi se verjetno tudi priklopilo na enega od prej opisanih razlagalnih strojev. Poleg tega bi se verjetno, če bi obveljalo načelo, da bi se preverjale psihofizične lastnosti, razširil določen trg z ponudbami pisanja raznih leporečnih in hajp pisem, ki sicer že obstaja. No, avtorju tega prispevka, bi koristila ta niša, kjer bi lahko prodajal stavke, kot je na primer: “Od vedno je bila moja želja, da postanem vzoren študent, ki bo vestno in dosledno opravljal svoje poslanstvo ter zagrizel in pogrizel celotno študijsko vsebino.”

Na ravni vsebine bi bilo na sprejemnih izpitih prav tako brezpredmetno preverjati vednost z določene študijske smeri, kajti pri tem bi se samo prestavilo problematiko, ki tiči drugje, in sicer v vsebinah srednješolskega izobraževanja, kjer pa je seveda dokaj veliko nesorazmerje med številom in časom predavanih predmetov. Prav tako bi se s sprejemnimi izpiti in preverjanjem znanja zožila pravica do dostopnosti do želenega študijskega programa. Zakaj določen študent ne bi mogel tekom študija v daljšem časovnem obdobju preštudirati literature in narediti celoten želen program, čeprav pred tem ne bi imel določenega znanja, ki bi se ga zahtevalo na sprejemnih izpitih?

Možnost opravljanja intervjujev oziroma predvpisnega posveta  se zdi tista, ki bi najbolj sovpadala s tem, da selekcija ne bi pomenila ločevanja študentov po žmohtu, ampak bi bil njen namen selekcioniranja usmerjen glede na namen študija. Pred vpisom bi posvet tako služil usmeritvi študenta za namen kasnejše specializacije, in ne takojšne zavrnitve le-tega z izbrane smeri.

A bolj kot samo dolgovezenje o tem, kako je študentov preveč in kako so problematični valovi množičnih vpisov, je problem v sami organizaciji vsebine, produkciji vednosti ter skrajšanem času študija. Vsebina pa je na terciarnem izobraževanju bolj stvar posamezne znanosti in njene zmožnosti, da si postavlja meje ter s tem tudi refleksivnost o svojem polju, v katerem deluje. Na podlagi tega se lahko potem skozi vsebino posameznih predmetov opravi selekcija študentov in postavi meje.

Za večjo zmožnost notranje znanstvene refleksivnosti in postavljanja mej, ki si jih pri delu s študenti postavi določena znanstvena disciplina, pa bi lahko prispevali tudi z odpravljanjem zaposlitvenih anomalij, ki veljajo v terciarnem izobraževanju. Za začetek bi lahko določili vsaj jasno definicijo obsega dela in sklenitev pogodbe za nedoločen čas. V tem primeru bi se verjetno lahko začeli malo podrobneje spraševati, kaj sploh povzroča “kakovost” oziroma “nekakovost” terciarnega izobraževanja in “kakovosti” ne bi takoj pripisovali pavšalnim znakom vpisov in zaključkov z diplomo.

Pogojni spis je pripravil Amadej Kraljevič.